Med današnjim in vsakim preteklim trenutkom je namreč nepremostljiv zid, ki ga gradita linearna narava časa in nezanesljivost človeškega spomina. Scenaristka in režiserka Charlotte Wells se v svojem razpoloženjskem, avtobiografsko obarvanem prvencu naslanja na moč filmskega jezika; ne da bi manipulirala z gledalčevimi čustvi pusti, da se drobci sestavljanke sestavijo v katarzično vsoto. Tematsko jo zanima predvsem izguba nedolžnosti – prehodno obdobje, v katerem začnejo otroci svoje starše dojemati kot samostojna bitja z lastnimi željami, preteklostjo in skrivnostmi.
Enajstletna Sophie (Frankie Corio v svoji prvi filmski vlogi) je na enotedenskih poletnih počitnicah s svojim očetom, Calumom (Paul Mescal); po njunem žepnem kamkorderju in Macareni na radiu sklepamo, da smo nekje v poznih devetdesetih. Iz drobcev pogovorov je prav tako mogoče razbrati, da Calum in Sophiejina mama že dolgo nista več par: deklica z mamo živi na Škotskem, on se zaradi travmatičnega otroštva tja ne vrača več. Teh nekaj dni v Turčiji je torej redka priložnost, da se oče in hčerka zares družita.
Že od samega začetka je jasno, da teh dogodkov ne spremljamo iz prve roke, pač pa skozi prizmo spomina: odrasla Sophie (Celia Rowlson-Hall) dvajset let pozneje prevrteva in predvaja odlomke videokaset s tega izleta, kot da bi se med vrsticami tresočih posnetkov in kaotičnih rezov skrivala neka neizgovorjena resnica, nekaj, kar ji je kot enajstletni deklici ušlo. (Morda je pozabila, da domači videi spregledajo žalost, ki se včasih skriva za performansom slavja.) Srečamo jo tudi v diskoteki, pod utripajočimi lučmi rejva, za katerega sumimo, da je v resnici bučanje njenega lastnega zmedenega spomina. V temi skuša najti svojega očeta, zamrznjenega v času – morda bi ga zdaj, ko je sama njegovih let, lahko bolje razumela?
Na prvi pogled se zdi, da je Po soncu ena tistih dvoumnih zgodb z odprtim koncem, a v resnici nam Charlotte Wells pove vse, kar je o Sophie in Calumu treba vedeti, le da tega morda eksplicitno ne pokaže. Le zakaj naj bi 31-letna Sophie intenzivno razmišljala o svojem očetu pri 31 letih? Odgovor je nedvoumen, a to ne pomeni, da ga je treba postreči na pladnju.
Calum, ki je oče postal pri dvajsetih, je moral odrasti na silo, prenagljeno: zdi se, da še vedno tava od zveze do zveze, od službe do službe, o čemer hčerko obvešča z namerno lahkotnim, optimističnim tonom. Njegova sključena ramena in umikajoči se pogled pričajo o tem, da se pred Sophie trudi za vsako ceno biti vzor aktivnega, zabavnega in skrbnega očeta – ali pa vsaj, dokler ta maska ne zdrsne. Paul Mescal, ki mu je vloga prinesla oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca, v lik Caluma vnese isto krhkost in skrb vzbujajočo odsotnost, ki sta mu prav prišli v ekranizaciji romana Normalni ljudje. Čustveno se sprehaja po spektru od evforije (katarzičen ples na takte klasike Under Pressure) do trenutkov globokega obupa, ki ga zgibajo v dve hlipajoči gubi.
Če ne zaradi drugega, bi počitnice v Sophiejinem spominu ostale zapisane kot nekakšen prelom z otroštvom: z obrobja opazuje starejše najstnike in njihove paritvene rituale; čeprav je ne sprejemajo v svojo družbo, jo skrivnosti odraslosti očitno zanimajo. Nekega večera jo ob zapuščenem bazenu čaka tudi prvi poljub, še isti večer tudi prvo srečanje z idejo istospolne zveze.
Zgovornejša kot med vrstniki je v očetovi družbi: dekličino nenehno snemanje, dokumentiranje in intervjuvanje Caluma so najbrž samo nerodi poskusi navezovanja stika, premoščanja prepada med njima, ki obstaja kljub globoki vzajemni ljubezni. Med starši in otroki bo vedno zareza, tujost, nedoumljivost, sugerira film Po soncu.
Morda smo obsojeni na to, da nam bodo soljudje vedno nedojemljive skrivnosti. Toda naj bodo naši spomini še tako nezanesljivi, bodo nekoč edino, kar nam bo od bližnjih še ostalo.
Po soncu je, kot že nakazano, zgodba o naravi spomina samega: odlomki relevantnih pogovorov so prepleteni s trivialnimi okruški šal in banalnih detajlov, ki se posamezniku po nekakšni nedoumljivi formuli zarežejo v zavest. Zakaj si pogovor o bistvu družine ("Zakaj si z mami še vedno rečeta rad te imam?") zapomnimo enako dobro kot vožnjo do neke nezanimive razgledne točke? Včasih ni treba videti Kapadokije z balona ob sončnem vzhodu – dovolj je, da sediš na plastičnem stolu ob bazenu drugorazrednega hotela, pa ne bo ta spomin nič manj formativen.
Čeprav se Calum na vse pretege trudi biti koristen oče (Sophie vceplja tako načela taj čija kot samoobrambe), se ne da skriti, da je med njima zareza. Calumova nezmožnost komunikacije ni le posledica tega, da je bil v starševsko vlogo potisnjen premlad in nepripravljen – kadar zdrsne v odtujenost, je otroka sposoben pustiti, da se celo noč na prostem znajde sam.
Charlotte Wells (in njen direktor fotografije Gregory Oke) se, pa čeprav morda naslov filma sugerira drugače, ne vdajata lepoti sredozemskega poletja in večerne luči – zdi se, kot da je celoten film osvetljen s cenenimi halogenkami, kakršne so razporejene okrog improviziranih plesišč. Drugače povedano: včasih so najbolj mimobežni in vsakdanji trenutki tisti, v katerih odseva najgloblja resnica.
Prav tako režiserka ne izbere najlažjega izhoda z glasbeno podlago in t. i. soundtrackom. Izkoristi sicer priložnost, da naniza nekaj nepogrešljivih primerkov (brit)popa s konca devetdesetih (Chumbawamba!), a obenem tudi izkoristi simbiozo glasbe in spomina: besedila, ki so ti nekaj pomenila v določenem obdobju, lahko v katerem koli trenutku naplavijo na dan globoko pokopana čustva. "Come on, come on, come on / Get through it," v tem duhu pojejo Blur, "Love's the greatest thing that we have ..."
V poplavi filmov, v katerih se režiserji ozirajo k izviru svoje fascinacije z dokumentiranjem življenja na filmski trak (samo v zadnjem času smo dobili Spielbergove Fabelmanove, Iñárritujev Bardo in Sorrentinovo Božjo roko), 35-letna Škotinja izstopa po tem, da se brez kakršnega koli samopoveličevanja ali pletenja osebne mitologije vrača k univerzalnim vprašanjem obstoja. Odstop od konvencionalne samopašnosti je Charlotte Wells očitno stal oskarjevske nominacije, nam je pa zato dal enega najboljših filmov leta.
Ocena: 5-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje