Preden je v roke prišla Russllu Crowu, sta vlogo Noeta zavrnila Christian Bale in Michael Fassbender. Foto: Kolosej
Preden je v roke prišla Russllu Crowu, sta vlogo Noeta zavrnila Christian Bale in Michael Fassbender. Foto: Kolosej
Za film niso uporabili niti ene prave živali; vse so računalniško generirane - kar je v končnem izdelku tudi zelo očitno.
To je že drugi film, v katerem Jennifer Connelly igra ženo Russlla Crowa (prvi je bil Čudoviti um); obakrat je to vse prej kot zabavna izkušnja. Foto: Kolosej
Estetiki grdega je zvesta tudi škatlasta Noetova ladja. Foto: Kolosej
Douglas Booth je kot najstarejši Noetov sin, Sem, sicer čeden, a popolnoma brez značaja, lik Ile (Emma Watson) pa je bil očitno v zgodbo dodan, da se okrog njega lahko splete končna katarza. Foto: Kolosej
Direktor fotografije Matthew Libatique je večino dogajanja zavil v motne sive odtenke. Foto: Kolosej
Anthonyja Hopkinsa za vlogo prastarega Metuzalema ni bilo treba pretirano postarati. Foto: Kolosej
Noe: po eni plati pazi, da po nepotrebnem ne izpuli niti travne bilke, po drugi se zaveže, da bo otroka svoje posvojenke Ile, če bo ženskega spola, ubil z lastnimi rokami. Foto: Kolosej

Njegov Noe je fanatični vegetarijanski ekoterorist, ki bo svetovno povodenj prevetril v letališkemu hangarju podobni nakazi.

Darren Aronofsky, samosvoj vizionar, noče delati vtisa s promenado kosmatih, kopitastih in pernatih potnikov Noetove barke - zanimata ga le sivo, blatno opustošenje in božje maščevanje izprijeni človeški rasi. Pod površjem Noe ni tako zelo drugačna zgodba od mojstrovine Aronofskega Črni labod (2010): tako v živčnem zlomu newyorške balerine kot v starozavezni pripovedi je našel usodo posameznika, ki ga lastne obsesije in stremljenje k popolnosti potiskajo v blaznost. Zdi pa se, da so mu tokrat tla pod nogami spodnesle epske dimenzije zgodbe, ki si jo je vzel za predlogo; s pogosto cenenimi posebnimi učinki in nepotrebnimi stranskimi zapleti natrpani Noe ne dosega psihološke niansiranosti, ki je Črnemu labodu prinesla nominacijo za oskarja. Kjer je režiser ciljal na poetičnost, ga (pre)večkrat zanese v golo bombastičnost.

Vizualno je Noe neenotna kolobocija: nekje na sredi ponudi čudovito, skoraj Kubrickove Vesoljske odiseje ali Malickovega Drevesa življenja vredno time-lapse montažo stvarjenja, v katero uspe nekako vključiti celo teorijo evolucije. V isti sapi pa jo nato razvrednoti s kičastima računalniško generiranima golobicama, ki letita nad sveže ustvarjenim svetom. Podobno "sintetične" in neprepričljive so praktično vse živali, od luskastega psa, ki je vkrcanje na barko očitno zamudil, pa do klobčiča pisanih kač, ki sikajoče drsijo na krov. (Vprašanje, kako so zveri na ladji preživele v slogi, Aronofsky "reši" z omembo nekakšne hibernacije, živalsko kraljestvo pa nato v zgodbi nima praktično nobene vloge več.) Panoramski prizori povodnji ne ponujajo ničesar, s čimer še ne bi postregla apokaliptični Roland Emmerich (2012, Dan po jutrišnjem) ali bombastični Michael Bay (Aronofsky uvede celo Stražnike, nekakšne prazgodovinske Transformerje, padle angele, ki jih je božja kazen vkovala v kamen, in ki Noetu sklenejo pomagati graditi ladjo - a so videti, kot da so ušli iz kakega drugega filma).

Bolj kot apokaliptični slikoviti prikazi razdejanja je v novi reinterpretaciji skope biblične zgodbe torej zanimiva preobrazba, ki jo je doživel naslovni junak. Na novo pregneteni Noe (Russell Crowe) je nepopoln, razklan, vzkipljiv posameznik, v katerem se morilski srd skriva le ped pod površjem in ki je nežnejše vzgibe svojega duha pripravljen povoziti s poslanstvom Stvarnika, kot ga razume sam: pripraviti se na "očiščujočo" kataklizmo, zgraditi barko, preprečiti vkrcanje zlobnemu človeštvu - torej izpolniti misijo ne glede na čustveno razdejanje, ki ga s tem povzroči v bližnjih.

Zgodbo seveda poznamo. Noetu, ki se v distopično izropani pokrajini, vzeti kot iz romana Cormaca McCarthyja, s svojo družino bori za kilavo preživetje, je Stvarnik (v filmu, zanimivo, niti enkrat ne slišimo besede Bog) v s krvjo prepojenih sanjah zaupal vizijo: človeštvo, ki se, zvesto svojemu potomstvu Kajnu, kolje, ropa in posiljuje med seboj, z izgonom iz raja še ni bilo dovolj kaznovano. (Oh, če bi vsi le malo bolje skrbeli za okolje in se vzdržali mesojedstva, nam na srce polaga Aronofsky.) Iztrebljeno ne bo z ognjem, kot je napovedal Metuzalem, ampak s svetovno povodnjijo. "Ogenj uničuje, voda prečiščuje," sklene Noe in se loti gradnje, trdno odločen, da bo pustil preživeti le bitjem, "ki še vedno živijo tako, kot so v raju" - torej živalim.

Noeta iz trenutka v trenutek bremeni vse mračnejša obsesija, ki ne ponuja enoznačnega vrednotenja njegovih dejanj: neizrekljivo krute zločine, množični pomor, izkoreninjenje celotnega človeštva z lastno družino vred, mu narekuje glas, ki ga lahko sliši samo on. Mož na preizkušnji neizprosnega, maščevalnega starozaveznega Boga? Edini izbranec, ki lahko prenese breme take odgovornosti? Ali pa narcisoiden blaznež s prisluhi?

Rdečo nit zgodbe, razdvojenost med krvoločnim kaznovanjem in milostjo, Aronofsky poenostavi z delitvijo na moški in ženski princip: milost in vest poosebljata Noetova žena, Naama (Jennifer Connelly), in posvojenka Ila (Emma Watson); obe, še posebej Connelyjeva, sta skoraj preveč uglajeni, rafinirani in nežni pojavi za robati svet, v katerega sta postavljeni (vključno z očitnim britanskim naglasom). Po drugi strani je Russell Crowe za vlogo skoraj popoln: njegova medvedasta, zaraščena pojava izžareva možatost akcijskega junaka in avtoritativnost biblijskega očaka, čigar pogled lahko v enem trenutku odseva očetovsko ljubezen, že v naslednjem pa turobno fanatičnost; dovolj je nesimpatičen, da lahko verjamemo izkrivljeni logiki njegovega lika. V enem prizoru otroku poje uspavanko, v drugem svojim sinovom naroča, v kakšnem zaporedju bodo drug drugega pokopavali in kdo bo kot poslednji človek na svetu umrl sam.

Da Noe ne bi zabredel predaleč v teritorij zlikovca in dokončno izgubil gledalčeve naklonjenosti, Aronofsky v zgodbo doda še skrajnega antagonista, skoraj stripovsko zlobnega Tubal Kajna (Ray Winstone), morilca Noetovega očeta, ki se pretihotapi v podpalubje ladje in tam malica surove speče živali ("One so po dve od vsake vrste, jaz pa en sam!"). Med Tubal Kajnom in Noetom mora seveda priti do soočenja, ki kljub klavstrofobični ujetosti na odprtem morju in družinski drami, ki poteka v podpalubju, ne preseže tipičnega ruvanja v najbolj povprečnem akcijskem filmu.

Tu so še Noetovi sinovi: zvesti, a medli Sem (Douglas Booth), uporniški Ham (Logan Lerman) in mali Jafet (Leo McHugh Carroll), ki niso zares razdelane osebnosti, ampak zgolj orodje za nadaljnji razvoj peripetije. Za komični vložek poskrbi prastari Noetov ded, Metuzalem (Anthony Hopkins), ki je videl in doživel že vse ter ga zanima le še pest svežih jagod.

Aronofsky tudi v Noetu uporabi nekatere svoje najznačilnejše "prijeme", od hitrih rezov do halucinatornih prividov protagonista, a obenem se zdi, kot da je gigantski, 150-milijonski proračun njegovi viziji prej škodil kot koristil. Vsa spoliranost in računalniška animacija poletnega blockbusterja ne odtehtata srca, ki bije v njegovem Wrestlerju (2008), tesnobe, ki preveva Rekvijem za sanje (2000), ali delirija norosti v Črnem labodu.

Ocena: -3; piše Ana Jurc