Knjige
(2)
Svetlana Makarovič
Pri Jenkovem spomeniku so zazvenele nekatere njegove najbolj znane pesmi, tudi v angažirani interpretaciji Svetlane Makarovič, ki je prebrala nadvse aktualno Trojno gorje. Foto: Ines Zabret
Jenkova pot
Ena od osrednjih postojank ekskurzije je bila seveda Jenkova rojstna vas, Podreča pri Mavčičah. Foto: Ines Zabret
Jenkova pot
Prireditev Društvo slovenskih pisateljev (DSP) prireja skupaj s Kulturnim društvom Šmonca, ki že nekaj let nagrajencu podari Jenkov kipec. Foto: Ines Zabret
Jenkov spomenik
Za Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko so nominirane zbirke Veronike Dintinjane, Milana Jesiha, Svetlane Makarovič, Miklavža Komelja in Andreja Medveda. Foto: Ines Zabret
Jenkova pot
Žirija je letos pretresala "velikansko število pesniških zbirk", in sicer okoli 450, ki so izšle od srede julija 2015 do srede letošnjega julija. Foto: Ines Zabret
Jenkovi nominiranci
Ljubitelji kulture so se v okviru Jenkovih dni včeraj podali na izlet Po poti vajevcev - od Ljubljane do Kranja. Foto: Lado Nikšič
Jenkovi nominiranci
Spomenik pesniku in pisatelju Simonu Jenku. Foto: Lado Nikšič
Svetlana Makarovič
Nominirane zbirke se pnejo od popolnoma klasičnih pesniških form, od zbirke Svetlane Makarovič Zima vezilja in Jesihovih jambskih enajstercev v zbirki Maršal na eni strani, do popolnoma modernega pesniškega izraza na drugi strani. Za ravnotežje med klasičnim in modernim pa je vmes zbirka V suhem doku Veronike Dintinjane, je še pojasnila Diana Pungeršič. Foto: Lado Nikšič

Dodaj v

Po poti vajevcev - izlet v počastitev nominirancev za Jenkovo nagrado

Lavreata bodo razglasili jutri v Podreči
26. oktober 2017 ob 17:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Literarni izleti, poti in popotovanja pri nas niso kaka neznanka ali novost. Popotovanje iz Litije do Čateža, ki je tik pred vrati, je denimo eden najbolj obiskanih kulturnih dogodkov v Sloveniji. Svoje poti imajo tudi mnogi drugi slovenski literati … Jurčič, Cankar, Kette, Prežih, Trubar, Trdina ...

V zadnjem času na literarna potepanja vabijo najrazličnejši tematski vodiči – Literarne poti Ljubljane, Literarni atlas Ljubljane, Slovenska pisateljska pot. In najbrž je dokončno oblikovanje slovenskega literarnopopotniškega zemljevida utopično početje, saj se ves čas oblikujejo nove literarne stezice. Eno smo utirili minuli konec tedna. Kulturno društvo Simona Jenka Šmonca iz Mavčič je v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v počastitev nominirancev za Jenkovo nagrado letos prvič organiziralo celodnevni izlet Po poti vajevcev. Kajti Simon Jenko (1835–1869), po katerem ta osrednja slovenska nagrada za poezijo nosi ime in jo DSP podeljuje že več kot trideset let, je bil eden od ustvarjalcev in glavni pobudnik nastanka rokopisnega dijaškega lista Vaje, ki ga je v letih 1854 in 1855 pisalo sedem nadobudnih in angažiranih gimnazijcev. Poleg Jenka še Fran Erjavec, Valentin Zarnik, Ivan Tušek, Valentin Mandelc, Vaclav Bril in Martin Polše. Čeprav Vaje niso imele neposrednega vpliva na literarni razvoj, saj so bile namenjene le vajevcem samim, pa so pomemben spomenik slovenske besede in zlasti neuklonljivosti mladega upornega slovenskega duha … Tega je, kot se je izkazalo v nadaljevanju, s svojimi minirecitali skozi dan oživljala tudi Svetlana Makarovič, nominiranka za letošnjo Jenkovo nagrado – poleg Veronike Dintinjane, Milana Jesiha, Miklavža Komelja in Andreja Medveda - in ves dan neutrudno romala po vajevskih poteh. Todi izletniški avtobus je napolnila kopica kulturnih zanesenjakov, ki s svojim predanim delom skrbijo za bogato kulturno dogajanje v krajevnem in širšem okolju. Ne nazadnje je tudi omenjena vajevska pot rezultat njihovega tvornega sodelovanja.

Odrinili smo izpred ljubljanske Drame na Erjavčevi cesti - ne po naključju, tako smo že na izhodiščni točki počastili spomin na vajevca, naravoslovca in pisatelja Frana Erjavca (1834–1887), in še preden je črni flomaster v rokah kranjskega slikarja Branka Škofica s tresavimi potezami orisal silhueti dveh glavnih akterjev dneva, Svetlane Makarovič in glavnega organizatorja poti, Rudija Zevnika, predsednika KD Šmonca Mavčiče, smo že prispeli na našo drugo postojanko. V vas Repnje, znano predvsem kot rojstni kraj jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780–1844), toda mi smo jo obiskali predvsem zaradi vajevca, pisatelja, pravnika in politika Valentina Zarnika (1837–1888).

Domačin Andrej Žumer, poznavalec uradne in neuradne zgodovine vodiške občine, je uvodoma razložil, da so Repnje edini slovenski kraj s takim imenom – "Spred so rep, zadej ne, bliz Vodic najdeš me", potem pa v dobri uri v žlahtni gorenjščini nasul za cel žakelj zgodbe in (sočnih) podrobnosti o kraju in njegovih prebivalcih. Strastnemu pripovedovalcu smo komaj sledili … nekoč da so Repenjčani v Jarše prodajali les, v Komendo v lončarsko zadrugo vozili žgano glino, ženske da so hodile na rajžo v Karlovec prodajat laneno platno, ki so ga uporabljali za t. i. naličnice - nekakšne mrtvaške prtičke za na pokojnikovo lice, ukvarjali pa so se menda tudi s smolarjenjem, smolo pa prodajali v tovarno smole in kolofonije v Račah … in tako dalje in tako naprej še o gradovih, cerkvah, župnikih, nunah, vaških posebnežih … Še posebej je pritegnila pripoved o nemara najslavnejši vaščanki vseh časov – Vodiški Johanci (1885–1919), siroti, ki je odšla v rejo k nunam na Reko, kjer pa se je poleg pobožnosti naučila tudi cirkuških potegavščin. Ob vrnitvi v Vodice je s seboj prinesla posebno napravo, s katero je vsako sredo in petek v župnišču "kri potila" – a ne svoje, temveč telečjo, ki se ne strdi. S tem performansom so menda župnik dobro služili, vse dokler je ni salezijanec Josip Valjavec razkrinkal in je bila, prevarantka, poslana v zapor.

Tako razsvetljeni ter podprti s sokom in slastnimi vodiškimi prestami, ki se jih po tradicionalnem receptu kuha in peče, smo se počasi prepeljali na naslednjo postojanko, v Jenkovo rojstno vas, Podrečo pri Mavčičah. Pri pesnikovem spomeniku so zazvenele nekatere njegove najbolj znane pesmi, tudi v angažirani interpretaciji Svetlane Makarovič, ki je prebrala nadvse aktualno Trojno gorje.

Trojno gorjé
Gorjé, kdor nima doma,
kdor ni nikjér sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod.

Gorjé, kdor se useda
za tujo mizo žive dní;
vsak grižljaj mu preséda,
požírek vsak mu zagrení.

Gorjé, kdor zatajíti
prisíljen voljo i srcé
bedakom posodíti
čas mora, glavo i roké.

Iz Podreče pri Mavčičah smo se po serpentinasti in povsem sveže asfaltirani poti napotili proti vrh(unc)u dneva. Povzpeli smo se namreč nad Železnike na Megušnico, domačijo vajevca Ivana Tuška (1935–1977) v Martinjem vrhu, kjer so nas ne le prijazno pogostili s kmečkimi dobrotami, temveč pripravili tudi bogat kulturni program. Gospodar je na kratko predstavil zgodovino domačije, o življenju in delu Ivana Tuška pa je pripovedovala gospa Marija Gasser, zanesena raziskovalka in avtorica monografije Življenje in delo Ivana Tuška. Ker je ta vajevec v splošni javnosti nemara manj znan od svojih kolegov, velja ponoviti, da je Tušek kot učitelj in prevajalec naravoslovnih učbenikov, sestavljavec botanične, matematične in fizikalne terminologije oral ledino pri vzpostavljanju slovenskega srednješolstva, pomemben pa je tudi njegov prispevek pri ohranjanju slovenskih ljudskih pravljic. Prav Tušek – nomen est omen – je bil tisti vajevec, ki je s svojo lepopisno pisavo prepisal vse tri zvezke Vaj, žal sta ohranjena samo dva, faksimile smo si lahko ogledali na razstavici v njegovi rojstni hiši.

Na Megušnici so poskrbeli tudi za glasbene vložke, pevka Barbara in citrar Stane sta odigrala in odpela nekaj slovenskih ljudskih in mnogi zbrani so jima po tihem pritegnili, med njimi tudi Svetlana Makarovič kot velika poznavalka in ljubiteljica slovenske ljudske pesmi. A ni ostala le pri mrmranju, temveč se je pred svojim recitalom domala raztogotila nad dogajanjem na Iberskem polotoku, in še enkrat v duhu vajevcev, ki so prav tako javno manifestirali svoje politično prepričanje, nasprotovali absolutizmu, zagovarjali uveljavitev človekovih pravic, osebno svobodo in svobodo Slovencev, spomnila na zatiralsko špansko politiko proti Kataloncem. Po Krizantemah je njim v podporo recitirala Kletko "… pa vendar je dobro, da nisi človek, da ne veš, da ne slutiš nič, da nimaš pojma, da je okoli tebe kletka, kletka sredi rož ..." Njen končni vzklik Za Katalonijo! je prebudil vajevskega emacipatornega duha in spomnil na revolucionarno moč pesmi …

Po endoskopskem spustu v Železnike, kot se je slikovito izrazila letošnja Jenkova nominiranka, smo odromali mimo Plečnikovega spomenika žrtvam v Dolenji vasi proti Kranju, da bi se poleg Jenka spomnili še enega vajevca, pesnika, pisatelja in prevajalca Valentina Mandelca (1837–1872). V Prešernovem gaju (velika književna imena se tega dne kar niso nehala vrstiti), so učenci Osnovne šole Simona Jenka Kranj pripravili kratko predstavo, uprizorili so eno nedeljsko srečanje vajevcev na Mandelčevem domu. S svojim suverenim nastopom in domiselno dramaturgijo so nas prav prevzeli, za njimi pa so se z lastno poezijo predstavili tudi trije mladi pesniški upi. Umetnost in lepota se nujno rojevata iz vsaj kanček trpke izkušnje, jih je nagovorila Svetlana Makarovič in jim poklonila še svoje Krizanteme

"Ta čas, ki rase kakor cvet,
se kakor cvet ospe,
in komaj mine kresni dan,
se krajšati začne;
morda že letos v tvoj spomin,
morda že to jesen
vzcvetijo spet objokani
obrazi krizantem –
zato naj ti bo vsak nov dan
kot podarjen zaklad,
zato se uči vsak nov dan
imeti koga rad,
imeti rad, se dajati
kot sončna luč ljudem –
saj nezadržno gremo vsi
za vonjem krizantem."

Po odhodu iz Prešernovega gaja, ogledu Kranja in hiše, kjer je za posledicami vnetja možganov preminil Simon Jenko, je sledilo sklepno dejanje vajevskega popotovanja. V prostorih Območnega stičišča kulturnih društev - Zveze kulturnih društev Kranj smo odprli razstavo enega osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoškega dogajanja v Kranju, akademskega slikarja Milana Batiste (1924–2010). Gre za delček iz avtorjevega opusa iluminacij, slikarskih okrasnih rokopisov pesmi slovenskih poetov. Razstavljeni cikel Obujenke je zasnovan kot koledar z dvanajstimi ilustriranimi Jenkovimi pesmimi in bo na ogled še do 20. novembra. Zaključili smo torej dobesedno obdani s poezijo.

Da pa ima vse svojo mero in da od viška vendarle lahko boli glava, je ob koncu hudomušno sklenila tudi sama Svetlana Makarovič, ki je imela po celodnevnem popotovanju že "poln kufer te kulture …" in se je prešerno veselila večernega zmenka.

Romanje po poti vajevcev smo torej več kot uspešno zašpilili in lahko se le veselimo ponovitve in razširitve. Delček vajevske poti pa lahko že jutri doživite tudi sami na slavnostni razglasitvi dobitnika oziroma dobitnice Jenkove nagrade leta 2017. Ob 18. uri vabljeni k spomeniku Simona Jenka v Podreči, nato pa v dvorano Gasilskega doma Mavčiče, kjer bo predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina podelil Jenkovo nagrado.

Predvsem pa vabljeni k branju najnovejše vrhunske slovenske poezije!

Diana Pungeršič
Prijavi napako
Komentarji
henodarling
# 26.10.2017 ob 18:15
Še več takih!!!
Bivši uporabnik
# 26.10.2017 ob 17:49
Lep prispevek!
Kazalo