Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 22 glasov Ocenite to novico!
Aleš Berger
Aleš Berger - prevajalec, kritik in dolgoletni urednik s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogati slovenski umetnostni in kulturni prostor. V svoji dolgi karieri je ustvaril obsežen prevajalski opus in prav njemu se moramo zahvaliti, da so v slovenščini dostopna marsikatera francoska in španska dela. Foto: Borut Živulović/Bobo
       Mislim, da mora prevajalec dobro poznati neko stvarno ozadje, čeprav mu pri samem delu to potem minimalno pomaga, predvsem da kdaj ne zaide ali da ne stopi na napačno sled. Opraviti ima samo sam s seboj in s svojo slovenščino. Ampak kot rečeno – čim več poznavanja stvarnega okolja posameznega dela in avtorja se mi zdi nepogrešljivo.       
Aleš Berger in Metka Krašovec
Veliki Prešernovi nagradi za življenjski opus sta letos prejela akademska slikarka Metka Krašovec in prevajalec Aleš Berger. Foto: Borut Živulović/Bobo
       Bergerjev uvid v ustvarjalne možnosti slovenščine je plod jezikovne rahločutnosti in širokega vedenja o naravi umetnostnih besedil. V slovensko kulturo je vnesel prepoznavne prevodne stvaritve, porojene iz domišljenega smisla za humor in nezadržnega užitka v jeziku.       
 Iz utemeljitve Prešernove nagrade
Aleš Berger in Vinko Möderndorfer
Aleš Berger in predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer. Foto: Borut Živulović/Bobo
       Marsikdaj me je motiviralo in me kdaj tudi še zdaj, da naredim kaj prvi na Slovenskem, se pravi, da "pripeljem" katerega avtorja prvič k nam. In takih avtorjev je bilo nemalo, prvič v knjižni obliki na primer Guillaume Apollinaire, Raymond Queneau, René Char … To je bila gotovo motivacija, sam odkriti neke neznane prostore in jih potem prenesti v materinščino.       

Aleš Berger: Prevajam od stavka do stavka, od verza do verza, od strani do strani

Intervju s Prešernovim nagrajencem
9. februar 2017 ob 19:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dolgo bi lahko naštevali prevode, s katerimi je Aleš Berger, prejemnik Prešernove nagrade za življenjski prevajalski opus, obogatil domačo prevodno književnost: prevajal je Apollinaira, Borgesa, Becketta, Chara in Desnosa, pa neponovljive Vaje v slogu Raymonda Queneauja, Lorcov Ciganski romansero in še in še.

Vsi prevodi Aleša Bergerja imajo skupni imenovalec: gre za vrhunske prevode vrhunskih literarnih avtorjev, predvsem predstavnikov modernizma 20. stoletja, lavreat pa se je odlično znašel tudi kot prevajalec Molierovih komedij. Veliko svojih ustvarjalnih moči je namenil tudi gledališki kritiki, esejistiki - za zbirko Krokiji in beležke je dobil Rožančevo nagrado -, napisal je zbirko Zagatne zgodbe, bil je tudi literarni urednik.

Aleš Berger, ste prevajalec, ki prevaja iz francoščine in španščine, zakaj ste se odločili za francoščino in zakaj za španščino?
Francoščina je bila odločitev iz srednje šole, kjer smo imeli razgledano in nekonvencionalno profesorico tega jezika. Španščina je prišla nekako v že zrelejših, srednjih letih, ko sem se želel bliže seznaniti s kakšnimi vrhunci španske in nekaterih hispanoameriških književnosti.

Ste na začetkih svoje prevajalske poti kdaj pomislili, da boste dobili Prešernovo nagrado?
Ne, tega ne. Sem se pa zelo razveselil prve tovrstne nagrade - stanovske Sovretove nagrade, imenovane po Antonu Sovretu, prevajalcu klasičnih književnosti. Tista je prišla relativno kmalu - mislim, da še nisem bil star 40 let - in je bila tudi precejšnja spodbuda za tovrstno početje za naprej. Potem je relativno kmalu prišla tudi nagrada Prešernovega sklada za prevod Lautréamontovih Maldororjevih spevov in moram reči, da veliko za vnaprej pa nisem razmišljal.

V soboto, 18. februarja, lahko ob 22.40 na 1. programu Radia Slovenija prisluhnete premieri radijske igre Zadetek, katere avtor je Aleš Berger.


Imam občutek,
da se je s to Prešernovo nagrado spremenila tudi percepcija prevajanja na Slovenskem …

Eno znamenje, da se je zagotovo spremenila vsaj v glavah razsojevalcev pri nagradah, je, da je prevajalstvo stopilo med privilegirane dejavnosti v kulturi, ki so vredne te najvišje slovenske nagrade na področju kulture. Do zdaj namreč ni bilo tako, saj je bilo prevajalstvo - in tukaj ne mislim samo glede te nagrade - dolga leta omalovaževano oziroma spregledano. Prevajalec je bil pač tisti avtor v globoki senci, iz katere je malokdaj pokukal.

Vas je to kot prevajalca motilo?
Ne, sem se pa kot urednik trudil, da smo tem stvarem kdaj vsaj malo pomagali. Na primer tako, da smo prevajalca napisali tudi na naslovno stran romana, ki ga je prevedel, nato da smo prevajalce dosledno navajali v katalogih, na predstavitvah knjig in tako naprej. Opozarjali smo na prevajalca, ne kot na nekega soavtorja knjige, ampak kot na človeka, brez katerega tista knjiga in še številne druge v slovenščini sploh ne bi zaživele.

Imate kot prevajalec kakšen kredo?
Težko bi rekel, da sem razmišljal o kredu.

Kako prevajate?
Od stavka do stavka, od verza do verza, od strani do strani. Nikdar ne začnem na koncu.

In če najdete kdaj kako mesto, ki je zahtevno, ga izpustite in se k njemu vrnete pozneje?
Načeloma ne, tukaj imamo s kolegi precej različne prakse. Nekateri pravijo, da naredijo tako, kot ste rekli vi. Mene pa grize, tako da ne morem preskočiti tistega mesta in ga pustiti vnemar, da bi nato kasneje našel rešitev. Tako da to naredim samo v res izjemnih primerih - kadar vem, da bo treba kako stvar raziskati kje drugje ali dlje časa - zato da me to takrat ne zaustavi na primer sredi popoldneva pri delu. Sicer pa tudi s formulacijami in recimo s temi tehničnimi, stvarnimi težavami želim opraviti takrat, tako da potem tudi nisem eden tistih, ki bi svoj izdelek potem naknadno veliko popravljali, saj je bilo že toliko dela in časa vloženega v prvi zapis.

Kaj kot prevajalec najpogosteje raziskujete?
Po navadi avtorja, ki ga predlagam založbi, že nekako poznam in mi je ljub. Tudi delo, ki ga predlagam, seveda tudi že poznam, sicer ga ne bi predlagal. Če je ta predlog sprejet, je vendarle treba narediti malo raziskave, sicer včasih več, včasih manj. Se pravi neke okoliščine in kaj je avtor še napisal ter če je mogoče še kaj drugega prebrati o njem. Pri klasikih tudi kake slogovne analize, te so zelo koristne za prevajalca. Za nekatere klasike obstajajo tudi izdaje, ki so namenjene srednješolskim profesorjem, s številnimi opombami. Mislim, da mora prevajalec dobro poznati neko stvarno ozadje, čeprav mu pri samem delu to potem minimalno pomaga, predvsem da kdaj ne zaide ali da ne stopi na napačno sled. Opraviti ima samo sam s seboj in s svojo slovenščino. Ampak kot rečeno - čim več poznavanja stvarnega okolja posameznega dela in avtorja se mi zdi nepogrešljivo.

Živo se spomnim, kako sem užival, ko sem bral vaš prevod Queneaujevih Vaj v slogu. Ste tudi vi kot prevajalec uživali, ko ste prevajali to knjigo?
Absolutno. To je bila ena taka stava s samim seboj, za katero sem bil prepričan, da bom šel kar do konca, saj sem bil še mlad in zaletav. Ni bilo nekega časovnega roka, takratni urednik Tone Pavček mi je rekel: "Bo že, ko boš naredil." Kar mi je bila povsem prijetna spodbuda. In tudi zadovoljen sem bil, sem pa velikokrat to delo primerjal - ker sem tudi dolgoletni igralec namiznega tenisa, sicer povsem amaterski - z namiznoteniško partijo, v kateri ima Raymond Queneau ves čas servis, jaz pa sem vesel, če mu katero žogico vrnem na mizo.

Ste mu pa vrnili vseh 99 in še več žogic …
Videti je, da so prišle čez mrežico nazaj.

Prej ste ob Queneauju omenili stavo s samim seboj. Kaj vas motivira, da prevajate in da vztrajate do konca?
Če se sam odločim in predlagam, se mi zdi normalno, da to naredim. Marsikdaj me je motiviralo in me kdaj tudi še zdaj, da naredim kaj prvi na Slovenskem, se pravi, da "pripeljem" katerega avtorja prvič k nam. In takih avtorjev je bilo nemalo, prvič v knjižni obliki na primer Guillaume Apollinaire, Raymond Queneau, René Char … To je bila gotovo motivacija, sam odkriti neke neznane prostore in jih potem prenesti v materinščino. Spominjam se tudi navdušenja kakega svojega prijatelja, na primer Milana Dekleve, ko sem prevedel neke odlomke od Chara za Novo revijo, je ves navdušen nosil tisto številko še dva meseca naokrog. Tudi neka prijateljska gesta do najbližjih in tudi do neznanih bralcev, za katere sem kdaj slišal, kako se jih je dotaknil kateri od prevodov.

Najbrž je Milan Dekleva svojo zbirko Panični človek napisal tudi pod vplivom Renéja Chara …
Najbrž res, kar ni nič hudega, takšni vplivi so samo blagodejni.

Zelo veliko ste prevajali, ob svojem prevajalskem delu ste pisali tudi različne literarne in polliterarne zvrsti, med drugim tudi eseje, krokije in tako naprej. Kaj vam pomeni tovrstno pisanje?
Sam ne vem, kaj bi rekel. Nekateri pravijo, da je vsak prevajalec na neki način nerealiziran ali nezadoščen pisatelj. Mogoče je v mojem primeru to res, vendar v nekem trenutku se mi je zdelo, da bi lahko ob prevajanju poskusil še kaj povedati po svoje - da ne bi le gledal v knjigo, kaj so zapisali drugi. To seveda potegne veliko za seboj: kaj povedati, kako po svoje povedati, koliko se razkriti in kaj s tem doseči … Povsem drugačni izzivi, čeprav tako prevajalec kot pisatelj dela z besedami. Mnogo primerov je v naši literarni zgodovini, ko sta bila ta dva avtorja združena na bolj ali manj produktiven način.

Marko Golja, 3. program Radia Slovenija (ARS).

P. G.
Prijavi napako
Komentarji
TeksViler
# 10.02.2017 ob 01:53
Aleš, samo ne nehaj. Kar prevajaj. Naj ti bo penzija spodbuda, Ker taki navihani patroni, kot si ti, so bolj na redko posejani.
Javorovina
# 12.02.2017 ob 13:31
Gravesen, a je vseeno, kako je nekaj prevedeno? Prevod umetnostnega besedila je lahko dober ali slab ... Pri pesmih - to pa je moje razmišljanje - je prevod pogosto preprosto druga pesem ... ne gre drugače. Beri npr. Jesihov in Župančičev prevod Shakespearjevih sonetov vzporedno (no, in še original zraven) in imaš 3 različne pesmi. Po drugi strani pa pri kakšnih pesmih v prozi (pa ne pravim, da je "pesem" vs "proza" tista ločnica) (niti ne pravim, da je dober vs slab prevod nujno nekaj objektivnega) pa morda bolj ustreza karseda dobeseden prevod (ki pač zajame vso vsebino, pomen) in tak prevod lahko verjetno napiše širši krog prevajalcev ... ampak niti tu ni vseeno..

Poezijo najraje berem v originalu, žal pa ne morem veliko jezikov stvari brati v originalu, še najljubše mi je, če lahko berem original (vsaj za feeling) in hkrati dobeseden prevod brez rim. Če pa berem prevod v rimah oz. bolj izdelan prevod (kjer je prevajalčevo delo vsekakor umetnost), pa mi prevajalec mora biti všeč in take pesmi delno berem tudi zaradi prevajalca samega (Matej Kranjc recimo prevaja razne glasbenike (čeprav mi ni ravno ..... :))).
Samorog
# 11.02.2017 ob 07:54
Gravesen, narobe razmišljaš. Sploh pa primerjava prevajanja z glasbo in radijskimi postajami ni najbolj posrečena. Ni tako enostavno.
Gravesen
# 10.02.2017 ob 07:41
Vse spoštovanje prevajalcu g.Alešu Bergerju, ampak men se zdi malo hecno, da prevajalec dobi Prešernovo nagrado. A ni le-ta rezervirana za dosežke na področju umetnosti!? In po meni, prevajanje tja ne spada, vsaj direktno ne.
To je podobno kot bi nagrado za najboljšo pesem podelili radijski postaji in ne avtorju/izvajalcu!?
Zavedam se, da so prevajalci povezani s kulturo, niso pa to zame kulturni ustvarjalci/avtorji/umetniki.
Nočem biti žaljiv, ampak tako jaz razmišljam...
Kazalo