Izganjalec hudiča, roman o 12-letnici, ki so jo obsedle zle sile, je izšel leta 1971 in do danes je bil prodan v več kot 13 milijonih izvodov. Že dve leti po izidu knjige je v kinematografe prišla filmska adaptacija v režiji Williama Friedkina ter z Lindo Blair v glavni vlogi. V hipu je postala uspešnica in najdonosnejši film studia Warner do takrat. Blattyju, ki je za adaptacijo napisal scenarij, je projekt prinesel oskarja. Mimogrede, Izganjalec hudiča je bil tudi prva grozljivka v zgodovini, nominirana za oskarja za najboljši film.

Roman je pomenil precejšen zasuk v Blattyjevi karieri, saj je bil Američan že prej uveljavljen pisec - hollywoodskih komedij. Z režiserjem Blakom Edwardsom je kot scenarist sodeloval pri kar štirih filmih: A Shot in the Dark (1964) s Petrom Sellersom v glavni vlogi, What Did You Do in the War, Daddy? (1966), muzikalu Darling Lili (1970) in detektivski komediji Gunn (1967).

Breme uspeha
No, fenomenalni uspeh Izganjalca hudiča je bolj ali manj presekal Blattyjevo kariero v žanru komedije - postal je poosebljenje novega, hibridnega žanra: teološke grozljivke. Ta oznaka mu sicer nikoli ni bila preveč pri srcu: zavrnil je več orjaških zneskov za pisanje nadaljevanja Izganjalca hudiča in se namesto tega lotil elegične biografije svoje mame, I’ll Tell Them I Remember You. "Moj založnik je privolil v to, ker sem to pač hotel narediti," se je pozneje spominjal Blatty. "Ampak v knjigarnah so bili res nastrojeni proti meni. Žalostna resnica je, da od mene nihče več noče komedij. Izganjalec hudiča tega ni samo končal, pač pa je izbrisal vse spomine na moje prejšnje početje."

Teorij o tem, zakaj se je sploh lotil žanra, je več. Ena izmed njih navaja, da je Blattyja po nenadni materini smrti spet močneje pritegnila katoliška vera. Iskal je odgovore na ključna življenjska vprašanja, tudi v zvezi z obstojem zla na svetu.

"Komaj sem čakal, da bo knjiga končana, jaz pa slaven"
Kakor koli že, prvo seme ideje za roman je bilo zasejano že prej. Leta 1949, ko je bil še študent, je v Washington Postu prebral članek o duhovniku, ki je "iz hudičevih krempljev rešil dečka". Dogodek, o katerem so takrat lokalni mediji veliko poročali, je imel v mislih 20 let pozneje, ko se je loteval knjige "o spopadu med dobrim in zlim". Nekje na sredi pisanja je po lastnih besedah zaslutil, da ima v rokah nekaj močnega: "Vedel sem, da bo uspešnica. Kar nisem mogel čakati, kdaj bo knjiga dokončana, jaz pa slaven."

Konec filma (in knjige) ste razumeli narobe
Blatty se je sčasoma sprijaznil s tem, da bo vedno znan predvsem po svojem najslavnejšem delu, in je imel glede vsega skupaj tudi smisel za humor. Motilo ga je le nekaj: večina gledalcev si je konec Izganjalca hudiča razlagala kot zmago temnih sil. (Eden izmed obeh duhovnikov, ki zdravita deklico, hudiča pripravi do tega, da se iz otroka preseli v njegovo telo, nato pa skozi okno skoči v smrt.)

Blatty je konec interpretiral ravno obratno. Svoj prav je Friedkinu razlagal toliko časa, da je režiser - bila sta tudi dobra prijatelja - leta 2000 izdal "režiserjevo različico" filma, v kateri je zmaga dobrega nad zlim bolj eksplicitno poudarjena.

Iz istega razloga je Blatty ob 40-letnici romana izdal novo različico s spremenjenimi odlomki in celo dodanim poglavjem. Zanj je bilo namreč ključnega pomena, da ljudje razumejo poanto njegove zgodbe: "Bog obstaja, vesolje samo pa bo imelo srečen konec".