Gledamo
(4)
Divje življenje
Divje življenje s cinizmom pretresa nezmožnost generacije s sredine 20. stoletja, da bi ostala v koraku z nedosegljivimi standardi sreče kipeče povojne, potrošniške družbe. Foto: IMDb
Jake Gyllenhaal je seveda odličen igralec, a njegov razpon ni neznanski. Vloga v Divjem življenju je ena od tistih, ki so mu pisane na kožo: stoičen, molčeč arhetip moškosti iz sredine 20. stoletja. Foto: IMDb
Carey Mulligan je kot Jeanette zmes zagrenjenega sarkazma in krhkosti, (nameren?) približek likom iz dram Tennesseeja Williamsa. Foto: IMDb
2018 je očitno leto, v katerem uveljavljeni igralci začenjajo režijske kariere: zadnje mesece sta zaznamovala tudi Bradley Cooper (Zvezda je rojena) in Jonah Hill (Mid90s). Foto: IMDb
Razpad zakona spremljamo skozi oči 14-letnega sina. Foto: IMDb

Liffe: Divje življenje

Deziluzija ameriškega delavskega razreda
9. november 2018 ob 07:45
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Divje življenje" je bolj ali manj antiteza tega, kar je s svojim režijskim prvencem skušal upodobiti fantastični karakterni igralec Paul Dano. Zanima ga tiho nezadovoljstvo, ki najprej tli, nato pa se kot gozdni požar razplamti v srcih razočaranega delavskega razreda.

Filmska upodobitev romana Pulitzerjevega nagrajenca Richada Forda, Wildlife (1990), na linearen in nezavajajoč način dokumentira postopen razkroj zakona para iz delavskega razreda; to je zgodba, kakršnih je bilo predvsem v ameriški književnosti že nešteto. S cinizmom pretresa nezmožnost generacije sredine 20. stoletja, da bi se merila z nedosegljivimi standardi sreče potrošniške družbe. Čeprav Paul Dano predlogo obravnava s preciznostjo in eleganco, pa bi si želeli, da vanjo vtisnil malo več kakega specifičnega, avtorskega značaja.

Piše se leto 1960. Jerry (Jake Gyllenhaal) na lovu za boljšim življenjem svojo ženo (Carey Mulligan) in sina pripelje v majhno, slikovito mestece v Montani, ki za fotogeničnimi pročelji skriva melanholično zdolgočasenost. (Direktor fotografije Diego García to vzdušje podčrta z več prizori osvetljenih prostorov, videnih od daleč, kot na tistem slavnem platnu Nighthawks Edwarda Hopperja.) Vsak rdeč sončni zahod, vsak prijeten someščan je videti, kot da tik pod površjem skriva globoko bolečino.

Jerry in Jeanette Brinson sta fotogeničen, očarljiv par, karizmatična posameznika, ki znata že v površinskem pogovoru očarati vsakogar. Jasno je, da sta v Montano prispela z velikimi sanjami o ameriškem snu in neskončnih možnostih, ki naj bi se ponujale vsakomur, ki je pripravljen delati. A ni treba preživeti dolgo v njuni družbi, preden opaziš prve razpoke v oklepu: Jerry, ki ima za seboj že malo morje neuspešnih novih začetkov in spodletelih služb, pestuje globoko ranjen ponos. Jeanette s pretirano prešernostjo predlaga, da bi si našla priložnostno delo, kar Jerry razume samo še kot dodatno razžalitev. Na vrat na nos sprejme nevarno, podplačano – ampak maksimalno "možato" – delo boja proti gozdnim požarom in se brez besed za nedoločen čas poda v divjino.

Jeanette, ki je kar naenkrat ostala sama s sinom, besno išče način, kako spet najti svojo lastno identiteto in samostojnost. Išče jo v izzivalnejših oblačilih, v obujanju spominov na čase, ko je bila lepotica na rodeu, v flirtu s starejšim, premožnim ločencem. Trinajstletni Joe (Ed Oxenbould) – kamera se kar naprej vrača k bližnjim posnetkom njegovega otroško praznega obraza in prestrašenega pogleda – je priča in pogosto najpriročnejša tarča materine zajedljivosti; nanj stresa pritajeno jezo, ki jo čuti do odsotnega moža. Fant mora slišati in videti stvari, ki jim še ni dorasel, obenem pa je premlad, da bi preprečil neizbežni brodolom zakona svojih staršev. Warren, Jeanettin ljubimec, se pred našimi očmi naslika kot groteskno, gnusno bitje, saj ga dojemamo s perspektive dečka, ki v njem vidi grožnjo svoji družini.

Ed Oxenbould uteleša nedolžnost in ranljivost otroka, ki prvič stopa v stik z resničnim svetom in nekompetentnostjo nekoč vsemogočnih odraslih, Jake Gyllenhaal pa obvlada mrkogledo resnobnost človeka, ki ga bo zdaj zdaj razneslo od potlačenega besa. A nobenega dvoma ni, čigava vloga je težišče filma: Carey Mulligan je kot Jeanette zmes zagrenjenega sarkazma in krhkosti, (nameren?) približek likom iz dram Tennesseeja Williamsa. Včasih je že najmanjša gesta, samo dvig obrvi dovolj, da se iz osorne spremeni v nemočno pojavo; zdi se, kot da preizkuša različne osebnosti, različne temperamente, ki bi ji morda lahko pomagali preživeti. Pri vsem tem pa se zaveda, da niti bogat ljubimec niti dobra služba ne moreta pogasiti njenega ennuija.

Divje življenje je zgodba o neštetih odtenkih sivine, ki se zgodijo na presečišču bolečine in ljubezni. Scenarij, ki sta ga spisala zakonca Paul Dano in Zoe Kazan, je tiha pripoved o grenkih razočaranjih in majhnih tragedijah, ki jih prinaša vsakdan – to niso shakespearjanske tragedije, ki bi se končale z vsesplošno morijo. Morda se na prvi pogled zdi, da Divje življenje najbolje povzame motiv uničujočega ognja, ki se v različnih oblikah pojavi v zgodbi – a v resnici je boljša metafora kupček pepela, skupek vsega, kar za seboj pustijo naša majhna, usahljiva življenja.

Namerno počasni tempo dogajanja bo prav gotovo koga spravil ob živce: Paul Dano je pazljiv, potrpežljiv režiser, ki pa si – vsaj s prvencem – ni privoščil velikih tveganj. Če se ne bi mogel nasloniti na izjemno karizmo svojih odraslih protagonistov, bi Divje življenje najbrž obveljalo za medel prehod v svet režije, še posebej od igralca, ki je v svoji prvi veliki vlogi lahko mirno stopil ob bok Danielu Day-Lewisu (Tekla bo kri, 2007).

Ocena: 3+; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
pepieinschlag
# 10.11.2018 ob 08:31
Seveda sem se napačno izrazil.

Prispevek se mi zdi OK.
Po mojem zajema vse, kar je potrebno, da človeka »potegne« h gledanju.
Filma jasno da še nisem videl.

Tudi ko vzamem prvič v roke knjigo neznanega avtorja, odprem naključno stran in jo preberem.
Če me pri njej ne »potegne«, potem …
Dobro, sem prebral že tudi take knjige. In to celo večkrat.
Saj nisem verjel, ali sem sam tako glup, ali pa je knjiga res brez veze.
In v tem kontekstu sem prebral tudi oceno filma.

Še vedno pa ne vem, kaj pomeni 3+
pepieinschlag
# 09.11.2018 ob 10:45
Ocena: 3+

Po kateri lestvici (skali) je to ocenjeno? Od 1 do 5?
Ali po IMDb?

Drugače pa OK recenzija. Skoraj mi ne bo potrebno gledati filma.
johnny007
# 10.11.2018 ob 09:31
"Od tri dalje"
astro
# 09.11.2018 ob 18:52
Skoraj mi ne bo potrebno gledati filma. Kako boš potem vedel/a, če je recenzija res v redu?
Gledamo
link
Liffe: Marguerite Duras: Spomini na vojno
18. november 2018 ob 08:41 Veliko je kandidatov za prvi film, ki je bil kdaj posnet. Prav tako je veliko kandidatov za prvi film, ki je bil posnet po literarni predlogi.
Več novic ...
Kazalo