Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 17 glasov Ocenite to novico!
Razstava Gurlittova zapuščina - nacistični umetniški plen in posledice
Štiri leta po prvih v javnost poslanih informacijah o obstoju zbirke Hildebranda Gurlitta zapuščino predstavljajo na dveh razstavah. Ena je v Bonnu, druga v Bernu. Foto: EPA
       Cornelius Gurlitt je bil prvi zasebni lastnik v Nemčiji, ki je bil pripravljen brez kakršnih koli dodatnih pogojev ukradene umetnine predati potomcem lastnikov. In v tem smislu je ravnal vzorno.       
 Maurice Philip Remy
Hildebrand Gurlitt
Avtor knjige Primer Gurlitt - resnične zgodba za največjim nemškim umetnostnim škandalom - Maurice Philip Remy opozarja, da so mediji v službi senzaconalizma izrabili tako osebo Hildebranda Gurlitta kot tudi njegovega sina Corneliusa. Foto: EPA
       Pričakoval sem neko veliko bolj zločinsko osebo.       
 Maurice Philip Remy o začetkih raziskovanja osebe Hildebranda Gurlitta
Razstava Izrojena umetnost - zasežena in prodana v Umetnostnem muzeju v Bernu
Cornelius Gurlitt je zapuščino svojega očeta zapustil umetnostnemu muzeju v Bernu. Foto: EPA
       Še vedno gre zgolj za domnevo, vendar vemo, da je Cornelius Gurlitt negoval poslovne odnose svojega očeta z več zbiratelji umetnosti in dražbenimi hišami v Bernu. In že kot otrok je v Bernu večkrat obiskal svojega strica, ki je tu predaval. Na splošno je imel pozitivno predstavo o Švici, in to je gotovo igralo neko vlogo.       
 Dr. Nina Zimmer, direktorica muzeja umetnosti v Bernu, o tem, zakaj je Gurlitt zbirko zapustil ustanovi v Bernu.
Otto Dix: Leonie
Muzej v Bernu predstavlja moderne umetniške smeri, ki so bile Gurlittu najljubše in za katere se je zavzemal, tudi ko jih je nacistična kulturna politika že razglasila za nenemške, torej izrojene. Foto: EPA
       Hildebrand Gurlitt je bil pragmatik. V mladosti je kot direktor muzeja deloval zelo avantgardno in se je zelo zavzemal za ekspresionistično umetnost, pozneje pa se je zapletel z nacističnim sistemom.       
 Rein Wolfs, direktor Bundeskunsthalle v Bonnu
Umetnostni muzej v Bernu sprejema zapuščino Hildebranda Gurlitta
Muzej v Bernu je v svojo zbirko doslej vključil le tista dela, za katera je bilo mogoče dokazati, da njihova vključitev v Gurlittovo zbirko ni bila povezana z nacističnimi zločini. Zato so prva dela v Bern prišla šele letos poleti, čeprav je bilo Gurlittovo volilo pravno overjeno že leta 2015. Foto: EPA
       To se mi zdi tipična nemška kariera. Danes, 70 let po koncu vojne, moramo jasno povedati, da so bili mnogi zločinci in mnogi, ki so nosili krivdo, zelo hitro rehabilitirani in so lahko zelo hitro ponovno vstopili v posel.       
 Rein Wiolfs o hitri denacifikaciji H. Gurlitta
Maurice Philip Remy
Maurice Philip Remy opozarja na nedopusten senzacionalizem, ki je spremljal razkritje obstoja zbirke oziroma zapuščine Hildebranda Gurlitta. Foto: European Community
       Razstava v Bonnu pa je čisto zavajanje javnosti, ni pravična do osebe Hildebranda Gurlitta, precenjuje ga in obenem zavaja javnost v zvezi z ukradenimi umetninami v zbirki. Ob slikah so nalepljeni lističi, na katerih piše: verjetno ukradena umetnina. In to je preprosto neumnost, saj je za mnogo slik znano, da so bile pridobljene zakonito, za nekatere druge pa je jasno, da nikoli ne bo moč ugotoviti njihovega izvora.       
 Maurice Phiip Remy
Maurice Philip Remy: Primer Gurlitt
Knjiga Primer Gurlitt : Resnična zgodba za največjim nemškim umetnostnim škandalom predstavi resnično osebo Hildebranda Gurlitta. Foto: Spletna stran proizvajalca
       Vsaka vrnitev umetniškega dela (izvirnim lastnikom ali njihovim potomcem, op. P. B.) je za nas zmaga in za to delamo še naprej. Ne morem pa ničesar obljubiti.       
 Nina Zimmer, direktorica umetnostnega muzeja v Bernu
Razstava del iz zapuščine Hildebranda Gurlitta v Bundeskunsthalle v Bonnu
Iz zbirke okrog 1.560 del so do sedaj kot nesporno ukradena dela, torej kot nacistični umetnostni plen, identificirali zgolj šest del. Foto: EPA

Dodaj v

Primer Gurlitt: čudaški starec sredi nacističnega zaklada ... to je "zavajanje, neumnost in škandal"

Razstavi zbirke Hildebranda Gurlitta in knjiga o primeru Gurlitt
3. december 2017 ob 10:22
Bern/Bonn/Ljubljana - MMC RTV SLO

Prignali so ga v smrt, bi lahko nekoliko prenapeto rekli, pravi Maurice Philip Remy, avtor knjige Primer Gurlitt, ki razkriva škandalozno zlorabo tako Corneliusa Gurlitta, v čigar stanovanjih so odkrili več kot 1.500 umetniških del, kot tudi njegovega očeta, kustosa in trgovca z umetniškimi deli, ki je sodeloval z nacisti. Njegova knjiga hkrati z razstavama Gurlittove zapuščine razkriva resničnega Hildebranda Gurlitta.

Leta 1933 je kar sam splezal na streho Kunstvereina (umetniškega združenja v Hamburgu, ki ga je vodil, op. P. B.) in preprosto požagal drog z zastavo s kljukastim križem. S to akcijo si je Gurlitt,verjetno ne da bi se tega zavedal, zapravil položaj direktorja. In obenem možnosti za drugo vidno javno službo. Skoraj hkrati je iz Zwickaua, kjer je prej več let deloval kot direktor muzeja, prejel novice o tem, da so iz muzeja odstranili vsa dela modernih smeri, ki jih je med svojim službovanjem tam kupil prav on. Šlo je za dela smeri, za katere se je začel zavzemati že kot vojak med prvo svetovno vojno. Že tedaj, ko vojne še ni bilo konec in je bil nastanjen v mestu Kovno v Litvi, je predlagal, da bi organizirali potujočo razstavo sodobnih nemških umetnikov. Položaj v Kovnem je bil zanimiva. Kovno je bilo, kot v knjigi Der Fall Gurlitt: Die wahre Geschichte über Deutschlands größten Kunstskandal (Primer Gurlitt: Resnica o največjem nemškem umetnostnem škandalu) piše Maurice Philip Remy, "rešilni otok za ostanke krvaveče inteligence /…/ horda pesnikov, novinarjev, slikarjev in kiparjev". Hildebrand Gurlitt se je pozneje spominjal, da so, denimo, recitirali Goethejevega Fausta in Danteja, da je Stefan Zweig bral svoje nove pesmi in da je sam s slikarjem Karlom Schmidtom - Rottluffom debatiral o tem, ali je sodoben slikar zavezan k temu, da na naročeno portretno sliko naslika tudi obraz. Schmitt-Rottluff tu Gurlittu, ki mu razstave ne uspe organizirati, podari že dva lesoreza. To bi lahko imenovali za simbolično rojstvo zbirke. Ja, ni povezano s krajo ali nacizmom ...

Izrojena umetnost: 16.000 del mora stran, ali jih prodamo za devize ali pa uničimo
Tu je torej že izraženo Gurlittovo iskreno zanimanje za smeri, ki jih nacistična kulturna politika pozneje razglasi za izrojene in jih odstrani iz muzejev. Znameniti inavguracijski dogodek je bila razstava Izrojene umetnosti, ki so jo 19. julija 1937 odprli v Münchnu (dan pred tem in nato vsako leto do vključno leta 1944 so prav tako v Münchnu v Hiši nemške umetnosti na velikih razstavah nemške umetnosti predstavljali to, kar naj bi veljalo za vzor in normo prave nemške umetnosti) in sledila je velika očiščevalna akcija, v kateri so iz več kot 80 muzejev odstranili nad 16.000 del in jih prepeljali v Berlin. V gradu Schönhauser v okrožju Pankow, kjer si je pozneje sedež uredil prvi predsednik Nemške demokratične republike Wilhelm Pieck (mimogrede in kot zanimivost: njegova hči Eleonore Staimer je bila prva veleposlanica Vzhodne Nemčije v Jugoslaviji), so uredili veliko skladišče. Tja so hodili trgovci z umetniškimi deli, iskali zanimive 'kose' za potencialne kupce v tujini, saj tovrstne nenemške umetnosti po Nemčiji vendar ni bilo dovoljeno širiti, s prodajo v tujino pa je rajh poleg tega pridobival tudi dragocene tuje valute. Ko je izgubil službo in postal trgovec, ki je sicer občasno v svojih prostorih v Hamburgu še vedno organiziral razstave, je tudi Gurlitt hodil v Berlin in iskal dela za kupce v tujini.

Kandinski za Guggenheima in potem naprej
Omeniti želim prvi veliki posel, ki je Gurlittu uspel z blagom iz skladišča v Pankowu: s posredovanjem švicarskega trgovca z umetniškimi deli Augusta Klipsteina iz Berna (Bern bo pozneje še omenjen) je Gurlitt prišel do stika s slavnim Salomonom R. Guggenheimom oziroma njegovo svetovalko za zadeve, povezane z umetnostjo, umetnico Hillo Rebay. Iskala je dela Kandinskega. Gurlitt jih je našel v Schönhausnu, iz New Yorka je prišel ček za 10.000 švicarskih frankov, deset odstotkov je pripadlo Gurlittu. Uveden je bil v posel.

Te začetke Gurlitta kot trgovca, ki je že povezan z nacističnim režimom, omenjam tudi zato, ker je obenem zbornica rajha za upodabljajoče umetnosti v tem obdobju od Gurlitta zahtevala, da izroči dokaz o svojem rasno čistem rodovniku, česar pa ni mogel. Njegov oče je bil namreč Jud po materini strani, in čeprav kategorizacija mešanec druge stopnje Gurlittu vseeno ne bi mogla preprečevati opravljanja dela zasebnega trgovca z umetniškimi deli, je z napačnim diskurzom z uradnimi organi vseeno tvegal. Zato je še toliko bolj vredno navesti njegov odgovor na zahtevo po dokazilu rodu, ki ga navaja tudi Remy: "[Moram] opozoriti, da sem ob sicer arijsko čistih prednikih po materi svojega očeta povezan z arijsko nečisto družino Lewald. Vendar pa sem ponosen na to sorodstvo, saj je trenutno glavo družine, njegovo ekscelenco Lewald, ki kot bratranec mojega očeta ni niti za odstotek bolj arijski od njega, firer mnogokrat in javno nagradil."

Res, Theodor Lewald se je najbolj proslavil kot organizator olimpijskih iger v Berlinu leta 1936 in tudi sporni rod mu ni moglo odreči Hitlerjeve pohvale.

Akcija odstranjevanja Entartete Kunst je bila uradno končana 30. junija 1941. Prodali so okrog 8.900 umetniških del in med štirimi trgovci, ki so bili v teh poslih bili najdejavneje udeleženi, je bil na čelu prav Gurlitt. Prodal je več kot 3.000 umetniških del; večinoma del na papirju in zgolj 58 oljnih slik.

Francija, kjer lahko ugodno kupiš tudi Rodina
Grad Schönhauser je bil izpraznjen, Gurlitt je zdaj potreboval nov vir preživetja. Na njegovo srečo se je tedaj že odprl donosen trg v Franciji; predvsem okupirani Pariz je postal vir dostopnih umetniških del. Ozadje tega je bilo sicer zločinsko. Trgovci kupujejo dela Judov, ki se trudijo v zadnjem trenutku zapustiti Francijo, prišlo pa je tudi do brutalnega pohoda po zasebnih zbirkah judovskega prebivalstva in po zasebnih galerijah. Da bi zadevi priskrbeli navidezno zakonitost, so lastnikom izdajali potrdila, da bo denar zanje nakazan francoski državi. Leta 1942 je sledil še odlok z dovoljenjem za plenjenje stanovanj z opremo vred; konvoji vozijo na Vzhod …
15. julija 1944, torej dober mesec dni pred osvoboditvijo Pariza, je bil popis plenjenja umetnosti naslednji: na ozemlju Francije in Belgije so zasegli 21.930 umetniških predmetov iz 203 zbirk. Od tega je bilo 19.890 slik, akvarelov, risb, gvašev, bakrorezov in miniatur, 583 plastik, 2.477 kosov pohištva in tekstilnih izdelkov ter še druge, raznovrstne 'objets d'art', denimo porcelan, nakit, kovanci, umetniške izdelke iz Azije in predete iz antike.

Na tretjem mestu med dobavitelji za velemuzej v Linzu
Gurlitt je v Franciji v času plenilske akcije preživel 440 dni. Predstavljal se je kot uradni posrednik za nemške muzeje. In nekaj del jim je zares posredoval, predvsem dela zgodnje francoske moderne naj bi v nemške muzeje prihajala prek njega. Zadnjih enajst mesecev, ki jih je preživel v Parizu, je Gurlitt kupoval skoraj izključno za Hitlerjev muzej v Linzu in Remy zapiše, da Gurlitt ni nikoli bolje služil z nacističnim režimom kot prav tedaj. Do julija 1944 se prebije na tretje mesto med 197 trgovci, ki so delali za firerjev muzej. Zbirka, predvidena za muzej, je na koncu obsegala 6.700 umetniških del.

Koliko je Gurlitt na svoji francoski misiji in tudi že v prejšnjih z nacističnim režimom povezanih poslih delal za sebe, je težko oceniti. Remy tudi piše, da Gurlittove poslovne knjige niso dober vir informacij o izvoru del v njegovi zapuščini. Le kakšnih 30 del, ki so danes v zbirki, je mogoče izslediti v računovodskih papirjih. Obsežnost njegove dejavnosti pa prikaže podatek, da je med letoma 1934 in 1944 šlo skozi njegove roke od 6.500 do 7.000 del.

Čudaški starec sredi nacističnega zaklada: Na ja, quatsch ... (No ja, nesmisel ...)
Po vojni Gurlittu sicer uspe rehabilitacija in hitro prestane proces denacifikacije ter od leta 1948 naprej vodi umetniško združenje za Porenje in Vestfalijo v Düsseldorfu. Do smrti si je prizadeval za promocijo v nacizmu prepovedane moderne umetnosti in svoja dela je tudi pošiljal na razstave. Zato je nenavadno, da je zbirka šla v pozabo in da je bilo odkritje zbirke v stanovanjih Gurlittovega sina Corneliusa pred nekaj leti in obvestilo javnosti novembra 2013 takšna senzacija. Prav to, kar se je dogajalo po novembru 2013, je Remyja tudi spodbudilo, da je napisal knjigo. Že prvi veliki intervju z Gurlittom, ki ga je objavil tednik Spiegel z naslovnico s podobo Gurlitta in pripisom Pogovor s fantomom, je ustvaril vtis, da gre za čudaškega starca, ki doma sedi na nacističnem zakladu; Hitlerjev trgovec in umetniški plen pa so bile druge pogoste asociacije. Po pravilu nepravilne.


"Prvič, posredovali so napačen vtis o zbirki. Precenjevali so njeno vrednost in jo ocenjevali celo na milijardo evrov, a je vredna kvečjemu desetino tega. Drugič, govorili so, da je to nacističen zaklad, Hitlerjev plen, in tega ni mogoče dopustiti," mi pove Remy, s katerim se pogovarjava po Skypu, "med 1.560 slikami, za katere danes vemo, jih je bilo pet prepoznanih za ukradene umetnine, in še ena je skoraj zagotovo prav tako bila ukradena. Tako da se je od samega začetka ustvarjal napačen vtis."

Dve razstavi, dva vidika Gurlittove zbirke
To zlorabo za potrebe senzacionalizma po njegovem mnenju nadaljuje razstavišče Bundeskunsthalle v Bonnu, ki od začetka novembra gosti eno od dveh razstav, ki predstavljata okoli 400 del iz Gurlittove zapuščine. Muzej umetnosti v Bernu, kateremu je Gurlitt zbirko zapustil, predstavlja prvo ljubezen Gurlitta, to je umetnost modernih smeri, ekspresionizem, novo stvarnost, umetnike, ki so bili povezani s šolo Bauhaus in predvsem tudi gibanji Brücke in Blauer Reiter. Razstava nosi naslov Izrojena umetnost – zasežena in prodana. V Bonnu pa so razstavili dela različnih smeri in obdobij, ki pa se jih drži sum, da so del tako imenovane NS-Raubkunst, torej dela, ki so bila zasežena ali pa prodana pod prisilo in pod ceno.

Remy razstavi komentira: "O razstavi v Bernu ne bom govoril, ker so Bernčani dediči in lahko počnejo z zbirko, kar želijo, razstava v Bonnu pa je čisto zavajanje javnosti," ogorčeno pravi Remy, "ni pravična do osebe Hildebranda Gurlitta, precenjuje ga in obenem zavaja javnost v zvezi z ukradenimi umetninami v zbirki. Ob slikah so nalepljeni lističi, na katerih piše: verjetno ukradena umetnina. In to je preprosto neumnost, saj je za mnogo slik znano, da so bile pridobljene zakonito, za nekatere druge pa je jasno, da nikoli ne bo moč ugotoviti njihovega izvora. Največ, kar lahko rečemo, je, da ne vemo, od kod ta dela so. Lahko da so bila ukradena, lahko pa da tudi ne."

Ko je muzej v Bernu marca 2015 prejel dokument o dedovanju zbirke, je prevzel tudi odgovornost za delo tako imenovane "task force" ali ekspertne skupine s sedežem v Magdeburgu, ki je preverjala provenienco del. V resnici je do zdaj kot ukradene umetnine uspelo identificirati le 6 del - tik pred odprtjem razstave še v primeru portreta francoskega slikarja 19. stoletja Thomasa Coutourja - vendar pa končno poročilo za primer del, najdenih v münchenskem stanovanju Corneliusa Gurlitta navaja, da je 507 del očiščenih suma zločinskega izvora v Gurlittovi zbirki, za 499 del pa tega ni mogoče reči.

Hildebrand Gurlitt: pragmatik, tipičen Nemec ...
Zanimive so ocene osebnosti Hildebranda Gurlitta. Tudi v Bonnu, kjer se zdi, da poskušajo uvrstiti razstavi v še vedno zapovedani nemški pravorek dokazovanja krivde in opravičevanja, Gurlittu priznavajo, da ni bil nacist; da gre pri njem in njegovi hitri rehabilitaciji pravzaprav za "tipično nemško kariero", kot se izrazi Wolfs. "Mnoge ljudi, tudi tiste, ki jih je bremenila krivda, so po vojni hitro rehabilitirali in so ponovno postali del družbe. Tudi drugi trgovci z umetniškimi deli so relativno hitro po vojni spet lahko začeli delati in na čelu trgovine z umetnostjo so potem kmalu iste družine, tiste, ki so si umazale roke v nacistični diktaturi. Vendar, to je bil nemški sistem […]." Wolfs, ki je sicer Nizozemec, pojasnjuje dalje: "Hildebrand Gurlitt je bil pragmatik. V mladosti je kot direktor muzeja deloval zelo avantgardno in se je zelo zavzemal za ekspresionistično umetnost, pozneje pa se je zapletel z nacističnim sistemom."

Wolfs preskoči nekaj poglavij in niti ne omeni težav, ki jih je imel Gurlitt in zaradi katerih se je moral odpovedati temu, kar je najraje počel: postavljal razstave. "Nacistični sistem mu je prinesel dobiček," nadaljuje Wolfs, "in po vojni bi lahko ta sistem obsodil in zadeve razložil. To je storil šele pod prisilo, bil je hitro rehabilitiran in je lahko znova postal direktor muzeja." V resnici ne, bil je vodja združenja umetnikov in ni nepomembno, da je kot njegova priča v procesu denacifikacije nastopil slikar Max Beckmann in da je bilo dokazano, da ni pripadal nacističnim organizacijam, pomembno za sklep regionalne denacifikacijske komisije v Bambergu pa je bilo tudi to, da je bil Gurlitt delno judovskega rodu in da se je ves čas zavzemal za umetnost, ki so jo nacisti obsojali kot nenemško in izrojeno.

Remy po drugi strani poudarja, da se je Gurlitt znašel v položaju brez službe z dvema otrokoma; preprosto se je, kot temu rečejo, 'aranžiral'. Remy vseeno meni, da ni naredil preveč kompromisov in da se dá dokazati, da ni dejavno sodeloval pri plenjenju umetniških del. Prav tako izpostavi, da je seveda grozno, če se človeka drži sloves sodelovanja pri muzeju, ki ga je Hitler načrtoval za svoje domače mesto Linz, vendar pa "je to moralno, ne pa kazenskopravno vprašanje. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali je za potrebe Hitlerjevega muzeja v Linzu kupoval ukradene umetnine ali pa je poskušal primerna dela najti na trgu. Kolikor je mogoče najti dokaze, vse kaže na to, da je plačeval zelo dobro ceno in da nikoli ni uporabljal pritiska. Kupoval je na francoskem trgu. In to je bilo dovoljeno."

Prvi zasebni lastnik, pripravljen vrniti sporna dela
Remyja jezi vsa fama, ki so jo mediji, zdaj pa tudi oba muzeja, vzpostavili okoli zapuščine Hildebranda Gurlitta. Gre za zbirko, katere pomen je precenjen. Nikakor ni nemogoče, da obstajajo podobne zbirke in vsekakor obstajajo tudi druge zasebne zbirke, v katerih so dela iz tako imenovanega nacističnega umetniškega plena. Najhujša od vsega pa je bila obravnava Gurlittovega sina, s katero Remy tudi odpira knjigo. Res je, da je Cornelius Gurlitt tako kot njegova sestra Nicoline Benita Renate živel zelo odmaknjeno življenje, zaradi česar se je tudi izgubil spomin na obstoj te zbirke, vendar pa je bil "lov" na njegovo osebo jeseni 2013 popoln škandal.

"Cornelius Gurlitt je bil prvi zasebni lastnik v Nemčiji, ki je bil pripravljen brez kakršnih koli dodatnih pogojev ukradene umetnine predati potomcem lastnikov. In v tem smislu je ravnal vzorno." Javnosti namreč ni bilo pojasnjeno, da je bil pred prvimi izjavami za javnost Cornelius Gurlitt že nekaj let v stiku z nemškimi organi, "in nemogoče je sedaj opazovati ravnanje države v osebi državne ministrice za kulturo (v Nemčiji je kulturna politika pristojnost zveznih dežel, zato zvezni minister za kulturo ne obstaja, op. p. B.). Pripisuje si zasluge za to, da razpolaga z zbirko, ki ji ne pripada, ki je bila zasebniku nezakonito odvzeta, pri čemer je zelo malo prispevala k temu, da bi pojasnili krivice."

Remy tudi meni, da so bile s tem kršene Gurlittove ustavne pravice, da je bilo ravnanje medijev in vseh, ki so to ravnanje dopuščali, neustavno. Pravi, da je na začetku svoje raziskave pričakoval, da bo odkril veliko bolj zločinsko osebo, vendar ne. Ob koncu mu postavim izziv: povzemite osebo Hildebranda Gurlitta: "Hildebrand Gurlitt je bil predvsem nekdo, ki je ljubil umetnost. Bil je goreč oboževalec nemške moderne, ekspresionizma in nove stvarnosti - in zato je bil pripravljen tudi na določene neprijetnosti. Dvakrat so ga pregnali z visokih muzealskih položajev, ker se je zavzel za moderno umetnost. Pregnali so ga nacisti. Vendar, imel je družino in nekako se je aranžiral z nacisti. Zato ga ne moremo imeti za kompanjona nacistov. Menim, da bi Hildebrand Gurlitt najraje ostal v muzeju."

Dejansko je Remyju veliko laže verjeti. Klasični nemški diskurz soočenja Gurlitta z drugimi judovskimi lastniki, trgovci ter hkratno konotiranje njegovega dela z naslovi, značilnimi za nacistično kulturno politiko, ki je bila nedvomno ves čas perfidna, in preddverje holokavsta, se ob preučitvi življenjepisa ne zdi pravično. A na koncu vedno ostaja vprašanje, koliko ljudi bo prebralo več kot 500 strani debelo knjigo in koliko se jih bo sprehodilo skozi razstavo, pozorno prebralo njen naslov z besedami zasežena, prodana, ukradena umetnost … in koliko jih ne bo zgolj površno pregledalo zapuščino. Na koncu grenak priokus ostaja predvsem ob zavedanju, da je Cornelius Gurlitt umrl prezgodaj, da je že prej izgubil moči in da pravzaprav nikoli ni želel javno braniti očeta in pojasniti ozadja. No, knjiga je na voljo.

Polona Balantič
Prijavi napako
Kazalo