Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 26 glasov Ocenite to novico!
Povezovalec Aljoša Harlamov je omizje izgradil kot odprto platformo, pri čemer se je v izhodišču navezal na prevpraševanje položaja avtorja v 21. stoletju, torej v času, ki prinaša nenehne izzive ter hitre družbene spremembe. Če smo nekoč vsaj v grobem pojem avtorja še razumeli kot definicijo nekoga, ki piše za preživetje, je danes povsem drugače ... Foto: Vilenica/Aleksander Zdjarski
Kot prvo sogovornico je Harlamov ob vprašanju, kako danes preživeti s pisanjem, pozval slovensko pisateljico, letošnjo avtorico v fokusu, Mojco Kumerdej. Ta ima, tako kot številni slovenski ustvarjalci, status samozaposlene pisateljice v kulturi, a mora hkrati za preživetje opravljati tudi mnogo drugih poklicnih vlog, od umetnostne ter gledališke kritičarke, teoretičarke do režiserke. Foto: Vilenica/Ivo Štefanič
       V ospredje razprave je kot že večkrat do zdaj prišel spremenjen odnos javnosti do kulture in njenih ustvarjalcev, saj slednje ljudje vse bolj dojemajo kot družbene parazite ter na drugi strani opozoril tudi na zahteve neoliberalnega trga, ki avtorje potiskajo v čedalje večjo eksistenčno krizo.       
Vileniško omizje srednjeevropske pobude je letos v ospredje postavilo nekatera izmed temeljnih vprašanj položaja pisatelja, prevpraševalo njegovo vlogo v sodobni neoliberalistični družbi in k iskanju odgovorov na tematiko Pisati in preživeti povabilo tako letošnje avtorje kot občinstvo. Foto: Vilenica/Ivo Štefanič
       Lanski dobitnik štipendije srednjeevropske pobude, ukrajinski pisatelj Andrij Ljubka, je ravno na primeru Slovenije in tukajšnje literature spoznal, da pogosto radi tarnamo in da morebiti vse ni tako apokaliptično, saj imamo poleg nekaterih drugih evropskih držav vsaj za zdaj še stoječi podporni sistem, pri čemer se je prav tako navezal na tematiko preživetja, ki je v Ukrajini v primerjavi s slovenskim prostorom veliko bolj zaostrenega značaja tako v resničnem svetu kot znotraj pisanja.       
Harlamov se je med razpravo navezal na Ilija Trojanowa, ki je prek zgodovine dokazoval, da avtorji skoraj nikoli niso preživeli zgolj od svojega pisanja, a vendar pomembno pri tem dodal, da se tudi druge forme pisanja ter kulturniškega dela danes sorazmerno manjšajo. To je povezal tudi z našim največjim časopisom Delo, v katerem je zavoljo osredotočenosti na ekonomski prihodek vse manj pozornosti namenjene kulturi. Foto: Vilenica/Aleksander Zdjarski
       Ena izmed pomembnejših tem omizja je bila tudi recepcija literarnih del oziroma povedano preprosteje bralstvo. Izpostavljena vprašanja so tako bila predvsem, kdo je resnično občinstvo in odjemalci naših pisanj, kje so meje visoke ter žanrske literature ter kaj je avtor brez občinstva. Pri tem gre po njegovem mnenju priznati, da tudi v preteklosti literatura ni bila deležna množičnega bralstva, a se položaj z zdajšnjimi trendi, denimo z uporabo družbenih omrežij v času, ko knjiga pravzaprav sploh ne predstavlja več primarnega medija komunikacije avtorja z bralstvom, opazno poslabšuje.       
Omizje sicer ni konkretno odgovorilo na zastavljena vprašanja oziroma našlo rešitve za izhod iz problematike, ki obdaja avtorje ter njihovo eksistencialno in literarno preživetje v današnjem času, saj gre za vprašanja, v katera bi se nujno morala vključiti tudi širša civilna družba ter državni aparati, a vendar je že z občutjem kolektivnosti navzočih poskrbela vsaj za možnost iskanja alternativ ter boja v prihodnje. Foto: Vilenica/Aleksander Zdjarski
       Letošnja okrogla miza je bila sestavljena kot odprta platforma izmenjave različnih mnenj, predvsem pa zanimivih, intimnih izkušenj posameznih avtorjev in občinstva. Zelo dobrodošlo so debate spregovorile o materialnih položajih posameznikov, kar se sicer redko poudarja v javnosti, hkrati pa s soočenjem različnih avtorskih izkušenj iz različnih svetovnih držav poskrbele za seznanitev s širšo, tudi zunajliterarno situacijo v svetu.       

Dodaj v

Kako kot pisatelj ustvarjati in pri tem preživeti v neoliberalističnem svetu

Okrogla miza SEP na Vilenici: Pisati in preživeti
9. september 2018 ob 17:44
Lipica - MMC RTV SLO

Vileniško omizje srednjeevropske pobude je letos v ospredje postavilo nekatera izmed temeljnih vprašanj položaja pisatelja, prevpraševalo njegovo vlogo v sodobni neoliberalistični družbi in k iskanju odgovorov na tematiko Pisati in preživeti povabilo tako letošnje avtorje kot občinstvo, pri čemer so na dan dobrodošlo prišle izjemno osebne izkušnje ter izzivi, s katerimi se literati spoprijemajo v današnji situaciji.

Povezovalec Aljoša Harlamov je omizje izgradil kot odprto platformo, pri čemer se je v izhodišču navezal na prevpraševanje položaja avtorja v 21. stoletju, torej v času, ki prinaša nenehne izzive ter hitre družbene spremembe. Če smo nekoč vsaj v grobem pojem avtorja še razumeli kot definicijo nekoga, ki piše za preživetje, je danes povsem drugače, pri čemer se je Harlamov osredotočil predvsem na slovensko situacijo ter naš državni sistem sofinanciranja kulture, različnih štipendij, rezidenčnih programov in konec koncev tudi statusa samostojnih kulturnih delavcev ter prekarnega dela. Pri tem je v ospredje kot že večkrat do zdaj prišel spremenjen odnos javnosti do kulture in njenih ustvarjalcev, saj slednje ljudje vse bolj dojemajo kot družbene parazite ter na drugi strani opozoril tudi na zahteve neoliberalnega trga, ki avtorje potiskajo v čedalje večjo eksistenčno krizo.

Kot prvo sogovornico je ob vprašanju, kako danes preživeti s pisanjem, pozval slovensko pisateljico, letošnjo avtorico v fokusu, Mojco Kumerdej. Ta ima, tako kot številni slovenski ustvarjalci, status samozaposlene pisateljice v kulturi, a mora hkrati za preživetje opravljati tudi mnogo drugih poklicnih vlog, od umetnostne ter gledališke kritičarke, teoretičarke do režiserke. Če smo nekoč pisatelje še lahko oklicali za boeme, danes ni več tako, saj se ob vseh mogočih poklicih, ki jih mora avtor opravljati poleg samega pisanja, pojavlja vprašanje organizacije razporeditve njegovega delovnega časa. Pri tem je pisateljica poudarila problematiko zamude izplačil, hkrati pa ob poklicu pisatelja ni pozabila tudi na težave preostalih umetniških poklicev in nevladnih (kulturnih) organizacij, soočenih s pomanjkanjem sofinanciranja oziroma pogosto brez tega, kar predstavlja izzive, za katere upa, da jih bo morebiti resneje vzela nova politična struktura, ki se pravkar vzpostavlja na slovenskih tleh. Hkrati je za državno sofinanciranje Kumerdej dejala, da sicer pomaga pri avtorskih naporih, a ob tem lahko deluje tudi v službi populističnega neoliberalnega trga, saj se morajo ustvarjalci za dosego in ohranitev statusa samostojnega kulturnika zatekati v hiperprodukcijo, ki pogosto stoji na nasprotnem bregu kot ustvarjalnost sama. Ob navezavi na izkušnje iz drugih držav se je prvi oglasil slovenski pesnik, esejist in prevajalec Primož Repar, ki je poudaril, da imamo v Sloveniji podporni sistem, kakršnega marsikje ne poznajo, ter to prikazal na primeru Slovaške, kjer status samozaposlenega v kulturi ne obstaja in kjer je pisatelj kot samostojni poklic izjemno redek primer. Večjo težavo sam vidi v odnosu javnosti do literature in s tem povezano do njenih avtorjev, pri čemer je po njegovem mnenju potreben radikalen preobrat v družbi ter pot, ki iz gole ekonomije vodi v zadružništvo. Kot ustanovitelj revije in založbe Apokalipsa je položaj ponazoril na primeru lastne založbe, v kateri za izdajo knjig po petindvajsetih letih delovanja ne dobivajo več državne podpore, hkrati pa se je ozrl zunaj tega na položaj, kjer pomen in izdajanje literarnih del usihata, ter opozoril, da civilizacija brez literature in knjige, v kateri je pomembna zgolj uporabnost ter potrošništvo, ne bo preživela. Nekoliko bolj optimistično je sklenil, da moramo ne glede na težko situacijo nekako vzdržati oziroma vztrajati, saj če ne pišemo in ne delujemo znotraj literature, se tudi realne spremembe v družbi ne morejo zgoditi.

Izkušnje po svetu
V nadaljevanju debate se je Harlamov navezal na Ilija Trojanowa, ki je prek zgodovine dokazoval, da avtorji skoraj nikoli niso preživeli zgolj od svojega pisanja, a vendar pomembno pri tem dodal, da se tudi druge forme pisanja ter kulturniškega dela danes sorazmerno manjšajo. To je povezal tudi z našim največjim časopisom Delo, v katerem je zavoljo osredotočenosti na ekonomski prihodek vse manj pozornosti namenjene kulturi. Je potemtakem v situaciji, v kateri ima literarni ustvarjalec oziroma širše gledano kulturni delavci vse manj prostora za svojo pisateljsko delo, ki ga more na drugi strani ves čas dopolnjevati z vlogami urednika, založnika, kolumnista, organizatorja in podobnim, poklic avtorja sploh še profesija ali je prostoročna dejavnost, konjiček, so bila nekatera od nadaljnjih izhodišč, ob katerih je svojo osebno izkušnjo navedla poljska pisateljica ter pesnica Wioletta Grzegorzewska, ki od leta 2006 živi v Veliki Britaniji. Zavoljo slabega eksistenčnega položaja je namreč morala zapustiti domovino, kjer je dolgo ob pisanju delala kot prodajalka knjig, ob svoji preselitvi v Veliko Britanijo pa kot avtorica ter mama sicer prejela pomoč številnih podpornih organizacij, a vendar priznala, da je sistem literature v Angliji izjemno zaprt, saj vsak pisatelj za vstop vanj potrebuje svojega agenta, možnost katere imigrantski avtorji vsaj v večini primerov žal nimajo. Pri tem je sama imela srečo, saj je imela ameriškega posrednika, ki ji je odprl pot v tamkajšnji sistem, današnjo literarno situacijo pa primerjala s poslom, kot del kupčij ekonomskega trga, saj je tudi v Veliki Britaniji ob tradicionalni književnosti vse bolj prisotna transformacija tega v različne oblike blogerstva, samopromocije ter piarovstva, kar od avtorja prav tako zahtevajo založniške hiše, pri čemer zanjo pisateljstvo še pomeni eksistenco, a je kot samozaposlena soočena s težkim preživetjem.

Na slednje se je odzvala tudi malteška pisateljica Loranne Vella, ki je sicer dejala, da svojega pisateljstva nikoli ni razumela kot edinega vira preživetja, saj zgolj z literaturo enostavno ne moreš preživeti. Premalo ljudi se namreč zaveda, da sta napor in čas, potrebna za ustvarjanje, zelo velika, pri čemer ji pisanje osebno zavoljo gole eksistence pomeni prostoročno dejavnost, ki jo opravlja šele po zaključku svojega osemurnega delovnika prevajalke. Pri tem se je navezala na slovensko situacijo in status samozaposlenega v kulturi navedla kot primer dobre prakse, ki na Malti ne obstaja, saj je v njeni domovini literarno udejstvovanje še vedno vzeto kot konjiček, hkrati pa opisala vse večje zahteve trga po hiperprodukciji, v kateri preživi le redko kateri avtor. Podobno izkušnjo ima slovenski glasbenik in pesnik David Bandelj, ki sicer živi v Italiji, katere literarni sistem je opisal kot zaprt in kjer kot avtor dolgo čakaš na izdajo literarnih del, s čimer je težko preživeti. Zavoljo tega se je odločil za status »odvisnega pesnika« saj ob svojem ustvarjalnem delu, opravlja tudi poklic učitelja. Pomembnejše vprašanje kot zgolj samo preživetje pisatelja in njegovega poklica sam namenja preživetju svojega pisanja v kolektivnem spominu oziroma kanonu, čemur je sledilo tudi nadaljevanje debate, ki se je prestavilo na pomen literarnih del in njihovega statusa v današnjem času. Avstrijska pisateljica Karin Peschka je predstavila avstrijsko situacijo, ki ima dober sistem podpore ter štipendije za imigrantske avtorje, kar je po njenem mnenju pripisati tradiciji večjezičnosti. Avtorica, ki je v preteklosti še imela službo kot socialna delavka, zdaj lahko živi od pisanja, a ne od prodaje knjig, pač pa iz državnega podpornega sistema ter mecenstva privatnega sektorja, ki običajno finančno podpira literarne nagrade. Pri tem je prikazala, da v sklopu tega avtor prihaja tudi v odvisen položaj, saj kot uporabnik javnih sredstev ali sponzorskih donacij vstopa v področje cenzure oziroma omejene svobode, ko postane toliko pomembnejše, kaj poveš in kako to izraziš.

Podpora družbe in države v polju svobodne literature
Situaciji državne podpore in kako ta deluje na neodvisnost ali odvisnost je povezovalec dodal še zahteve trga ter državnih institucij, ki avtorje vse bolj neusmiljeno silijo k nabiranju nagrad, hiperprodukciji, medijski prepoznavnosti ter obisku festivalov, pri čemer pa lahko iz takšnega sistema slehernik vsak čas tudi izpade. Noémi Kiss, madžarska pisateljica je temu pridala madžarsko politično/kulturno situacijo, ki vse bolj vpliva na literaturo in pri tem pisanje prikazala bolj kot intimen problem. Kot ženska avtorica v izjemno patriarhalni družbi in neoliberalnem sistemu, ki avtorja potiska na obrobje, je zelo dobrodošlo omenila tudi pogosto spregledan problem, da literarni svet ostaja zazrt predvsem v mlado literaturo in moške avtorje. Nekatere od ugodnosti literarnega sveta so namreč ženskim avtoricam pogosto nedosegljive – pri tem je to ponazorila na primeru pisateljskih rezidenc, ki so običajno zamejene z letom starosti ter izpostavila ženske avtorice, mame, ki na rezidence pogosto z otroki ne morejo oditi, ko pa ti odrastejo, so velikokrat same že prestare za pogoj sprejema na takšna bivanja, kar sta v izkušnjah svojih držav in literatur prav tako potrdili Poljakinja Wioletta Grzegorzewska ter Avstrijka Karin Peschka. Nekoliko bolj pozitivno sliko je orisala irska avtorica Éilís Ní Dhuibhne, ki je v primeru svoje domovine povedala, da je ta v preteklosti bila izjemno patriarhalna tako znotraj družbe kot tudi literature, a se situacija vseeno izboljšuje, saj je bilo leta 1960 med romanopisjem okoli 20 odstotkov ženskih avtoric, danes pa je 50 odstotkov, pri čemer je opisala tamkajšnjo kulturno situacijo. Na Irskem pisatelji prav tako prejemajo državno podporo in so prek te oproščeni tudi plačila nekaterih davkov, pogoste so štipendije ter združenja, ki skrbijo za akademike, pisatelje in umetnike, a vendar so tudi pri njih takšne pridobitve pod čedalje večjim napadom ekonomskega trga, politike ter družbe, kar je ponazorila, da izključno od svojega pisanja morebiti lahko preživi le pet ali šest irskih avtorjev. Nekoliko drugačen pristop je pri tem prevzel ukrajinski pisatelj Andrij Ljubka, lanski dobitnik štipendije srednjeevropske pobude, ki je ravno na primeru Slovenije in tukajšnje literature spoznal, da pogosto radi tarnamo in da morebiti vse ni tako apokaliptično, saj imamo poleg nekaterih drugih evropskih držav vsaj za zdaj še stoječi podporni sistem, pri čemer se je prav tako navezal na tematiko preživetja, ki je v Ukrajini v primerjavi s slovenskim prostorom veliko bolj zaostrenega značaja tako v resničnem svetu kot znotraj pisanja.

Iz družbe v literaturo in do bralcev
Ena izmed pomembnejših tem omizja, s katerimi je povezovalec nadaljeval debato, je bila tudi recepcija literarnih del oziroma povedano preprosteje bralstvo. Izpostavljena vprašanja so tako bila predvsem, kdo je resnično občinstvo in odjemalci naših pisanj, kje so meje visoke ter žanrske literature ter kaj je avtor brez občinstva. Pri tem gre po njegovem mnenju priznati, da tudi v preteklosti literatura ni bila deležna množičnega bralstva, a se položaj z zdajšnjimi trendi, denimo z uporabo družbenih omrežij v času, ko knjiga pravzaprav sploh ne predstavlja več primarnega medija komunikacije avtorja z bralstvom, opazno poslabšuje. Nekoliko drugačno perspektivo je ponudil kanadski pisatelj, pesnik, esejist, urednik in učitelj kreativnega pisanja, Stuart Ross, za katerega je Evropa nekoč pomenila pisateljski paradiž, a v primeru Kanade in evropskih držav danes glede omenjenih problematik opaža podobne izzive. Sam je občutek svobode pridobil prav s tem, ko se je prenehal obremenjevati z občinstvom, ob napeti situaciji, ko mora poleg ustvarjanja za preživetje opravljati različne poklice, pa povedal, da je vloga pisatelja predvsem v tem, da sledi svojemu sebi, svojemu delu, ter da je vsakršno delo vedno element ter del pisanja. Ob vprašanjih bralcev današnjih literarnih del in kako te nagovoriti, se je iz občinstva oglasila letošnja štipendistka srednjeevropske pobude, moldavska avtorica Maria-Paula Erizanu, ki je navedla primer Facebooka ter nakazala, da ta ne pomeni zgolj sredstva samopromocije, pač pa lahko deluje tudi kot platforma za objavljanje literarnih del ter iskanje občinstva, s čimer vloge socialnih medijev sama ne vidi nujno v negativni luči, a so ji nekateri izmed soudeležencev prav tako nasprotovali, saj Facebook v svoji resnični osnovi ni brezplačen in je kot del neoliberalnega trga enakovreden kreator prej omenjenih izzivov, s katerimi se je soočala okrogla miza SEP.

Ta je bila letos v vlogi povezovalca Aljoše Harlamova sestavljena kot odprta platforma izmenjave različnih mnenj, predvsem pa zanimivih, intimnih izkušenj posameznih avtorjev in občinstva. Zelo dobrodošlo so debate spregovorile o materialnih položajih posameznikov, kar se sicer redko poudarja v javnosti, hkrati pa s soočenjem različnih avtorskih izkušenj iz različnih svetovnih držav poskrbele za seznanitev s širšo, tudi zunajliterarno situacijo v svetu. Pri tem sicer omizje ni konkretno odgovorilo na zastavljena vprašanja oziroma našlo rešitve za izhod iz problematike, ki obdaja avtorje ter njihovo eksistencialno in literarno preživetje v današnjem času, saj gre za vprašanja, v katera bi se nujno morala vključiti tudi širša civilna družba ter državni aparati, a vendar je že z občutjem kolektivnosti navzočih poskrbela vsaj za možnost iskanja alternativ ter boja v prihodnje.

Aljaž Koprivnikar
Prijavi napako
Komentarji
Bivši uporabnik
# 10.09.2018 ob 08:09
Samo s pisanjem ne morejo preživeti niti najboljši, ki imajo v Sloveniji včasih tudi redne zaposlitve v kulturnih ustanovah in redno plačo, drugi, nič manj vrhunski, pa se preživljajo s čim drugim, ne s pisanjem, in niso odvisni od podpore države. Kot je videti iz debate, tudi na velikih trgih pisatelji za preživetje opravljajo druge poklice. Med vrhunskimi avtorji na mojih knjižnih policah so zdravniki, en stomatolog, dva kirurga, cela vrsta učiteljev na vseh ravneh izobraževalnega sistema, psihiatri, psihologi, knjižničarji, en pisec za mladino, avtor ducata knjig, goji različne vrste česna za restavracije z zdravo hrano, in tako naprej. Ursula LeGuin v nekem intervjuju pove, da je imela to srečo, da se je poročila z moškim, ki je razumel njeno potrebo po neoviranem ustvarjanju, da je ob družini lahko pisala.
Z druge plati, avtorji, ki dobijo v tujini vrhunski marketing in živijo le od pisanja, npr. Rowling, Martin, so v najboljšem primeru vešči obrtniki, ne sodobni Da Vinciji. Naš čas je žal čas površnosti, hlastanja za vedno novim, opraviti imamo s problemom razbite pozornosti, nezmožnosti poglobljenega dojemanja življenja in sveta, mediji nas zasipajo s smetmi in novicami, ki se nas komaj še dotaknejo.
Škoda, da je problematiki, ki sta jo omenjali Poljakinja in Avstrijka - glede avtoric z otroki, ki so med tem ko skrbijo za naraščaj prikrajšane, ko so starejše in imajo čas, pa priložnosti zanje ne več - v prispevku namenjen le en stavek.

@resni falot,
za pomen neoliberalnega pokukaj v knjižico davida harveya o neoliberalizmu. Poguglaj.
Kapital se je po 2. svetovni vojni uklonil zahtevam politike, svetovna ekonomska konferenca v Bretton woodsu. Delavstvu v zahodni Evropi je dobro šlo, ker je kapital začasno privolil v družbeni dogovor, k čemur ga je politika primorala tudi zaradi strahu pred rdečo nevarnostjo, hladna vojna pa to, dokler se ni začela ureditev za železno zaveso krhati. Ko je berlinski zid padel, kapital ni več videl razlogov za enake ugodnosti delavstvu. V Ameriki se je "varčevanje" na plačah začelo že v sedemdesetih. Danes napredni ekonomisti in politiki govorijo o nuji novega dogovora med kapitalom in družbo, t. i. Bretton Woods 2.0, ker srednji razred tudi v Zda izginja, družba pa se razslojuje na enormno bogate in čedalje več tistih, katerih prihodnost ni samo negotova, temveč mračna.
gospod iskreni
# 09.09.2018 ob 18:33
Tisto ko jamraš, ker imajo ljudje drugega raje kot tebe.
Radoveden
# 09.09.2018 ob 18:25
Ko bi obrtnik jamral da v današnjem neoliberalnem svetu je težko, ker ni več toliko, ali sploh ne, državne podpore. Obrtniki so morali od nekdaj delati, promovirati se, prodajati, in vse kar paše vmes. In avtrstvo ni nič drugega kot obrt. In da ne bi zdaj o tem kako sta to dva druga svetova. Nista. Produciraš vsebino, obrtnik pa producira blago ali storitev, ki postoru da vsebino. In tudi obrtnik ne more preživeti če poleg svojega produkta ne fura tudi ostalega. Ja, to se je treba naučit. Ja, za to obstajajo tečaji. Ja, se jih splača obiskati. Ne, delo ne pade iz lufta samo zato ker ste, ker takih je dovolj. Treba je migat še zraven. In sedaj ste končno ugotovili kako to laufa in kako je vedno laufalo, a le tega niste vedeli ker vam je politika držala štango z državnimi podporami. Če ste dobri, imate občinstvo, če pa niste, ga pač nimate. In biti dober ne pomeni samo biti in samo pisati. Danes je treba tudi kaj več. Kot so že zapisali zgoraj. Danes bolj kot kadarkoli imate za voljo interneta vzcveteti in razpreti krila brez posrednikov, brez agentov, z direktno prodajo. Preskočite lahko vse utečene kanale, ker se lahko na čelo prebijete tudi z blogom, preko katerega nato prodajate svojo tiskano vsebino, če želite. Ampak kdor se oklepa starih načinov je tako kot pisarniški delavec ki se oklepa papirja v digitalni dobi. Adijo subvencije, adijo bergle, živela svoboda. Pa da vidimo kaj imate za pokazat.
Bivši uporabnik
# 10.09.2018 ob 13:18
@miheknovi

Prevzeti odgovornost za svojo usodo je nekaj čudovitega, ker le tako živiš polno in se ne "šlepaš". Spravljanje ljudi v odvisnost od države in fevdalni odnos države od ustvarjalcev, kakršnega imamo v Sloveniji, to je škodljivo. Vendar, noben človek ni otok. Celo za lastno pamet nisi sam zaslužen - kaj če bi se rodil z mentalno hibo? Telesno prikrajšan? V taki revščini, da nimate doma niti za osnovne reči, čeprav oba starša delata po dva šihta?
Če ti koncept neoliberalizma pove samo tisto, kar si napisal, in niti ne razumeš od kod je ta izraz - po domače rečeno je to neobrzdani globalizirani kapitalizem. A če vzamem tvojo pripombo v kontekst, ta pomeni le, da še nisi videl veliko sveta. Pa brez zamere, moj komentar je mišljen zgolj dobrohotno.
IndyBob
# 09.09.2018 ob 21:00
Slovenija 500 profesionalnih avtorjev pač ne potrebuje. Samo s pisateljstvom lahko preživijo le najboljši, ki se jih prevaja in prodaja tudi v tujini. Zakaj moramo vsi prisilno preko davkav plačevati za storitve/produkte, ki jih ne koristimo? Najboljše bomo z veseljem brali, ostali pa delat kaj drugega.
Resni_falot
# 09.09.2018 ob 18:19
Zakaj se uporablja neoliberaliaticno in ne samo liberalisticno? Kaj mi mora ta neo vec povedati, cemu se uporablja?
Mancica
# 10.09.2018 ob 14:51
"Kako kot pisatelj ustvarjati in pri tem preživeti v neoliberalističnem svetu"

Ne moreš razen, če ne prodaš svojega dela za drobtinice kakim trgovcem.
Radoveden
# 11.09.2018 ob 08:11
za pomen neoliberalizma ni treba pokukati v neko knjigo, ampak je le par klikov stran dovolj odličnih članov na to temo, med drugim tudi ta, da neoliberalizem ni nič drugega kot liberalizem, le da je neoliberalizem slabšalnica, zato da lažje sprejmemo liberalizem kot del nas, TA pa ne obstaja od druge svetovne vojne dalje ampak kot "laissez-faire" krepko pred tem časom in tako kot neoliberalizem, vam tudi "laissez-faire" ne bo všeč, ker govori o ekonomiji brez ali s čim manjšim vpletanjem države - kar pa v bistvu pomeni, da morajo avtorji preživeti na trgu sami, brez da jh futra država medtem ko iščejo navdih.

jokanje nad tem kako drugi ne razumemo dejstva da je za poglobljeno ustvarjanje, za vedno novo obračanje istega lista potreben navdih, ki pa se ne ustvari od sedmih do treh popoldne, pa moram reči da ti gospe in gospodje tudi niso nikoli bili podjetniki da bi razumeli da podjetne ideje ne pridejo na plano od sedmih do treh ampak te švigajo po glavi v vseh mogočih urah in jih je treba potem v glavi negovati in spraviti na papir iz papirja pa v produkt in iz produkta v prodajo.

cel proces je to, ki ga anti-kapitalisti ne bodo nikoli razumeli.
sm0ve
# 09.09.2018 ob 21:52
"neoliberalizem" je samo ena pošasti, ki so si jo izmislili socialisti, da bi lahko še več javnega denarja pokradli.
miheknovi
# 10.09.2018 ob 08:23
Tisti ki uporablja koncept neoliberalizma mi samo pove, da ne zna prevzeti odgovornosti za svojo usodo.
Kazalo