Gledamo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 10 glasov Ocenite to novico!
false
Marion Cotillard je v vlogi ženske, ki živi samo za ljubezen, ne glede na to, koliko je ta sploh resnična. Foto: Promocijsko gradivo
false
Spomini na ljubezen so nadvse čustven in strasten film. Foto: Promocijsko gradivo
false
Čeprav po poroki Gabrielle z možem živi udobno in celo premožno, to še ne pomeni, da so zares ugasnila tudi njena sanjarjenja. Foto: Promocijsko gradivo

Dodaj v

Filmska recenzija: Spomini na ljubezen

Mamljiva ideja o popolni romantični ljubezni
17. junij 2017 ob 15:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zgodbe iz književnosti in filma po vsem svetu so polne junakinj, ki hrepenijo po popolni romantični ljubezni in so zaradi nje (ali le zaradi obljube takšne ljubezni) pripravljene zavreči vse, kar imajo – od zakona do imetja in ugleda; spomnimo se že na Emmo Bovary ali Ano Karenino.

Njihove zgodbe so pogosto umeščene v preteklost, verjetno tudi zaradi povezave med obupanim iskanjem romantične ljubezni in družbenimi omejitvami v resničnem življenju, ki jih te ženske živijo namesto idealizirane ljubezenske zgodbe, o kateri sanjajo. Še več; pogosto njihovo vedenje dobi prizvok "norosti" – in tudi ta je bila zgodovinsko prav pogosto oznaka za žensko vedenje, neprilagojeno (patriarhalnim) družbenim normam.

Na takšne zgodbe precej spominja tudi francoski film Spomini na ljubezen, ki je nastal kot priredba književnega dela, romana pisateljice Milene Agus. Marion Cotillard v filmu igra Gabrielle, najprej dekle in nato žensko, ki ima že od mladostniških let v petdesetih letih prejšnjega stoletja težave s prilagajanjem na zahteve svoje konservativne družine, šole in vasi, v kateri živi. Ko se upira vsiljenim in dvoličnim družbenim normam spolne zadržanosti, je ta upor vselej tudi samouničevalen: pri njenem zapletanju s poročenim učiteljem je kljub njegovemu sodelovanju omadeževano samo njeno dobro ime; posledice tega so bile na podeželju v Franciji pred šestdesetimi leti tako hude, da so bili njeni starši presrečni, ko se je zanjo zanimal španski obrtnik, zato so tudi privolili v poroko z njim.

Čeprav po poroki Gabrielle z možem živi udobno in celo premožno, to še ne pomeni, da so zares ugasnila tudi njena sanjarjenja. V zdravilišču v gorah spozna lepega, nekdanjega vojaka Andréja, igra ga Louis Garrel, ki postane objekt vseh njenih potlačenih želja. Zaljubljenost, ki Gabrielle obide ob Andréju, je tako silovita, da ne zamaje le njenega občutka za resničnost, ampak tudi samo filmsko resničnost – in jo, kot bi film režirala sama Gabrielle, pomeša s fantazijo.

Spomini na ljubezen so nadvse čustven in strasten film, in to je tudi njegova največja prednost. Marion Cotillard je v vlogi ženske, ki živi samo za ljubezen, ne glede na to, koliko je ta sploh resnična, tako prepričljiva, da ob gledanju z njo zlahka doživljamo vse: od pričakovanja, želje in vznemirjenosti do frustracije, bolečine in besa. Vendar pa bi težko rekli, da film pove kaj novega o samem arhetipu ženske, ki jo popolnoma prevzame ideja o popolni romantični ljubezni.

To v filmu uporabijo le za Gabriellin pobeg iz nezadovoljivega življenja, premisleka o tem, zakaj – ali komu – takšne fantazije, ki jih družba in njena kultura pri ženskah množično gojita in spodbujata, pa v resnici ni. Škoda – morda bi s tem Spomini na ljubezen kot film lahko zares osupnili. Namesto tega ostajajo na ravni odlično izpeljane drame – kar pa je treba priznati, tudi ni zanemarljiv dosežek.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.

false
Prijavi napako
Komentarji
feminist
# 17.06.2017 ob 18:44
feminizem - ko ceneni film z napol nago bejbo o superjunakinji izpade boljsi od drame z igralko, ki dejansko zna igrati.
to je to.
balrog
# 17.06.2017 ob 18:01
Dober film, odlična igra Marion Cottilard, dober tvist na koncu, primerljiv s Shutter Island ... vsekakor je v njem več feminizma kot denimo v Wonder Woman. Priporočam ogled. Eden boljših filmov letošnje sezone.
Snežinkica
# 17.06.2017 ob 16:31
premisleka o tem, zakaj – ali komu – takšne fantazije, ki jih družba in njena kultura pri ženskah množično gojita in spodbujata, pa v resnici ni.

Gojenje in spodbujanje takšnih fantazij seveda služita ohranjanju statusa quo, podrejenosti žensk. Manca G. Renko je v knjigi " Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder" zapisala:

"Zofka je verjela, da se bodo dekleta prihodnosti manj posvečala čustvom in več razumu, da bodo manj sanjarila in več iskala dokaze - da si bodo znale izboriti svoj prostor in živeti samostojno, ne da bi moškim namenjala preveč misli, solz ali spoštovanja".

Zofkina želja se je deloma uresničila, v celoti pa vendarle ne. Na nekaterih področjih smo izjemno napredovale, na drugih ostajamo na istem, ali morda v zadnjem času celo nazadujemo. Pritiski na ženske se vrstijo iz vseh strani, konzervativci ji pridigajo, da so njena glavna prioriteta dom, družina, mož in otroci, liberalci terjajo od nje sprejemanje nedosegljivih lepotnih idealov, seksualno dostopnost in mazohizem, new age gibanja ji prodajajo floskule o "ženstvenosti", ki da jo mora v sebi znova odkriti .....nihče od njih pa ne vidi v njej samostojnega človeškega bitja.

Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da si filma ne bom ogledala.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Vojna zvezd - Poslednji jedi
49
14. december 2017 ob 16:03 "Naša prava vrednost je v tem, kar bodo postali tisti, ki nas bodo nasledili." Nekaj takega zgubani, stari modrec položi na srce prijatelju v Poslednjem jediju.
Več novic ...
Kazalo