Maite Alberti je par spoznala po naključju, tisto, kar jo je pritegnilo, da bi o njem posnela film, pa je bil njun odnos, ki je, čeprav je bila Augustu leta 2014 diagnosticirana Alzheimerjeva bolezen, ostal trden in skrajno ljubeč. Film Neskončni spomin je bil premierno prikazan lani na festivalu Sundance, kjer je osvojil veliko nagrado žirije za najboljši dokumentarni film, in je eden izmed filmov, nominiranih za oskarja za najboljši dokumentarni film.

Maite Alberti je film snemala pet let; z direktorjem fotografije Pablom Valdesom sta dve leti par snemala enkrat na teden, med pandemijo je kamero v roke vzela Paulina, potem spet režiserka in snemalec. Sedanji del filma tako poteka kronološko – iz prizora v prizor lahko spremljamo Paulino, ki moža z veliko potrpežljivosti in nežnosti vodi skozi vedno bolj luknjaste in nezanesljive spomine, ga opominja, tako kot vidimo na začetku filma, kdo je on in kdo je ona, da sta poročena in predvsem, kako močna je njuna ljubezen. Režiserka njun odnos slika z drobnimi trenutki topline in celo humorja, ki povedo veliko. Vsakdanji prizori naslikajo portret radosti ljubezni, ki premaguje vse, pa tudi tesnobnosti in bolečine ob počasnem izgubljanju partnerja oziroma, na Augustovi strani, sebe.

Režiserka filmsko sedanjost vzporeja z arhivskimi posnetki, ki razkrivajo Augustovo preteklost, o kateri mu pogosto pripoveduje Paulina, tako pa mu daje prepotrebne temelje, ki se jih lahko oprime, ko njegove misli, tudi o samem sebi, postajajo negotove. Góngoro je bil namreč dolga leta televizijski novinar, ki je v času po vojaškem udaru leta 1973 poročal o tistem, česar si mnogi niso upali niti izreči: o mnogih mučenih, usmrčenih, izginulih. Ti niso bili pozabljeni tudi zaradi Augustovega poznejšega dela – po koncu Pinochetovega režima je bil namreč eden izmed glavnih glasov, ki so skrbeli za to, da grozodejstva ne gredo v pozabo.

Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. Čeprav se Augusto, ko se bolezen preveša v težjo obliko, včasih Pauline ne spominja, je v njegovem telesu odtisnjena njuna ljubezen, ki se ne more enostavno izbrisati. Konec koncev ji tudi takrat, ko ni povsem prepričan, kdo je, pove, kako lepa je. Hkrati lahko gledalci, čeprav se Augusto preteklosti spominja predvsem s pomočjo posnetkov in Paulininega pripovedovanja, večkrat, čeprav prek prikaza njegovih vse bolj nepovezanih, meglenih strahov, razberemo, kako zelo so ga zaznamovala leta grozodejstev, med drugim usmrtitve njegovih prijateljev.

Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.

Iz oddaje Gremo v kino.