Nekaj mesecev po izidu slovenskega prevoda, pod katerega se podpisuje Mateja Seliškar Kenda, delo pa je izdala Študentska založba, je pisatelj o lipicancih spregovoril na obisku v Kobilarni Lipica. Pravi, da lipicanec nima neke določene narodnosti, nesporno pa je dejstvo, da je bil "rojen" v Lipici, na slovenskem Krasu.
O izjemnem pomenu lipicanca skozi stoletja priča po avtorjevem mnenju dejstvo, da so lipicance, če so preostale konje v zgodovini uporabljali za to, da so velike bojevnike in voditelje posadili nanje in jih tako naredili še večje, slikali same. Njihove portrete so občudovali na dunajskem dvorcu, ki je po Westermanovih besedah tem konjem dal tudi poseben pomen. Da so lipicanci simbol moči, po njegovem mnenju dokazuje tudi dejstvo, da so vse zgodovinsko pomembne osebnosti obiskale Kobilarno Lipica.
Štiri generacije plemenitih konj
Od malega strasten ljubitelj konj, zlasti lipicancev, v knjigi Žival, nadžival v žalostni zgodbi popisuje usodo lipicancev v 20. stoletju, ki jo je oblikoval s pomočjo pogovorov, dokumentov in raziskav. Osrednja je zgodba o lipicancu Conversanu Primuli, skozi katero razkriva usodo štirih generacij teh plemenitih konj in raziskuje, kakšen pomen so imeli za najmogočnejše državne voditelje v času od razpada avstro-ogrske monarhije do snovanja novih držav na območju nekdanje Jugoslavije. V delu vleče vzporednice med poželenjem diktatorjev, rasističnimi idejami ter konjsko vzrejo in tako s hrbtov belih konj slika zgodovino njihovih jezdecev.
Literarna in esejistična dela Westermana kritika pogosto postavlja ob bok velikim potopisnim avtorjem in esejistom 20. stoletja, kot sta Bruce Chatwin in Ryszard Kapuscinski. Žival, nadžival je v izvirniku napisal v nemškem jeziku, v slovenščini pa lahko od njegovih del prebiramo še njegovo kulturno študijo Rusije v 20. stoletju skozi prizmo arhitekture in tehnologije Inženirji duše.