Jesse Eisenberg in Kristen Stewart. Foto:
Jesse Eisenberg in Kristen Stewart. Foto:
false
Junak je mladi Bobby, ki pride iz New Yorka v Hollywood v času zlate dobe ameriške filmske Meke in išče službo pri svojem stricu Philu Sternu. Na Fotografiji: Jesse Eisenberg.
false
Kristin Stewart verjetno nikoli ni bila lepša, kot je, ko jo gledamo skozi Storarov objektiv, pa tudi ustreza vlogi. Kot igralka je nezadostna, a tukaj ji je bilo to v korist; njena lahkotna nepomembnost jo je naredila za idealno hollywoodsko nimfo, v katero se mladi in neizkušeni junak zaljubi.
false
Tisto, česar Bobby ne ve, je, da je Vonnie ljubica njegovega poročenega strica Phila. Tu se začne zapletati in film naj bi vzbujal občutek izgube; saj tisti, ki jih zares ljubimo, nikoli ne bodo naši in spomin na njih bo večno boleč, pa kolikor koli uspeha in navidezne sreče že dosežemo. Na fotografiji: Kristen Stewart in Steve Carell.
false
Ko se Bobbyjeva hollywoodska pustolovščina konča, se vrne v New York, da bi delal za brata gangsterja. Postane direktor uspešnega nočnega kluba in se poroči s čudovito plavolasko, ki jo igra Blake Lively.

Kavarniška gospoda (Cafe Society, 2016) so postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja, v njih so priljubljene Allenove prvine: Hollywood proti New Yorku (prvi je nekulturna puščava, drugi pa topli judovski družinski dom), nostalgija za starimi filmi, starejši moški je zaljubljen v veliko mlajšo žensko, moralna plat umora in ženska, ki junaku tako zleze pod kožo, da se je nikoli ne more rešiti. Film je prijeten za ogled. Direktor fotografije je stari mojster Vittorio Storaro, ki je snemal legendarne filme za Bernarda Bertoluccija in Francisa Forda Coppolo.

Kavarniška gospoda se začnejo s posnetkom, ki je značilnejši za Storara kot Allena: kamera elegantno drsi skozi hollywoodsko zabavo na dvorišču vile, natančneje ob bazenu. Tako fotografija kot kostumi in scenografija so razkošni. Kristin Stewart verjetno nikoli ni bila lepša, kot je, ko jo gledamo skozi Storarov objektiv, pa tudi ustreza vlogi. Kot igralka je nezadostna, a tukaj ji je bilo to v korist; njena lahkotna nepomembnost jo je naredila za idealno hollywoodsko nimfo, v katero se mladi in neizkušeni junak zaljubi. Ampak pod vsem tem je nerazvita zgodba z liki, ki so, kot je zadnje čase pogosto v Allenovih filmih, ostali na ravni skice.

Junak je mladi Bobby, igra ga Jesse Eisenberg, ki pride iz New Yorka v Hollywood v času zlate dobe ameriške filmske Meke in išče službo pri svojem stricu Philu Sternu v osebi Steva Carella, močnega zastopnika zvezdnikov (»Pričakujem klic od Ginger Rogers.«). Phil svoji tajnici Veronici, znani kot Vonnie (Kristin Stewart), ukaže, da mu razkaže Hollywood. Bobby in Vonnie se seveda zaljubita. Tisto, česar Bobby ne ve, je, da je Vonnie ljubica njegovega poročenega strica Phila. Tu se začne zapletati in film naj bi vzbujal občutek izgube; saj tisti, ki jih zares ljubimo, nikoli ne bodo naši in spomin na njih bo večno boleč, pa kolikor koli uspeha in navidezne sreče že dosežemo.

Ko se Bobbyjeva hollywoodska pustolovščina konča, se vrne v New York, da bi delal za brata gangsterja. Pri tem postane direktor uspešnega nočnega kluba in se poroči s čudovito plavolasko, ki jo igra Blake Lively (ljubitelji te igralke bodo razočarani, ker čeprav je pomemben del reklame za film, je njena vloga minimalna). Ampak Vonnie je še vedno v njegovih mislih in on baje v njenih. Ko se znova srečata, gresta na že šablonsko vožnjo s kočijo v newyorški Central Park.

Nezmožnost ljubezni je ena Allenovih stalnih tem, z njo se je na svež in duhovit način ukvarjal v filmih Manhattan (1979), Možje in žene (1992) ter Ljubezen v Barceloni (Vicky Cristina Barcelona, 2008). Ljubezen v Barceloni ni bila prav izvirna, ampak je vseeno bila smešna in pikra. V novem filmu pa gre le skozi rutino. Sledimo likom od A do B in naprej po že znani poti. In tudi ukvarjanje z bratom Benom, ki ima kriminalno ozadje (»Nosil je drage obleke, ampak pod njimi je še vedno Benny z ulic.«), ne nudi nič novega ali pronicljivega. Z umorom se je na močan način ukvarjal v Zločinih in prekrških (Crimes and Misdemeanors, 1989), enem svojih najboljših filmov, in k tej tematiki se je nekajkrat vrnil, a vedno z vse manjšim uspehom.

Morda Allen zares preveč snema, saj posname najmanj en film na leto. Občasno so kakovostni kot Otožna Jasmine (Blue Jasmine, 2013) pred tremi leti, ampak pogosteje, kot v lanskem Nerazumnem človeku (Irrational Man, 2015), se zdi, kot da je Allen imel idejo, ki je ni razvil, ampak jo je kljub vsemu posnel. In končno, zakaj bi nas zanimala ljubezen dveh tako plehkih likov, kot sta Bobby in Vonnie? Oba sta prišla v Hollywood, on iz New Yorka, on iz Nebraske. Njune opazke o Hollywoodu in hollywoodskem življenju so stereotipne, takšne, ki jih poznajo tudi ljudje, ki v Hollywoodu nikoli niso bili.

Film je seveda poln Allenovih duhovitosti, posebej o judovstvu. Te so lahko tako plehke (»Ne moliš, ne držiš se posta in nimaš judovske glave,« reče žena možu. »Neumen si. ») kot tudi spretne (»Škoda, da judovska vera nima onstranstva; privlekla bi veliko več strank.«), prav tako opazke o življenju, ki v glavnem zvenijo obrabljeno, se pa sliši tudi kakšna simpatična, npr. ko eden Bobbyjevih prijateljev izreče opazko o Hollywoodu, da »neuslišana ljubezen v tem mestu vsako leto ubije več ljudi kot tuberkuloza«. To pa je tudi vse … Kot drobtine z mize nekoč izjemnega kuharja.