Wan je Žago (in z njo najslavnejšega serijskega morilca po Freddieju in Jasonu) kot režiser sicer zapustil že po prvem delu, še preden je zvodenela v generično molžo lastne stare slave, in leta 2010 posnel nadnaravni horror Insidious, morda eno najboljših grozljivk tistega leta. Priklicano zlo je še za stopnjo bolj zavesten poklon izročilu Williama Friedkina, ki pomanjkanje iznajdljivega sekljanja trupel iz slasherjev več kot odtehta z dobrim starim živce parajočim stopnjevanjem napetosti.

Priklicano zlo je torej nekakšen dražji križanec med različico nizkoproračunskega žanra "najdenih posnetkov", s katerimi nas že (pre)dolgo straši franšiza Paranormalno, in klasičnim horrorjem obsedene hiše, kakršni so bili priljubljeni v sedemdesetih in osemdesetih. Hommage je še bolj očiten, če vemo, da sta bila Ed in Lorraine Warren v resnici tista lovca na paranormalno, ki sta pozneje zaslovela s primerom hiše groze v Amityvillu; Priklicano zlo je zgodba o enem izmed njunih primerov, o katerem si, če gre verjeti premisi filma, "nikoli nista upala spregovoriti - do zdaj".

Piše se leto 1971 in Warrenova (Patrick Wilson in Vera Farmiga) sta še bolj ali manj neznana raziskovalca paranormalnega, ki večino časa ljudem razlagata, da so "duhovi" na njihovem podstrešju samo voda, ki se pretaka po ceveh. Kar pa ne pomeni, da sta skeptika: on je vdan katoličan in vajenec pri izganjanjih hudičev, ona pa jasnovidka, ki vse težje prenaša kopičenje grozot, ki jih vidi pri svojem delu.

In potem sta tu še Roger in Carolyn Perron (Ron Livingston in Lili Taylor), ne ravno premožna starša petih hčera, ki sta z življenjskimi prihranki kupila veliko, razpadajočo kolonialno vilo na Rhode Islandu. Ampak še preden Perronovi do konca razpakirajo kovčke, je zlata prinašalka Sadie, ki ni za nobeno ceno hotela čez prag nove hiše, mrtva, v okna se jim zaletavajo hitchcockovsko agresivni ptiči, mama ima po rokah skrivnostne modrice, najmlajša hčerka pa nevidnega prijatelja.

Kmalu imamo opravka s celim klasičnim repertoarjem rekvizitov iz z duhovi obsedenih hiš: srhljivimi starinskimi igračkami, škripajočim parketom, padajočimi temperaturami, hojo v spanju in nepojasnljivim vonjem po gnilem. Na točki, ko na pomoč pokličejo Warrenove, so duhovi bolj ali manj že zavzeli hišo in družina spi nagnetena v dnevni sobi.

Da film ni šel po nenavdihujočih, klišejskih stopinjah prejšnjih grozljivk scenaristov Chada in Careyja Hayesa (Grozljiva žetev, Hiša voščenih figur) ter da je Priklicano zlo več kot samo seštevek svojih (klišejskih) komponent in referenc na Izganjalca hudiča, gre zahvala verjetno prav Wanovemu občutku za tempo in atmosfero. Na eni strani nam da dovolj časa, da nam naraščajoče histerične Perronove in hladnokrvna, pomirjujoča Warrenova dovolj približa, da nam zanje ni več vseeno, potem pa zna grozo stopnjevati dovolj mojstrsko, da "bavbava iz omare" ni treba pokazati prehitro. Rad se zateče k dolgim kadrom, ki gledalčevo pozornost počasi usmerijo v en kot ... samo zato, da pričakovani "Bu!" trenutek skoči iz drugega.

Posebni učinki in računalniška animacija seveda so uporabljeni, a ne do te mere, da bi preglasili ali karikirali zgodbo. Junaki se k sreči (večino časa) ne obnašajo kot tipični butci iz grozljivk, ki sami lezejo po temnih stopnicah, na dnu katerih jih očitno ne čaka nič dobrega, ženske pa so namesto kričečih okraskov tokrat dejansko glavne nosilke dogajanja - še posebej Taylorjeva, čustveno najbolj labilni družinski član, ki mora v drugi polovici filma obračunati s svojo vse bolj škodljivo povezanostjo s hišo.

Končno "razkritje" in razplet, po navadi najšibkejša točka tovrstnih filmov, ne razočarata preveč, obenem pa nam v zadnjem kadru ne postreže s poceni iztočnico za nadaljevanje (pa čeprav je snemanje drugega dela zdaj že napovedano).

Dejstvo, da zna Wan uporabiti že ničkolikokrat uporabljene rekvizite svojega žanra in si izposoditi elemente iz filmov, ki jih vsi poznamo, ter iz vsega tega sestaviti novo celoto, ki je veliko več kot enciklopedija že videnega, iz Priklicanega zla dela eno najučinkovitejših grozljivk v zadnjem času.

Ocena: +4; piše Ana Jurc