Tako tudi ne preseneča, da se je pred nami znašlo delo, ki obnavlja poglavje iz življenja enega najpomembnejših cineastov zgodovine filma, Sergeja Eisensteina. Zdi se, da o tem ruskem filmskem magu vemo že veliko, saj gre za cineasta, ki je revolucioniral govorico filmskih podob. Znana je tudi zgodba o njegovem nedokončanem projektu Naj živi Mehika!, ki se ga je Eisenstein lotil na pobudo in ob izdatni finančni podpori ameriškega pisatelja Uptona Sinclairja; dejstvo, da je Eisenstein v Mehiki posnel večino načrtovanega, a se je nato zaradi Sinclairjeve finančne stiske – kar ni bilo presenetljivo, saj so se projekta lotili na vrhuncu velike depresije – in vztrajnih pozivov sovjetskih oblasti moral vrniti domov; in ne nazadnje tudi to, da so mu sovjetske oblasti, ki so ga v času njegove odsotnosti označile za političnega oporečnika in trockista, preprečile, da bi še kdaj prišel do v Mehiki posnetih negativov. A kljub temu Eisenstein v Mehiki, novo delo razvpitega britanskega filmarja Petra Greenawaya, ki že vrsto desetletij ustvarja na Nizozemskem, preseneča na celi črti.

Kdor pozna njegova prejšnja dela, dela enega najbolj prefinjenih estetov v svetu filma, ki je v svojih delih pogosto poustvarjal – tako s koloritom kot ikonografijo – svetove njemu ljubih slikarjev, od Rembrandta do Hendrika Goltziusa, ve, da je Greenaway hkrati tudi pripovedovalec nadvse nenavadnih, provokativnih, na trenutke celo bizarnih in vedno z erotiko nabitih zgodb. Greenaway se tudi v tem pogledu pri novem filmu ni izneveril. Čeprav je že od prvega kadra jasno, da Greenaway do Eisensteina goji brezpogojno občudovanje, pa bomo v filmu Eisenstein v Mehiki zaman iskali hagiografsko zasnovano biografijo.

Bolj kot kronika obravnavanega obdobja na ustvarjalni poti tega ruskega revolucionarja filmske umetnosti je Greenawaya zanimala njegova genialna, iskriva, skoraj vulkansko eruptivna ustvarjalna osebnost; oblikovanje tistega čudaškega, od njegovega veličastnega prispevka k zgodovini filma na videz tako drugačnega lika, kakršen se nam smeji s fotografij, ki so bile posnete med njegovih obiskom Združenih držav oziroma države Hollywooda, kakor ga je označil sam Eisenstein, in pozneje Mehike.

Ne smemo pozabiti še na trenutek, ko je Eisenstein pri 32. letih »izgubil svojo nedolžnost«. Tako nam Greenaway ponudi drugačen, skoraj presenetljiv in prevratniški, a hkrati tudi tako osvežujoče nekonvencionalen Eisensteinov portret, za katerega pa se zdi, da bo potrebnega še kar nekaj časa, da ga bo lahko sprejela tudi moralizirajoča večina gledalcev. Nič manj fascinantno pa ne deluje niti Greenawayev poskus, da se na svojski način pokloni Eisensteinovi filmski estetiki, rafalom kratkih, a s silovitimi čustvi nabitih kadrov.

V tem pogledu je zgovoren že začetek filma, kjer barve vstopijo v podobo in iz nje kmalu izginejo, kjer se podoba razcepi v nekakšen vizualni triptih. Greenaway si na ta način domiselno omogoči, da v svoje delo skoraj brezšivno vključi tudi Eisensteinove izvirne posnetke, tako tiste iz njegovih treh predhodnih del, kot tudi tiste iz omenjenega nedokončanega projekta ter dokumentarne fotografije, ki so nastale na tej poti.

Zato naj vas nenavadnost njegovega dela ne odbije – sprejmite jo in v njegovem delu uzrite enega najbolj iskrenih in spoštljivih poklonov filmskim velikanom.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).