Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 21 glasov
Ocenite to novico!
"Bolj smiselno bi bilo, da bi se nemi film razvil iz zvočnega, in ne obratno." Mary Pickford, ena prvih div nemega Hollywooda, daljnega leta 1934 najbrž ni vedela, kako preroško bodo slabih 80 let pozneje zvenele njene besede.
Zanimivo je, da nas je presenetljivo velik del letošnjih nominirancev za oskarje popeljal v preteklost, pa naj bo to v čas prve svetovne vojne in s pomočjo klasične, velikopotezne kinematografije (Grivasti vojak), v divja 'džezovska' leta v dvajsetih (Polnoč v Parizu) ali pa vse do samih začetkov premikajočih se slik (Scorsesejev Hugo in seveda Umetnik.)
| Umetnik v slovenske kinematografe prihaja 8. marca. |
To, da trenutno za favorita med deveterico nominirancev za osrednjega oskarja velja črno-beli, skoraj popolnoma nemi film, najbrž ni krivda množično pojavnega, do skrajnosti prignanega trenda "retromode" (vsi smo najbrž že slišali šalo, da bodo hipsterji zdaj zdaj preklopili nazaj na analogni internet), ampak dokaz, da je izčiščena preprostost nadgradnja (in ne predhodnica) kompleksnosti.
Roko na srce: The Artist (Umetnik), grenko-sladki film francoskega režiserja Michela Hazanaviciusa, bo oskarja verjetno dobil že zato, ker Hollywood skoraj ničesar ne ljubi bolj kot Hollywooda samega. Posneti "ljubezensko pesem njegovim zlatim letom" je zato skoraj še očitnejše oskarjevsko taktiziranje, kot bi bila - izmišljujemo si - navdihujoča "resnična zgodba" o avtistu na invalidskem vozičku in z levkemijo, čigar edina želja v življenju je služiti pri ameriških marincih. Ampak to ne pomeni, da ni dober film.
Treba je povedati, da Umetnik ni fascinanten film zaradi svoje zgodbe - prej nasprotno: njegova rdeča nit je preprosta, melodramatična ljubezenska pravljica s srečnim koncem, ki že od samega začetka nikoli ni zares pod vprašajem.
Piše se leto 1927 - leto, v katerem je Pevec jazza zakoličil prihod zvočnega filma - in zdi se, da bo megazvezdnika Georgea Valentina (šarmantni Jean Dujardin je videti kot križanec med Rhettom Butlerjem in Rudolphom Valentinom), ki nove tehnologije odpiše kot modno muho ("Govoriti? Ha! Nikoli me ne boste slišali govoriti!"), povozil čas. Na drugi strani je mlada Peppy Miller (Hazanaviciusova žena Bérénice Bejo), vzhajajoča zvezda, ki na Valentina, odkar je na neki avdiciji med njima preskočila iskra, ne more pozabiti. Toda ali bo ponosni, vase zaverovani zvezdnik sploh zmogel sprejeti njeno pomoč?
Kruta narava filmskega posla
Dujardin ne potrebuje besed, da bi podal tragičnost svojega počasnega zdrsa v obskurnost – tako kot ne Bejova, da bi utelesila vitalnost novega "it dekleta", ki na vrh pač mora priti prek trupel svojih predhodnikov.
Resnična lepota in globina Umetnika se razkrivata na njegovi površini, v lahkotnem in mojstrskem prelivanju oblike v vsebino in obratno. To je morda najočitneje v prizoru, v katerem Georgea tlači nočna mora o prihodu zvočnega filma: njegova (in z njim naša) ušesa naenkrat preplavi vulgarno zvočno nasilje, za katerega se nikoli nismo zavedali, kako moteče je, pa naj gre za nekaj tako banalnega, kot je škripanje stola ali lajanje psa.
Manj je (veliko, veliko) več
Hazanavicius je očitno razumel, da preoblaganje filmov s posebnimi učinki ne doseže ničesar (razen tega, da občinstvo otopi), in se jim je preprosto odpovedal. Na taki asketski, minimalistični podlagi lahko naenkrat še najpreprostejši trik - na primer senca, ki se začne premikati ločeno od svojega "gospodarja"- izzove tisto staro čudenje, čarobnost, ki je neločljivo povezana z začetki premikajočih se slik na velikem platnu.
Umetnik je morda zgodovinsko nedosleden (spomnimo se: Moderni časi, popolnoma nema uspešnica Charlieja Chaplina, so bili posneti še leta 1936), a iskren izraz ljubezni do filma kot medija, ki niti ne potrebuje besed, da bi se vanj zaljubili in z njim čutili. In navsezadnje nam film postavlja tudi - za nas tukaj in zdaj še kako relevantno - vprašanje: kaj pomeni biti umetnik v umetnosti nenaklonjenem času?
Ocena: +4; piše Ana Jurc
| Umetnik (The Artist) |
Francija, Belgija, 2011
|
Vsekakor pa ni film za vse okuse, zato kritike razumem. Upam na veliko oskarjev.