Založba Aleph je v prostorih Društva slovenskih pisateljev predstavila zadnje novosti z njihovih knjižnih polic (vse izpod peresa Svetlane Makarovič); knjižno obliko je dobila javnosti že predstavljena Katalena, ponatisnili so prevod nemške uspešnice Picko in Packo, pravljica Mesečinska struna - ta je sicer v slovenščini izšla v antologiji Svetlanine pravljice - pa so izdali samostojno le v madžarskem jeziku pod naslovom A holdfenyes hur. Poleg naštetega so izdali še dve pesniški zbirki, Rezi v zlatem Gašperja Maleja in Izbrisano mesto Iztoka Osojnika.

Nič kaj 'pravljična' pravljica
Pravljica o razvajeni Kataleni, ki zbeži z razbojnikom Črnim Vogrinom in pozneje to bridko obžaluje, si po besedah avtorice vsakdo lahko interpretira po svoje; feministke, možje, ki vsake toliko izgubijo živce, ali sanjava dekleta, ki čakajo na princa. Slovanska ljudska balada Kata, Katalena izvira z etničnega področja Porabja in Prekmurja ter ponazarja stik tamkaj živečih slovenskih kmetov z madžarskimi Romi, ki jih v zgodbi zastopa Črni Vogrin. V ustvarjanju Makarovičeve pa pripovedka napoveduje (oziroma ga je že napovedala lani) novo obdobje njenega ustvarjanja, kjer ne bo več prostora za vile, mucke, zajčke in kar je še živalic ter ljubkih pravljičnih bitij, temveč se bo pravljičnost premaknila v bolj 'krute' vode.

S pravljico se znova vrača k arhetipskim oblikam, kjer je pogosto tema smrt in kruti medčloveški odnosi, oziroma potovanje, na katerem se pridobiva izkušnje, ki prihajajo iz udarcev, žalosti, razočaranj, frustracije.

Poklon glasbi in ponatis prevoda
Pravljica Mesečinska struna je tokrat izšla v madžarskem jeziku, medtem ko jo v slovenščini lahko beremo v antologiji Svetlanine pravljice, izdani pri založbi Miš. Urednik založbe Aleph Brane Mozetič je pojasnil, da želi omenjena založba uveljavljati avtorsko pravico izdaje pravljice v slovenščini, zato bodo na samostojno slovensko različico pri Aleph čakali še tri leta. Izdaja zgodbe, v kateri se Makarovičeva pokloni in izrazi svojo ljubezen do glasbe in romskih glasbenikov, je opremljena s črno-belimi ilustracijami Nejca Smodiše, ki jih je izbrala avtorica sama.

Že leta 1980 je Svetlana Makarovič prevedla zgodbo o dveh nič kaj pridnih fantkih nemškega avtorja Wilhelma Buscha, ki je v zgodbo vnesel vse polno črnega humorja. V nemščini zgodba sicer nosi naslov Max und Moritz, Makarovičeva pa je falota, polna vragolij, poimenovala Picko in Packo. Ponatis je opremljen z Buschevimi ilustracijami, ki veljajo za predhodnice stripov.

Angažma umetnika in breme poslanstva
Poleg omenjenih del sta izšli še pesniški zbirki Rezi v zlatem Gašperja Maleja in Izbrisano mesto Iztoka Osojnika. Tok dogodkov, ki je privedel do Malejeve pesniške zbirke, in vse, kar se je v šestih letih ustvarjanja Rezov v zlatem zgodilo Maleju, ponazarja grafično oblikovana zlata naslovnica, delo Irene Gubec. Osojnikov Izbrisano mesto pa je delo angažiranega pesnika, ki deluje iz središča družbe in kritično opazuje ter opozarja vse okrog sebe. Osojnik je dejal, da je ravno visoka poezija tista, ki ne izključuje vsakodnevnega družbenega dogajanja in problematike, temveč nanjo opozarja na nevsiljiv, a vendar opazen način.

Makarovičeva je povzela, da življenje umetnika ne more biti veselo in udobno, ker nosi breme poslanstva. V deželi oblastnikov in slovenceljnev je to težko: "Če umetnika ne posadijo na prestol ter ga okitijo z raznimi nagradami, ga privežejo na sramotilni steber. Kakor koli, očitki o preveliki ali premajhni pesniški angažiranosti so nepomembni, glas ljudstva in javno mnenje pa nista stvarna pojma ali pokazatelja. Šteje le glas posameznika, še bolj umetnika," je sklenila Makarovičeva in dodala: "In jaz sem umetnik!".