Posrednik je po Resnici (2019) obenem že drugi film, ki ga je Koreeda posnel zunaj meja domovine – a tonu in temah se, če lahko temu tako rečemo, "vrača domov", ki filmografiji, ki je postala njegov zaščitni znak.

Čeprav bi zgodbo, ki odpira vprašanje ogromnega števila zapuščenih novorojenčkov v Južni Koreji, čisto lahko postavil tudi na Japonsko (obe državi imata podobne težave), je očitno imel dober razlog za selitev v Seul – zvezdniško zasedbo. Če niste posvečeni v svet k-popa, morda ne prepoznate njegove kraljice: Lee Ji-eun je megazvezdnica, bolj znana kot IU, pevka, glasbenica, producentka in igralka, marsikje v Aziji veliko še bolj prepoznavna kot prej omenjeni Song Kang-ho. No, ampak Kang-ho je letos v Cannesu prejel igralsko priznanje za upodobitev Sang-hyuna, lastnika propadajoče kemične čistilnice, ki pod zelo vprašljivim početjem skriva zlato srce.

Sang-hyun namreč v navezi s pajdašem Dong-Soojem (Gang Dong Won) prodaja dete, ki je bil puščeno pred "loputo za novorojenčke" na pročelju lokalne cerkve, v kateri delata kot prostovoljca. Drugače povedano: naša protagonista sta vpletena v trgovino z ljudmi – in otrokova mama, mlada Su-jin (Lee Ji-eun), ki se že naslednje jutro vrne pred cerkev, hitro dojame, kako njuna operacija deluje. Namesto da bi tekla na policijo, se podvigu pridruži, predvsem zato, da bi pobrala svoj delež izkupička, in morda malo tudi zato, da bi poskrbela, da bo deček končal v rokah skrbnega para. (Dodatni, precej melodramatični razlogi za njeno vpletenost se bodo razkrili pozneje.) Na poti se jim iz ne čisto jasnih razlogov pridruži še osemletna sirota, gobezdavi fantič Hae-jin (Im Seung-soo), ki si najbolj na svetu želi posvojitve in ki ima tukaj vlogo komičnega kompanjona.

Spletka je sicer od samega začetka obsojena na neuspeh: tesno za petami preprodajalcem sta ves čas policistki v zasedi, cinična Soo-jin (Bae Doona) in novinka Eun Joo (Lee Joo-young), ki prežita na trenutek predaje, ko bosta lahko vpletene aretirali in flagranti. Naši protagonisti, ki se vsi na neki ravni zavedajo, da so jim dnevi na svobodi šteti, lahko v tem zatišju pred nevihto prvič resnično uživajo v starševskih vlogah.

V tem zametku filma ceste se jasno izriše koreedovsko sporočilo: nepopolni, grešni individualisti najdejo smisel in odrešitev v pripadanju nečemu večjemu od sebe – družini, ki so jo izbrali sami. Naziv "očeta" ali "matere" si je treba šele prislužiti, sporoča novodobna moraliteta, in je vreden več kot kakršen koli rojstni list.

"Lahko razumeš žensko, ki se odreče svojemu otroku?," na neki točki Soo-jin vpraša kolegico. "Jaz je ne morem." Režiserja ne zanimajo tragične situacije in sistemske težave, ki pripeljejo do zapuščenih otrok (posilstvo, nenačrtovana nosečnost, finančno in časovno breme ustvarjanja družine); "veliki humanist sodobne kinematografije", kot ga kličejo, se v celoti posveča iskanju alkemije, ki iz gruče posameznikov ustvari trdno, smiselno celoto. Če je Koreeda mojster subtilnih nians medčloveških odnosov, pa privzame rahlo programski ton moraliziranja, ko prek svojih likov podaja programska sporočila – na primer podatek, da je deček na črnem trgu vreden deset milijonov vonov, deklica pa samo osem. Temu deklarativnemu feminizmu nato sledi veliko konvencionalnejši razplet, po katerem mora ženska, če hoče upati na "srečen konec", sprejeti materinsko vlogo, ki ji je bila naložena. Za nameček je čemernost drugega pomembnega ženskega lika, policistke, na koncu prav tako neposredno povezana z odsotnostjo tradicionalne družine. (Posebej bi se lahko kritično posvetili tudi debati filmskih likov o domnevnih prednostih posvojitve v primerjavi s prekinitvijo nosečnosti.)

V Posredniku na trenutke umanjka subtilnost, ki je zaznamovala Koreedove zgodnejše filme. Kako drugače kot z nesubtilnostjo naj označimo prizor, v katerem policistki ugotavljata, da "sta si sami še najbolj želeli prodaje" in da sta morda krivi manipuliranja situacije? (S Koreedovega empatičnega zornega kota: morda pa sta kot stalni opazovalki postali članici kaotične družine, ki jo je napletla zgodba.)

Film, ki ima s svojim naborom prestopnikov, spolnih delavk, gangsterjev in policistov vse sestavine za policijsko dramo, se tako na trenutke spogleduje s sentimentalno melodramo. Pred dokončnim tonskim zdrsom ga rešujeta Koreedova neomajna vera v človeškega duha (nihče ni enoznačno dober ali slab) in pa sijajna igralska zasedba, predvsem Song Kang-ho, ki izžareva očetovsko toplino in karizmo tudi, kadar se zapleta v najbolj pritlehno početje.

Po drami, ki naj bi Tatiče predelala skozi prizmo detektivskega žanra, bo bolj kot kateri koli policijski manever v spominu ostal prizor osemletnika, ki se radostno krohoče ob vožnji skozi avtopralnico. Cineast, ki razume, da pri taki zgodbi ne sme staviti na presenetljiv razplet, namesto tega globljo resnico išče v majhnih trenutkih: v večerji odtujenih očeta in hčerke, v zelo počasni vožnji na panoramskem kolesu. In v tem pogledu ne zaostaja za svojimi največjimi filmi.

Ocena: 4-