"Imamo različne okuse in festival mora izbirati filme za vse. Na našem festivalu lahko vsak najde filme zase, treba pa je obiskovalcem pomagati poiskati prave filme za njih, jih usmerjati pri izbiri. Občinstvo se mora v dvorani počutiti dobrodošlo," pravi Ramaška. Foto: Robertas Daskevičius

Radi bi spremenili to bedasto miselnost, da je umetnost samo za umetnike, da festivalski filmi potrebujejo posebno izobraženo občinstvo. Kuratorji festivalov morajo razumeti, da ti filmi niso samo za izbrance.

Algirdas Ramaška
Direktor mednarodnega filmskega festivala v Vilni Algirdas Ramaška pravi, da si želi, da bi vsak film našel svoje občinstvo in vsako občinstvo svoj film. Foto: Robertas Daskevičius

Mislim, da se cela Evropa spopada z novim fenomenom – z domačimi filmi slabe kakovosti, neumnimi komedijami. Povsod se je začelo, v Estoniji, Španiji, Franciji, Češki ... Če se slučajno še kje niso pojavili, se bodo zelo kmalu.

"Kino Pavasaris danes v Litvi pomeni za umetniški film to, kar Pampers pomeni za plenice. Je blagovna znamka dobrih filmov." Foto: Robertas Daskevičius

Ko smo začeli festival, smo hoteli delati revolucijo proti Hollywoodu. Mislim, da veliko festivalov tako začne - proti Ameriki. To je bedarija, ker ima tudi Amerika odlične neodvisne filme.

Algirdas Ramaška

Ramaška festival opiše kot družinski posel, saj ga je leta 1995 ustanovila njegova mama Vida Ramaškienė, ki je prej 25 let vodila kino Lietuva s 1000 sedeži v središču Vilne (danes je preurejen v umetniško središče). Zato se Ramaška počuti, kot da se je v kinu rodil: "Vzgojila so me platna, velika 200 kvadratnih metrov."

Letos je velika platna v enajstih mestih po Litvi v dveh festivalskih tednih obsijalo 112 celovečercev in 56 kratkih filmov ter doseglo 120.000 obiskovalcev. Med gosti sta bila med drugim režiser za oskarja nominiranega filma Projekt Florida Sean Baker in izraelski filmar Amos Gitai.

Z Ramaško sva se v zadnjih dneh festivala v predpomladni Vilni, polepljeni s plakati festivala in tudi nekaj plakati skupine Laibach, ki so na zidovih ostali od novembrskega koncerta, pogovarjala o litovskem filmu, kinu in nalogah filmskih festivalov. Povedal je, da ga je pred kratkim navdušila študija, v kateri so dokazali, da se vsak evro, ki ga država vloži v filmske festivale, vrne v obliki sedmih evrov.

Kako se letos drži litovsko občinstvo?
Občinstvo raste. Imamo zelo zvesto občinstvo, ki ima rado umetniški film. Ni prav, kar se dogaja v Evropi, kjer se občinstvo deli na tiste, ki imajo radi komercialne filme, in tiste, ki imajo radi art. Prvi so slabi, drugi dobri. Prvi ne razumejo, drugi razumejo. Mislim, da se nam ni treba boriti proti Hollywoodu. Obstajajo različni filmi: nekateri so za zabavo, nekateri za izobrazbo, nekateri za dušo.

So festivalski za izobrazbo?
O tem se pogosto prepiram s kolegi. Festivalski kuratorji bi radi preveč in prehitro izobraževali ljudi. Če novemu obiskovalcu ponudiš film Kim Ki Duka in si rečeš "dajmo ga izobrazit", nisi naredil nič dobrega, samo izgubil si gledalca. Ta človek se ne bo vrnil na festival.

Ves čas iščemo ravnotežje med tem, koliko naj občinstvo izobražujemo in koliko naj mu ugodimo. Mislim, da je treba ljudem najprej ugoditi, da festival sploh obiščejo. Težko je izobraževati prazne dvorane. V zvezi s tem smo naredili že veliko napak. V gosteh smo imeli legendarne režiserje in nobenega občinstva, ki bi bilo temu priča. Štirje ljudje v dvorani niso dovolj. Nesmiselno za vse: goste in organizatorje.

Ste našli rešitev?
Nov načrt je takšen: gledalcu poskušamo ponuditi dva filma, ki mu bosta zagotovo všeč, potem pa ga prepričamo še, da si ogleda tretjega, ob katerem mu bo neprijetno in bo moral na novo razmisliti o stvareh, videti svet drugače. Dva filma za ugodje in eden za izobrazbo.

Tako gradite občinstvo?
Ja, občinstvo pa bi radi še povečali. Radi bi spremenili to bedasto miselnost, da je umetnost samo za umetnike, da festivalski filmi potrebujejo posebno izobraženo publiko. Kuratorji festivalov morajo razumeti, da ti filmi niso samo za izbrance. Moja tašča na primer ni visoko izobražena in prihaja z vasi, pa kljub temu obožuje festivalske filme. Čisto nora je na njih, pa se sicer ne zanima preveč za umetnost.

Kako izbirate filme?
Kolegica mi je ravno danes razlagala, kako rada gleda počasne filme. Rekla je, da jo spominjajo na vsakdanje življenje, minevanje časa z malo dogodki. Pri meni je ravno obratno. Če gledam film v slogu Šarūnasa Bartasa, torej zelo počasen film, v katerem se v prve pol ure nič ne zgodi, postanem živčen.

Imamo različne okuse in festival mora izbirati filme za vse. Na našem festivalu lahko vsak najde filme zase, treba pa je gledalcem pomagati poiskati prave filme za njih, jih usmerjati pri izbiri. Občinstvo se mora v dvorani počutiti dobrodošlo.

Ko je bil z nami režiser Sean Baker, je bil v šoku, ko je občinstvo postavljalo vprašanja. Bila so zahtevna in zanimiva. Celo tvital je o tem. Rekel je, da običajno dobiva neumna, ponavljajoča se vprašanja. Na to sem ponosen. To pomeni, da je 600 ljudi v dvorani izbralo pravi film zase in da je film našel svoje občinstvo. Veste, Litovci smo sicer sramežljiv narod, zaradi sovjetske okupacije se mnogi še vedno bojijo izstopati.

Kakšen pa je litovski film?
Mislim, da se cela Evropa spopada z novim fenomenom – z domačimi filmi slabe kakovosti, neumnimi komedijami. Povsod se je začelo, v Estoniji, Španiji, Franciji, Češki ... Če se slučajno še kje niso pojavili, se bodo zelo kmalu. V umetniški skupnosti se pritožujejo nad temi filmi, pravzaprav pa prinašajo v filmsko industrijo veliko denarja. Več občinstva pomeni, da lahko filmi postajajo tehnično boljši, ker se v njih lahko vlaga več denarja. Občinstvo, ki se odziva na njih, pa se bo v prihodnosti mogoče tudi na nekomercialne filme.

Filme po novem predvajate po celi Litvi. Kaj opažate ob tem?
Zanimivo je, kaj se dogaja na deželi. Kinematografi se ravno zaradi teh neumnih komedij ponovno odpirajo. In kjer je kino, lahko pokažemo tudi festivalske filme. Občinstvo se odziva tudi na druge filme, zdaj ko se je vrnilo v kinodvorane. Občinstvo namreč ni neumno. Ve, da so tisto neumne komedije.

V majhnem litovskem mestecu so pred kratkim odprli kino s 40 sedeži. Vse festivalske projekcije tam so razprodane, dodatno smo morali predvajati polnočne projekcije za njih. Ampak naj spomnim – prvi korak je bil, da so občinstvo začeli zanimati litovski komercialni filmi.

Kakšen je torej načrt za prihodnost?
Mislim, da bodo festivali v prihodnosti igrali ključno in odločilno vlogo pri tem, da se bo občinstvo vrnilo v kinodvorane. Ljudje so še vedno navajeni, da je kino zabavna industrija. Popkorn in Hollywood. Če greš na projekcijo umetniškega filma, to pač ni zabavno. Festival pa je lahko tudi zabava. Zato se zelo trudimo s spremljevalnim programom in posebnimi dogodki, ker se s tem odzivamo na potrebe občinstva.

Kako na festival vpliva razvoj tehnologije?
Evropska politika do filma se mi zdi porazna. Že deset let se borimo proti digitalizaciji, ker imajo ljudje občutek, da morata država in EU dati denar za vse. Čakajo, da bo nekdo plačal nove projektorje in drugo tehniko. Zato nazadujemo v primerjavi z Američani. Medtem ko Evropa čaka, sta se v Ameriki zgodila Netflix in Amazon.

Odkar so filmi digitalizirani, lahko isti film kupimo in prikazujemo v 25 kinodvoranah ob istem času. S 35-mm trakom to ni bilo mogoče. S tem se izgublja prepad med mestom in vasjo. Na vasi se počutijo bolj cenjene, ker ne dobivajo več filmov z zamudo, ampak hkrati z mestom.

Kako pa novosti v filmskem ustvarjanju vplivajo na festival?
Delati filme je postalo bolj enostavno. Filmarji zaradi novih tehnologij lahko več snemajo, a obenem ni dovolj kinov za vse nove filme, ki nastajajo. Pri tem morajo ravno festivali delati selekcijo, ustvarjati kakovostno vsebino.

En dober film bo pripeljal človeka še vsaj trikrat nazaj v kino, en slab film pa ga bo za dolgo časa zadržal stran. Zato me skrbi, ko gledam slabe litovske filme z dobrim napovednikom in največjimi igralskimi zvezdniki, ki pa so vsebinsko zelo slabi.

Zakaj mislite, da Litvi, prav tako kot tudi Sloveniji, ni uspelo vzpostaviti novega vala, kot je to pri romunskih filmarjih?
V Litvi je težava v kakovosti izobrazbe. Ko smo prišli v EU, je veliko mladih odšlo študirat v tujino. Morda bodo oni ustvarili novi val. Mislim pa tudi, da gre za problem identitete. Romuni so našli identiteto. Vedo, kdo so in zakaj so edinstveni.

Enako je s festivali. Vedno me sprašujejo, zakaj je naš festival poseben. Odgovorim jim, da ne želim vladati svetu, ne želim najboljšega festivala na svetu. Moja naloga je služiti Litvi in litovskemu občinstvu, obenem pa navdušiti še tujce, da nas obiščejo.

Identiteto lahko najdemo le pri svojih koreninah. Naš festival doživljam kot najbolj gostoljuben, najbolj skrben do obiskovalcev. Po okupaciji smo si Litovci kot narod želeli gostov – zato zdaj pozdravljamo prihod novih gostov, cenimo jih. Presenetimo jih s toplino in gostoljubjem.

S čim pa presenetite Litovce?
S tem, da jim pokažemo, da je umetnost za vse. Mnogo let smo se borili, da bi to vzpostavili. Ko smo začeli festival, smo hoteli delati revolucijo proti Hollywoodu. Mislim, da veliko festivalov tako začne – proti Ameriki. To je bedarija, ker ima tudi Amerika odlične neodvisne filme. Kino Pavasaris danes v Litvi pomeni za umetniški film, kar Pampers pomeni za plenice. Je blagovna znamka dobrih filmov.

Radi bi spremenili to bedasto miselnost, da je umetnost samo za umetnike, da festivalski filmi potrebujejo posebno izobraženo občinstvo. Kuratorji festivalov morajo razumeti, da ti filmi niso samo za izbrance.

Algirdas Ramaška

Mislim, da se cela Evropa spopada z novim fenomenom – z domačimi filmi slabe kakovosti, neumnimi komedijami. Povsod se je začelo, v Estoniji, Španiji, Franciji, Češki ... Če se slučajno še kje niso pojavili, se bodo zelo kmalu.

Ko smo začeli festival, smo hoteli delati revolucijo proti Hollywoodu. Mislim, da veliko festivalov tako začne - proti Ameriki. To je bedarija, ker ima tudi Amerika odlične neodvisne filme.

Algirdas Ramaška