Jim Carrey se v filmu (kot večina glavnih junakov) pojavi v dveh vlogah. Takole je videti kot fikcijski junak. Foto: Kolosej
Jim Carrey se v filmu (kot večina glavnih junakov) pojavi v dveh vlogah. Takole je videti kot fikcijski junak. Foto: Kolosej

Jim Carrey nas spet skuša prepričati, da je resen igralec. V vlogi Moža z lune in Trumanovega šova je blestel, a vloga obsedenca (na številko?) zanj ni primerna. Podobno velja za Virginio Madsen, njena kariera je po Stranpoteh žal zašla na stransko pot.

Film se napoveduje kot triler s preobratom. Preobrat vohamo že po 15 minutah. In še huje, preobrat se zgodi 15 minut pred koncem, nato pa nam režiser Joel Schumacher kot šolarčkom razlaga, da vsi koščki tvorijo (smiselno) celoto.

Raje ne omenjam, kako se režiser ob koncu filma izogne teoriji globalne moči številke 23 (na vsakem prejšnjem koraku pa nas želi prepričati v nasprotno), nepozaben zadnji prizor, ki bi šel lahko v kak učbenik morale ... Pravzaprav na vsakem koraku lahko zasledimo prizor, ki enostavno izstopa. A ne pozitivno. Kak pozitiven element? Pohvaliti velja neo-noir epizode, ki imajo vonj po Mestu greha.

Ocena: -2; piše: Slavko Jerič