Pisateljica je Ljubljano obiskala ob izidu slovenskega prevoda njenega romana Mileva Einstein, teorija žalosti (prevod podpisuje Mišo Renko). Kot je iz naslova razvidno, v delu nadaljuje svojo obravnavo velikih žensk 20. stoletja, katerih pogosto tragična življenja so zaznamovala dušeča razmerja z genialnimi moškimi. Več kot desetletje je, odkar je pisala o bolečini mehiške umetnice Fride Kahlo, ki je sicer, če danes potegnemo črto, mnogo bolj prepoznavna in cenjena umetnica, kot je bil njen Diego Rivera. Pozneje se je Slavenka Drakulić posvetila nadrealistični fotografinji Dori Maar, prav tako pomembni ustvarjalki, ki je po nekajletnem razmerju s Pablom Picassom doživela duševni zlom. Lani je izšel še njen pogled na življenje Mileve Einstein, ki bi ji opis žena znanega fizika naredil veliko krivico, saj je bila med drugim edina ženska svojega časa, ki je študirala na züriški Politehniki, poleg tega pa je v veliki meri (čeprav ni povsem dokazano kolikšni) zaslužna za razvoj moževih revolucionarnih teorij (to je Albert tudi javno priznal, ko ji je v "pozno zahvalo za njen prispevek" k njegovem delu podaril denarni del Nobelove nagrade).

O odnosu dveh velikih kreativnih sli
Kot je dejala na pogovoru, ki ga je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma vodila novinarka in televizijska voditeljica Ksenija Horvat, je pri pisanju vseh treh romanov ni zanimala ženska kot žrtev, temveč predvsem odnos dveh kreativnih posameznikov. Preden je spregovorila o knjigi Mileva Einstein, teorija žalosti, je zbrane opozorila, da njenega dela ne smemo brati kot biografijo, ampak so resnični dokumenti in dogodki le okostje, na katerem je lahko gradi zgodbo, proučuje svojo protagonistko, njena razmišljanja in stisko.

Že bežen prelet Milevinega življenja zadostuje (v resnici pa tudi naslov knjige) za spoznanje, da je pred nami otožna usoda ženske, ki ji na neki točki življenja okoliščine niso bile naklonjene do te mere, da bi lahko v celoti razvila svoj gromozanski potencial. Kot pravi Slavenka Drakulić, je bila resnična Mileva v resnici in vsaj sprva izredno srečna. Rodila se je v družini v Vojvodini, ki je bila dovolj premožna in prosvetljena, da ji je omogočila izobrazbo. Nato pa se ji je zgodilo nekaj, s čimer se lahko identificirajo vse ženske - ljubezen. Smrt hčerke, ki jo je rodila še pred poroko, jo je psihično zlomila. Sama je v knjigi poskušala "zlesti v njeno glavo" ter popisati Milevine občutke.

Pozneje je Mileva rodila še dva otroka in se spopadala s hudimi depresijami, od katerih si ni več opomogla, predvsem pa se zaradi skrbi za družino ni več mogla posvetiti znanstvenemu delu. Potem ko se je sama z otrokoma preselila v Švico, se je začela posvečati banalnostim, v katerih je potonila, in to je njena tragedija, je povedala pisateljica. Milevino življenje začne v romanu spremljati leta 1914, ko je svet zajela prva svetovna vojna, protagonistka pa se je soočala s tragičnostjo izgube prvega otroka in moževo afero s sestrično. Zgodba se sklene leta 1933 - Mileva je sicer umrla leta 1948, stara 73 let, zadnja leta življenja pa preživela osamljena in zaprta sama vase.

Politični sistemi se spreminjajo čez noč, a s kulturo življenja je drugače
V uvodnem delu pogovora sta se moderatorka in gostja dotaknili aktualnih družbenih sprememb v Evropi. Ksenija Horvat je navedla nekaj podatkov Evropske komisije, po katerih je vsaka tretja ženska v Evropi po dopolnjenem 15. letu starosti doživela fizično ali spolno nasilje. Čeprav ima univerzitetno izobrazbo deset odstotkov več Evropejk kot Evropejcev, imajo moški v EU-ju še vedno šestnajst odstotkov višje plače.

Gre za veliko temo, je o tem dejala Slavenka Dragulić. Vračamo se k tradicionalizmu oziroma se tradicionalizem vsiljuje kot pogled na svet, ki ga v 21. stoletju nismo pričakovali. Upanje, da se bo z demokracijo vse spremenilo na bolje, se ni uresničilo. Politični sistemi se spreminjajo čez noč, a s kulturo življenja je drugače.

Žensko telo je vedno na udaru
Vloga ženske, kot jo dojema družba, je po njenem mnenju vedno problematična, saj rojeva. Zato njeno telo nikoli ni samo njeno, je tudi telo naroda, moža. In takoj ko pride do problematične situacije, je na udaru. Kot pravi, ženske nimajo druge možnosti, kot da si same izborijo svoje pravice. V nekdanji Jugoslaviji je socializem sicer zakonsko emancipiral državo, a zasebna sfera je ostala popolnoma ujeta v patriarhat. S prehodom v demokratično družbo so te z zakonom zagotovljene pravice ostale in mlade generacije danes odraščajo v prepričanju, da je od nekdaj tako oz. da so te pravice zdaj izborjene. Vendar pa ženske pravice niso nikoli za vedno, zato se je zanje vedno znova treba boriti.