Fiktivni Glassovi - resnična družina J. D. Salingerja

Nedavno umrlemu 'zakrknjenenemu' samotarju J. D. Salingerju očitno vendar ni bilo treba jemati antialergikov na človeško družbo. Njegova hiša je brstela od življenja. Vsepovsod so tičali Glassovi.

Gre seveda za Salingerjevo fiktivno družino Glass, ki nastopa v njegovem romanu Franny in Zooey ter v več kratkih zgodbah in ki je očitno enega najbolj skrivnostnih pisateljev 20. stoletja povsem obsedla. V dneh po pisateljevi smrti, ko se mnogi sprašujejo, kaj tiči v Salingerjevem trezorju, je namreč spet aktualno pričevanje njegove hčere Margaret Salinger, da je bilo Salingerjevo bivališče 'nastlano' z zvezki, popisanimi z različnimi podatki o članih družine Glass. Še bolj aktualna je seveda pripomba Margaret Salinger, da je oče na njeno vprašanje, kaj da dela, vedno odgovarjal: "Pišem knjige." Očitno bodo naslednji meseci, ko bodo izvedli inventuro Salingerjeve zapuščine, še zanimivi. Prinesli naj bi namreč vsaj dve novi oziroma neznani Salingerjevi deli, saj je pisatelj sam večkrat namignil na obstoj novih literarnih del in zapisal tudi jasna navodila, naj jih brez vsakršnih naknadnih uredniških posegov v njegovo pisanje objavijo po njegovi smrti.

Družina Glass, ki je bila skoraj njegova družina
Če se sklicujemo na pričevanje hčerke, potem bi seveda smeli pričakovati, da se je Salinger temeljito ukvarjal predvsem z družino Glass in morda o njej napisal še vsaj eno knjigo. Navsezadnje je v pisanju o tej nenavadni in zelo vase zaverovani družini - po njej je menda Wes Anderson tudi posnel več potez družine, okoli katere je spletel scenarij filma The Royal Tenenbaums (Veličastni Tenenbaumi) - najti precej avtobiografskih podatkov. Tako kot Salinger so tudi Tenenbaumovi 'ta mali' imeli judovskega očeta in kristjanke in tudi on je bil kot otrok in najstnik 'prepameten' za svoja leta. Nekaj te odrinjenosti, 'neuvrščenosti' v normalen svet, ki jo je zaradi te svoje izjemnosti občutil Salinger, je zaznamovalo tudi Varuha v rži, enega najboljših romanov o najstniškem angstu in občutku nenehne dislociranosti v tem svetu.

Vojaški podvigi J. D. Salingerja
Vendar pa popisi življenja družine Glass niso zadosten indic za to, da se neznane Salingerjeve knjige zares ukvarjajo z zgodbami iz družinske kronike Glassovih. Poznavalci Salingerjevega življenja poudarjajo, da bi lahko vedno nepredvidljivi pisatelj krenil v povsem novo smer in izkoristil še kakšno zanimivo prigodo iz svojega življenja. Še posebej nam da misliti Salingerjeva izkušnja druge svetovne vojne. Tedaj je bil Salinger tako rekoč prototip ameriškega junaka in tako tudi absolutni antipod Holdnu iz Varuha v rži, ki se ogiba vsem 'zapovedanim obveznostim' in nekako lebdi nad realnim svetom. Salinger je bil namreč zraven, ko so se vojaki prebijali skozi normandijski kaos po dnevu D, bil je zraven pri osvobajanju Pariza, po dokončani akciji pa je nekako v slogu zvezdnikov stare šole ali pa denimo Humphreyja Bogarta skupaj s Hemmingwayem v pariškem Ritzu srkal viski; no, pozneje se je udeležil še znamenite in grozljive bitke v Hürtgenwaldu in pomagal osvoboditi vsaj eno koncentracijsko taborišče.

Zdi se sicer dokaj neverjetno, da bi bil puščavnik Salinger, ki se je navduševal nad vzhodnjaškimi religijami, strog vegetarijanec, privrženec naukov medija Edgarja Cayca, ki se je podvrgel urinski terapiji, užival veleodmerke vitamija C in med drugim 'sedel' tudi na zloglasni orgonski škatli avstrijskega psihoanalitika Wilhelma Reicha, napisal vojni roman. Vendar tudi to seveda ni nemogoče.

'Fešta' hollywoodskih hijen
Aktualno pa ni le razmišljanje o vsebini Salingerjevega newhampshirskega trezorja, ampak tudi o 'hijenah' tam doli v Hollywoodu. Znano je, da vsaj Steven Spielberg in Francis Ford Coppola že dolgo prežita na Salingerjev rokopis. Oba sta namreč že večkrat izrazila željo, da bi posnela film po romanu Varuh v rži. Salinger je bil neomajen. Hollywoodu nikakor ni pusti blizu. Ne iz kaprice, ampak iz izkušnje. Ko so namreč po diktatu producenta Samuela Goldwyna v film priredili Salingerjevo zgodbo Stric Wiggily v Connecticutu, je namreč nastala prava polomija od filma. In takšne in drugačne polomije so bile tisto, kar je zaznamovalo Salingerjevo življenje. Napačno bi ga bilo soditi kot mizantropskega samotarja iz principa. Vse, kar je naredil, je bilo pogojeno z akcijami in reakcijami javnosti ali 'uglednih mož'. Ostal je zvest svojim načelom in zato je tudi eden največjih junakov 20. stoletja.

Prijavi napako