Knjige
(2)
V utemeljitvi nagrade letošnjemu lavreatu Iliji Trojanowu je bilo poudarjeno, da gre za enega literarno najmočnejših svetovnih glasov. Foto: Aleksander Zdjarski
33. festival Vilenica je znova upravičil pričakovanja v izbiri nagrajenca in avtorskih imen tokratnega srečanja literatov, saj ob letošnji tematiki "Pisati in preživeti" njegovo bistvo ne ostaja zgolj v literaturi, ampak se vidno želi navezati tudi na današnje družbene anomalije in problematiko. Foto: Adnan Hadžan
Eden izmed očetov festivala Vilenica, pesnik Veno Taufer. Foto: Adnan Hadžan
       Slovenske pisatelje, če jih ne bi bilo, bi morali izumiti!       
 Veno Taufer
Vilenica velja za eno največjih literarnih srečanj v Evropi, ki vse od svojih začetkov pred triintridesetimi leti do danes v slovenski in širši evropski prostor prinaša izbrana literarna imena, ki s svojo besedo iz kraškega podzemlja omogočajo polet k svobodi. Foto: Ivo Štefanič
       Ob festivalu, ki s svojo odprtostjo in željo po svobodnem, raznolikem svetu ves čas raste, se premika iz mesta v mesto, pa bi v prihodnje bilo upati tudi na večje število občinstva in ustrezno pozornost državnih institucij, saj kot se je na festivalskem dogajanju pogosto slišalo – brez literature v družbi ni računati na spremembe na boljše.       
"Vsaka meja je dolga, globoka rana. Tudi če se zaceli, če se ne gnoji, ne gnije ali ne vname, je jasno vidna brazgotina, ki še kar srbi, ker ločuje žive od mrtvih," je povedal Trojanow. Foto: Aleksander Zdjarski

Dodaj v

Festival besede, ki briše meje in nagrajuje svobodo

Slovesna podelitev nagrade Vilenica za leto 2018 Iliji Trojanowu
11. september 2018 ob 15:35
Jama Vilenica - MMC RTV SLO

Vrhunec letošnjega Festivala Vilenica je bil kot vsako leto doslej ob podelitvi slavnostne nagrade tokratnemu nagrajencu, nemškemu pisatelju bolgarskih korenin Iliji Trojanowu, pri tem pa s svojim festivalskim dogajanjem upravičil naziv enega največjih literarnih srečanj v Evropi, ki vse od svojih začetkov pred triintridesetimi leti do danes v slovenski in širši evropski prostor prinaša izbrana literarna imena, ki s svojo besedo iz kraškega podzemlja omogočajo polet k svobodi.

Dogodek slavnostne podelitve je med seboj šival povezovalec Seku M. Conde, ki se je navezal na prostor vsakoletne sklepne prireditve festivala, kraško jamo Vilenico, na njen vseprisotni mraz in kapljice vode, s katero je sproščeno in simbolno dobro označil podelitveni začetek.

Od oporečništva do enega najbolj priznanih literarnih festivalov srednje Evrope
Na to se je osredinil tudi eden izmed očetov festivala Vilenica, pesnik Veno Taufer, saj je v svojem nagovoru odpotoval vse do njegovih začetkov, ki so se po vzoru nekdanjih literarnih večerov primorskih književnikov v organizaciji pesnika Aleksandra Peršolje tako rekoč disidentsko in dobesedno podtalno zasnovali v omenjeni kraški jami z namenom, da bi slovenski pesniki in pisatelji nagrajevali svobodne besede srednjeevropskih avtorjev ter pri tem vzpostavili dialog z literati vsega sveta. V svojih pogosto prevratniških težnjah po demokraciji v tedaj blokovsko razdeljenem svetu je že v svojih prvih letih Vilenica poudarila idejo odprte in pluralistične kulture, ki danes označuje temelje sodobne združene Evrope. Smisel festivala in njegove nagrade tako ostaja opozarjati na duhovno bogastvo ter življenjsko moč integracijskega principa različnosti v evropskem kulturnem občestvu, ki je v sodobnem času spet pod vse večjim pritiskom. Veliko vlogo pri krepitvi odprte družbe namreč igra tudi umetnost oziroma literatura, pri čemer Taufer ni pozabil omeniti nekaterih izjemnih avtorskih imen iz preteklih gostovanj Vilenice, ki s svojim ustvarjalnim delom pomenijo varuhe svobodne besede in v evropski in širši prostor prinašajo raznolikost. Čeprav je njegov govor na sami podelitvi precej opazno izstopal iz scenarija ter za tuje goste ni bil preveden v angleški jezik, se je ob opisu prvih festivalskih let in začetne podpore, ki je tedaj prihajala tako iz zasebnega kot javnega območja, učinkovito navezal na današnji čas. Zgolj ob omembi ene izmed mnogih zgodb iz preteklosti, in sicer komplimenta nekdanjega festivalskega podpornika Litostroja, v kateri je skupina inženirjev festival pozdravila tudi z naslednjim citatom "Slovenske pisatelje, če jih ne bi bilo, bi morali izumiti!", je namreč dobro ponazoril spremembe v odnosu in času – če je nekoč civilna družba še razumela pomen in vlogo pisanja in slednje v turbulentnih časih celo podpirala, je sodoben položaj glede financiranja ter samega odnosa do kulture žal veliko bolj ambivalentnega značaja.

Pesniki in pisatelji – varovalci svobodne besede in odprte družbe
Nadaljevanje dogajanja so zaznamovala branja kanadskega in slovenskega pesnika Stuarta Rossa in Davida Bandelja ter dobitnika Kristala Vilenica, ukrajinskega pesnika Šote Iatašvilija, ki je žirijo prepričal s čustveno in intelektualno globino svojega ustvarjanja. Zadnji je svoje pisanje začel podtalno, znotraj izjemno zaostrenih razmer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, na tokratnem dogodku v nekoliko drugačnem podtalju kraške jame pa s svojo pesmijo o letalcu metaforično prikazal dvigovanje v območje svetlobe oziroma svobode ter se zahvalil festivalu za izkazano čast, ki mu osebno veliko pomeni. Vse do podelitve letošnje nagrade, ki jo je v imenu žirije razglasila Vesna Kordič Horvat, so pri tem odmevali zvoki poezije in avtorska glasba, ki jo je posebej za letošnjega nagrajenca s študenti ljubljanske Akademije za glasbo spisal Gašper Muženič ter poskrbeli za slavnostno vzdušje. V utemeljitvi nagrade letošnjemu lavreatu Iliji Trojanowu je bilo poudarjeno, da gre za enega literarno najmočnejših svetovnih glasov, v katerega delih se prepletajo različne literarne tradicije in osebne izkušnje, ki se iz individualnosti odpirajo v svet, v svojem preigravanju raznolikosti pa sledijo indijskemu pojmovanju umetnosti, saj uporabljajo širok spekter, s katerim opisujejo vseh sedem človeku znanih čustev. Ob svetovljanskem večjezičnem pisatelju, ki je prepotoval dobršen del sveta in zapisal več kot trideset književnih del, je Vesna Kordič Horvat poudarila tudi njegovo transkulturnost, odprtost različnim kulturam in jezikom, kar ga v sodobni družbi postavlja ob bok najbolj kritičnim in reflektiranim glasovom današnjega časa. Če so vsaj običajno utemeljitve žirij nekoliko bolj tehnične narave, pa je svoj govor ob podelitvi nagrade na drugi strani zelo dobrodošlo osebno zastavila predsednica žirije Lidija Dimkovska, tudi sama večjezična avtorica. Ob navezi na otroštvo Trojanowa in njegov beg iz domovine skozi nekdanjo Jugoslavijo in Italijo na poti v Nemčijo je orisala, kako je avtor v svojem življenju prepotoval veliko število mej, državnih, nacionalnih in literarnih, pri tem pa pomembno obdržal moč ter veliko mero človečnosti, ki mu omogoča, da meje v svojih delih izbriše in med seboj združi svet. Po njenih besedah avtor ne pripada svetu, temveč svet pripada njemu, saj njegovo ustvarjanje v današnjem času, ko nas meje, tehnične ovire, nesprejemanje tujosti ter ozkoglednost med seboj spet vse bolj ločujejo, ponuja potrebno in še kako zaželeno svobodo, odprtost ter možnost alternativ.

"Vsaka meja je dolga, globoka rana"
Tudi Ilija Trojanow se je ob prevzemu nagrade naslonil na svoj literarni zapis o mejah, saj je že kot šestleten deček nedaleč od prizorišča nagrade na svojem begu iz domovine prečkal mejo med nekdanjim Vzhodom in Zahodom. Pri tem se je v zahvali zelo učinkovito poigral z raznolikimi besedami za meje (nemško: Grenze, bolgarsko: granica), hkrati temu dodal podoben zven prostora Nove Gorice, ki je bila točka njegovega vstopa na Zahod (italijansko: Gorizia, nemško: Görz, furlansko: Gurize), s tem pa dobro ponazoril mikrokozmos evropske zgodovine na prostoru, ki označuje sobivanje večkulturnosti, kjer se mešajo slovenski, italijanski in nemški vplivi. Svoj beg je orisal tudi zgodovinsko, če bi namreč to območje prečkal v 16. stoletju, bi postal beneški državljan, v 19. stoletju bi se priklonil Napoleonu v tedanjih Ilirskih provincah, v 19. stoletju mu na tem območju sploh ne bi bilo treba bežati, prejel bi le utrujen objem Habsburške monarhije, povsem drugače pa je bilo leta 1971, ko so kraj zapovedovale hladna vojna ter železna zavesa. Od takrat se je marsikaj spremenilo, a ne gre prezreti njegovega opozorila današnje apokalipse nacionalne norosti, ki s svojimi tehničnimi ovirami, zidovi, obmejnimi kontrolami spet straši v vse bolj krhkem objemu Evrope. Zatorej ni čudno, da je avtor negativno obseden z mejami, saj te predstavljajo prihodnje fronte, pri čemer se je v svojem govoru navezal na soško fronto, na čas, kjer sta na eni strani Schmitz in Svevo verjela "v raznolikost v Enem", a že kmalu kot predstavnika sovražnih armad stala drug drugemu nasproti v vojni, ki je na italijanski strani zahtevala 1.205.000, na habsburški pa 1.291.000 žrtev, med njimi številne Slovence. Številke, ki bi jih morali po mnenju Trojanowa vsakemu nacionalistu vtetovirati na njegov nevedni, lahkomiselni jezik. Ob izjemno pretresljivi zahvali, v kateri se je ob spominih na svoje otroštvo prestavil v današnji čas, je zaupal tudi svoje občutke ob obisku Nove Gorice, Gorice in Pandrič, do katerih se je s festivala odpravil peš. Med italijansko in slovensko stranjo Gorice stoji muzej, ki hrani "vse tiste nepomembne, brezimne usode, ki so jih s seboj odnesli vetrovi sprememb, ki jih je uničilo morilsko orodje po imenu Grenze, granica." je dejal v svojem govoru, pri tem pa se v Padričah spomnil na nekdanje vojaške barake, številne jezike in upe, ki jim je bil priča kot otrok imigrant. Ob tem ni pozabil niti na današnje begunce, pri čemer je z aluzijo vetra po stopnišču zgodovine prešel tudi v aktualno dogajanje, kjer ti ob zavijanju vetra dokumente izpolnjujejo v skladu z resnico ter nato zgolj nemočno čakajo, kaj se bo zgodilo z njihovim statusom. "Vsaka meja je dolga, globoka rana. Tudi če se zaceli, če se ne gnoji, ne gnije ali ne vname, je jasno vidna brazgotina, ki še kar srbi, ker ločuje žive od mrtvih. Vsaka granica je nikogaršnja zemlja, ki jo naseljujejo duhovi, katerih hripavi šepet slišijo vsi, ki bi radi preskočili zid ali izkopali rov pod njim," je svoj odnos do mej pojasnil Trojanow, pri čemer je nacionaliste označil kot "apokaliptike usmrajenih nogavic". Ob vse bolj zaostrenih razmerah v svetu je namreč naša prihodnost odvisna prav od tega, ali bomo znali presegati meje in kako močna bo ostala vizija svetovljanskega mišljenja in delovanja, kar je na mestu sredi Evrope, kjer ga je beg, eden izmed številnih, iz provincialne ozkosti odpeljal v širši svet, je svoj govor izvrstno zaključil letošnji nagrajenec in pri tem dobro opozoril tudi na današnji položaj.

33. festival Vilenica je tako znova upravičil pričakovanja v izbiri nagrajenca in avtorskih imen tokratnega srečanja literatov, saj ob letošnji tematiki "Pisati in preživeti" njegovo bistvo ne ostaja zgolj v literaturi, ampak se vidno želi navezati tudi na današnje družbene anomalije in problematiko. S svojo podporo v obliki nagrad (Kristal Vilenice, Mlada Vilenica, pisateljska štipendija SEP ter glavna nagrada Vilenice), s katerimi aktivno skrbi za podporo in prepoznavnost svojih avtorskih gostov, bo v prihodnje še bogatejši za novo nagrado, ki jo je ustanovilo kulturno društvo Kulturvermittlung Steiermark iz Gradca. Ob festivalu, ki s svojo odprtostjo in željo po svobodnem, raznolikem svetu ves čas raste, se premika iz mesta v mesto, pa bi v prihodnje bilo upati tudi na večje število občinstva in ustrezno pozornost državnih institucij, saj kot se je na festivalskem dogajanju pogosto slišalo – brez literature v družbi ni računati na spremembe na boljše.

Aljaž Koprivnikar
Prijavi napako
Komentarji
spela55
# 11.09.2018 ob 21:26
Grozno, res, da se nekdo zavzema za to, da ne podpihujemo sovraštva, strahu, da ne potvarjamo resnice in da se prepričamo, preden zinemo skrajno traparijo. Je pa zanimivo, da imaš težavo s tem, da nekdo skupino primerja z usmrajeni mi nogavicami, ko pa it nekoga na osebni ravni zmerjaš z luzerjem pa nič ne omenjaš sovražnega govora? A kje? Tukaj :D : https://www.rtvslo.si/kultura/film/docto
r-who-bo-prvic-zenska-vloga-pripadla-jodie-whittaker/427820
vnk
# 11.09.2018 ob 18:15
Seku M. Conde je tisti, ki je popljuval Slovence?

Številke, ki bi jih morali po mnenju Trojanowa vsakemu nacionalistu vtetovirati na njegov nevedni, lahkomiselni jezik.

svoj odnos do mej pojasnil Trojanow, pri čemer je nacionaliste označil kot "apokaliptike usmrajenih nogavic".

Odločnejše nad sovražni govor

Svet je raznolik, ampak tudi velik, ne vem zakaj bi morali imeti vso raznolikost na enem kvadratnem metru. Koliko teh ljudi bi se preselilo k svoji tašči? Včasih ljudje rabimo distanco, dase bolje razumemo

Ob vse bolj zaostrenih razmerah v svetu je namreč naša prihodnost odvisna prav od tega, ali bomo znali presegati meje in kako močna bo ostala vizija svetovljanskega mišljenja in delovanja, kar je na mestu sredi Evrope, kjer ga je beg, eden izmed številnih, iz provincialne ozkosti odpeljal v širši svet, je svoj govor izvrstno zaključil letošnji nagrajenec in pri tem dobro opozoril tudi na današnji položaj.

In tu se vidi uredniška usmerjenost RTVja in kmalu ti je jasno, zakaj tako dolg prispevek.
Kazalo