Režiser je scenarij napisal v sodelovanju z Garbińe Ortega. Foto: Kinodvor
Režiser je scenarij napisal v sodelovanju z Garbińe Ortega. Foto: Kinodvor

Zgodba je posneta tako, da spominja na dokumentarni film. Fant na budističnem podeželju v Laosu se po reki odpravlja k umirajoči starki in ji bere Tibetansko knjigo mrtvih. Vendar tu ne gre samo za sliko, saj se film od začetka loteva tudi našega sluha. V glavi se nam hipnotično množijo zvoki žuželk, vode, manter in gongov na način, ki nikakor ni grob, nasprotno, vendar je tako intenziven, da nas postopno vodi v drugo stanje zavesti. Spojen je s čarobnimi, na nekaterih mestih rajskimi podobami narave. Vso to bujno, a obenem pomirjeno življenje, le tu in tam preči dialog med ljudmi. Večkrat se pred nami pojavijo podobe spečih ali meditirajočih posameznikov, ki ob opisani čutni izkušnji v nas zabrisujejo mejo med budnim in spečim stanjem. Opisano dogajanje nas vodi do točke prehoda med življenjem in smrtjo, ko nas film povabi, da zapremo oči. Na zaslonu se sprožajo svetlobni učinki, ki predirajo naše veke ob nadaljevanju zvočnih učinkov, ki niso več naravni, temveč simulirajo onstranstvo.

Na tej točki se ob vsem navdušenju lahko pojavi vprašanje, ali ne gre morda za dobesedno hipnozo oziroma spreminjanje stanja zavesti, kot to počno opijati, in kaj to pomeni za gledalsko in kinematografsko kolektivno izkušnjo. Na to vprašanje si bo moral odgovoriti vsak sam, so pa posamezniki s fotoobčutljivo epilepsijo posvarjeni že pred začetkom.

Film ob pomoči umetnosti in tehnologije iz gledalstva izvabi meditativna in zanesena stanja. Foto: Kinodvor
Film ob pomoči umetnosti in tehnologije iz gledalstva izvabi meditativna in zanesena stanja. Foto: Kinodvor

Izjemno intenzivna izkušnja se nato prizemlji. Potem ko v Laosu umre starejša ženska, se v tanzanijski obmorski vasici, kjer živi muslimanska skupnost, rodi kozica, ki jo starši podarijo deklici. Kamera se organsko udeležuje opravkov vaščanov in se dejavno, vendar nevsiljivo umešča v življenje skupnosti. Prijetno sugestivni so bližnji posnetki koze, ki med ljudmi dobi svojo subjektivnost in postane polnokrven filmski lik. Psihedeličnih učinkov je manj, vseeno pa se občutje prisotnosti svetega nadaljuje, tudi prek sopostavitve posnetkov žensk med delom na obali, barvnih učinkov posnetkov neskončnega obzorja, spojenimi z mujezinovim klicem.

Samsara torej ob pomoči umetnosti in tehnologije iz nas izvabi meditativna in zanesena stanja. Lahko se vprašamo, kaj s tem dosežemo in ali ne gre nemara za bližnjico do duhovne izkušnje za po večini razduhovljeno zahodno občinstvo. Obenem pa ne moremo spregledati izjemnega pomena približanja drugih življenjskih oblik in obujanja kozmičnih občutij, ki jih množična civilizacija ne pozna več. Pa tudi ne velikega umetniškega podviga, ki ga zahteva posredovanje take izkušnje skozi filmsko obliko, dokler se le zavedamo meje med filmom in duhovnostjo samo. In dokler se zavedamo, da je religiozni sinkretizem sicer lahko zelo plodovit, vendar ni samoumeven. Lahko zatrdimo, da se tega zaveda tudi režiser Lois Patiño.

Iz oddaje Gremo v kino.

Na 77. filmskem festivalu v Cannesu je bil premierno prikazan težko pričakovani film Megalopolis Francisa Forda Coppole