Sorodna novica Nož v hrbet

"Steklena čebula" iz naslova ni samo futuristična steklena konstrukcija na zasebnem otoku, sad nečimrnosti tehnološkega milijarderja, pač pa tudi pesem z Belega albuma, v katerem Beatli med drugim prepevajo o tem, da skozi stekleno čebulo "vidiš, kako živi druga polovica".

Namerno konfuzno besedilo je John Lennon sicer napisal zato, da bi bril norce iz oboževalcev, ki so obsedeno iskali skrivno simboliko v glasbi in na naslovnicah albumov liverpoolske četverice. Ne bomo torej zakorakali v past pretirane analize posameznih verzov, je pa dejstvo, da nadaljevanje Noža v hrbet sledi glavnemu trendu zadnjih nekaj filmskih let, mainstreamovskemu antikapitalizmu: secira življenja in tegobe enega odstotka ter satirizira samozaverovanost obsceno bogatih elit.

Rian Johnson se v nadaljevanju svoje nepričakovane uspešnice Nož v hrbet (Knives Out, 2019) vrača k modelu arhaičnega žanra detektivke "whodunit", presajenega v sodobno družbo: narativno obliko 19. stoletja napolni z moderno vsebino (in je zato skoraj edini avtor v zadnjih letih, ki je ustvaril blockbuster iz izvirne, nefranšizne zgodbe).

V naboru likov bo sicer edina vez s prvim filmom detektiv Benoit Blanc, ki ga s karikiranim južnjaškim naglasom in vidnim užitkom še vedno upodablja Daniel Craig. (Če bo šlo tako naprej, bo detektiv Blanc v prihodnosti v panteonu velikih fiktivnih detektivov stal ob boku Poirotu in Holmesu, v karieri Daniela Craiga pa z ramo ob rami z Jamesom Bondom.)

Novi film je s prejšnjo detektivko povezan samo zelo ohlapno, tako da ga je mogoče spremljati brez kakršnega koli predznanja. Glass Onion je izredno gledljiva štorija, ki jo bo marsikdo razvozlal še pred dokončnim razkritjem, ji pa manjka tisti element velikopoteznosti, zaradi katerega bi sodila v kino, in ne na pretočno platformo. (Film najdete na Netflixu.)

Začetek ni ravno obetaven: piše se leto 2020 in svet je zaradi prvega vala pandemije v paničnem krču. (Pred nami je še en dokaz, da se covidne reference v filmu zelo hitro in zelo slabo postarajo.) Benoit Blanc (Daniel Craig), ki ne ve, kaj početi sam s seboj, kadar nima dela, vegetira v domači kadi in izgublja v spletnih igrah s slavnimi prijatelji (film je natrpan z epizodnimi vlogicami zvezdnikov, od Hugha Granta in Ethana Hawka do Natashe Lyonne in Serene Williams). Oh, ampak kmalu na njegov naslov prispe enigmatična škatla, ki se jo da odpreti samo z reševanjem ugank, in Benoiteve pandemične lenobnosti je konec.

Pošiljatelj skrivnostnega darila, ki je enake škatle razdelil svojemu najožjemu krogu prijateljev/priveskov, je tehnološki milijarder Miles Bron (Edward Norton) – besedici nista ravno anagram za Elona Muska, daleč od tega pa tudi nista. (Scenariju gre resnično na roko trenutna prominentnost Muska v kolektivni zavesti.)

V njih so vabila na zasebni otok v Grčiji, kjer goste – in z njimi nas – čaka razkošna tematska zabava: reševali naj bi uganko "Milesovega umora", namigi pa so posejani po celotnem posestvu. Gostje (in osumljenci) so obenem peterica Milesovih najstarejših znancev, "disruptorjev", kot jim pravi gostitelj, ljubitelj pretenciozno zvenečih besed: političarka Claire Debella (Kathryn Hahn), pri Milesu zaposleni znanstvenik Lionel Toussaint (Leslie Odom, Jr.) nekdanja supermanekenka Birdie Jay (Kate Hudson) ter youtuber in borec za "pravice moških" Duke Cody (Dave Bautista). Druščino zaokrožijo Birdiejina pomočnica, Dukovo dekle Whiskey (Madelyn Cline) in nepričakovana gostja Cassandra Brand (Janelle Monáe) – Milesova nekdanja poslovna partnerica (dokler je ni z zakonitim manevrom izgnal iz korporacije Alpha, ki sta jo ustanovila skupaj). Cassandra je ekvivalent liku Ane de Armas v prejšnjem filmu: otok zdrave pameti v morju napuha in topoumnosti.

Če smo v prejšnjem filmu pretresali nagnite moralne temelje ameriške aristokracije, ki stoji na ramenih podedovanih privilegijev, pa Johnson tokrat svojo satiro uperi proti "novemu denarju" – vplivnežem, bitcoin milijonarjem in drugim povzpetnikom, ki imajo več denarja kot pameti ali okusa, ki radi razpredajo o svojem "vizionarstvu in "inovatorstvu", da bi tako zakamuflirali, da predvsem mlatijo prazno slamo. (Ali je pri tem ironično, da film financira Netflix, simbol "inovatorstva", ki je zabavno industrijo zamajalo v temeljih? Seveda.)

Milesov otok je bahava, z vseh vetrov navlečena zbirka dragih umetnin in tehnoloških novotarij – vključno s pravo Mono Lizo sredi dnevne sobe. (Louvre je v času zaprtja privolil v kratkoročno izposojo, izvemo). Skratka: Miles ima toliko denarja, da ga niti ne zna več zapravljati, in njegovi prijatelji so to razsipnost več kot pripravljeni izkoriščati.

Čeprav detektiv Blanc uganko insceniranega "umora" razreši, še preden dobro sedejo k večerji, pa se bo v nadaljevanju večera izkazalo, da je eden od gostov na otok dejansko prispel z morilskimi nameni. Sledijo klasični žanrski preobrati in manevri, okrašeni z ogromno mero metareferenčnega humorja in časovnimi preskoki, ki razgibajo siceršnjo enotnost kraja, časa in dogajanja.

Kljub slikoviti grški lokaciji, osupljivi arhitekturi in razkošni kostumografiji se je težko znebiti občutka, da je Steklena čebula manj ambiciozen film od prejšnjega: če je prvi film pred nas postavil druščino odvratnih likov in nato iz gledalcev izsilil empatijo do njihovih zahrbtnih spletk, so v drugem vsi protagonisti bolj ali manj različica istega lika, karikatura novodobne pokrajine spletnih vplivnežev, populističnih politikov in raznoraznih nesposobnežev, ki jim vse življenje "spodletava navzgor" (vsak njihov neuspeh se oplemeniti z novimi priložnostmi).

Humor ni zasidran v značajih, pač pa v metareferenčnih pomežikih gledalcu in situacijski komiki. To nas vrača k Beatlom in njihovi Stekleni čebuli: tako zelo smo obsedeni z iskanjem morilca, sugerira Johnson, da smo pripravljeni globlji pomen pripisati tudi najbolj abotnim in mimobežnim opazkam.

Pod črto: Glass Onion ne dosega predhodnika in nima drugih uvidov v naravo korporativnega pohlepa, kot da s prstom pokaže nanj. Kljub temu pa film stoji tudi sam zase in ohranja dovolj integritete, da Johnsonova napoved, da bodo "franšizo nadaljevali, dokler se bo dalo", človeka (še) ne navda s čistim obupom.

Ocena: 4-