Prva napaka je povezana z izborom glavne igralke Miley Cyrus, ki jo bolje poznamo kot Hannah Montano iz istoimenske humoristične nanizanke. Glavna težava nastane, ker Miley Cyrus za vlogo nesrečne odraščajoče najstnice ni izbrana zaradi svojih igralskih sposobnosti. Film Poslednja pesem je namreč izbran/ustvarjen zanjo zgolj v želji, da "mašinerija", ki skrbi za njen ugled in podobo, svojo varovanko varno pripelje iz najstniškega obdobja v obdobje resne igralke.

Vžigalica: preoblikujmo jo v odraslo igralko
Začelo se je že s filmom Hannah Montana, vmesna postaja pa je mladinski film, v katerem dekle ne bi več pelo, ampak pokazalo svoje igralske sposobnosti. Njena igra v Poslednji pesmi je z eno besedo slaba. Pravzaprav je njena igra podobna tisti iz serije, kjer kameri po več sekund kaže svoj obraz, ki se kremži od nezadovoljstva, zraven pa nežno miga, ko hoče vsakemu gledalcu povedati: "Najstnica sem, imam pač dovolj razlogov, da sem slabe volje!" Predolgo enolično poziranje je v TV-seriji nekako še primerno, saj je "podaljšan čas" namenjen smehu gledalcev pred televizorji, na platnu pa vse skupaj deluje najmanj neprimerno, da ne zapišem neumno.

Za/proti: neposrečen scenarij
Druga večja napaka je slaboumni scenarij. Da, zavedam se, da je to mladinski film, ki se drži svojih bolj ohlapnih pravil in (kritičnemu) gledalcu načeloma ni treba pikolovsko izpostavljati vsake neumnosti, ampak Poslednja pesem želi biti očitno bolj ambiciozen izdelek. Prodaja se tudi pod sloganom "Zgodba o drugih priložnostih", v drugi polovici pa se zgodba o najstniški ljubezni in trmi spremeni v mnogo bolj trpko zgodbo.

In medias res: dekle s težavami, ki potrebuje ...
Ravno zato ne morem tako mirno požreti vseh nesmislov, ki jih Poslednja pesem ponudi. Začetna podoba glavne junakinje, 17-letne Ronnie (Cyrus), je jasna - besna je na očeta (Greg Kinnear), h kateremu se skupaj z mlajšim bratom Jonahom (Bobby Coleman) preseli čez poletje. Zameri mu ločitev, zato je protestno nehala igrati klavir, za kar je zelo nadarjena. Nekaj trenutkov kasneje se v dolgih oblačilih znajde na plaži, kjer vanjo trešči postavni mladenič Will (Liam Hemsworth). Ko v hladnem slogu ignorira vse njegove poskuse dvorjenja, so položeni vsi temelji, ki se morajo seveda do konca filma postaviti na glavo.

Pod črto: neživljenjskost vije iz vsakega prizora
Tem nastavkom (ki samodejno definirajo tudi konec) niti slučajno ne oporekam, kritika je namenjena sami izvedbi in na neživljenjskosti v vseh mogočih oblikah. Le nekaj primerov: spoznavanje z novimi prijatelji (Ronnie prvič vidi neko dekle in dobesedno deset sekund pozneje se z njo udeleži neke zabave na plaži?), umetni in neprepričljivi dialogi (in sam se pritožujem, da se ti pojavljajo samo v slovenskih filmih), vse skupaj je začinjeno z vsemi mogočimi klišeji, ki ste jih že videli (druženje med Ronnie in Willom, vzvišenost in snobovstvo njegovih pregrešno bogatih staršev ...).

Ideja: naredimo zvezdo, vzdržujmo zvezdo
Film je slab, zato o njem ni več vredno izgubljati besed ter iskati idej in presežkov. Ideja se skriva drugje, v (grobo rečeno, a žal resnični) vzreji zvezd. Milijoni so bili vloženi v projekt Hannahe Montane, nanizanka je pri ciljni populaciji padla na plodna tla, zato jo tudi tržijo in izžemajo na tako številne načine. A treba se je zavedati, da vsakdo ni primeren za igranje različnih žanrov. Eddie Murphy se, denimo, nikoli ni mogel otresti etikete igralca "zgolj" komičnih vlog, Sylvester Stallone akcijskih, pa čeprav sta imela oba mnogo večje ambicije in sta se trudila dokazati nasprotno. Posebno poglavje pa je "prehod iz otroške/mladinske konkurence" v člansko" ... Se še kdo spomni Macaulayja Culkina ali pa Haleyja Joela Osmenta?