Knjige
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,7 od 19 glasov Ocenite to novico!
José Saramago
Najbrž največji portugalski pisatelj 20. stoletja je že v mladih letih napisal dva romana (objavil le enega od njiju), nato pa se je za dvajset let umaknil iz javnosti. Do leta 1974, ko je na Portugalskem s koncem diktature kultura svobodneje zadihala, se je preživljal kot novinar, njegova pisateljska kariera pa je bila do njegovega 60. leta komaj omembe vredna. Zares zaslovel je šele zgodovinski roman Baltazar in Bilmunda (1982), ki je postavljena na Portugalsko v 17. stoletju. Njegova dela so prevedli v že več kot 30 jezikov. Foto: EPA
Saramago je rad povedal zgodbo o poreklu svojega priimka: njegova družina se je v resnici pisala de Sousa. A ko je sedemletni fantič prvi dan prišel v šolo, se je izkazalo, da ga imajo zapisanega kot 'Saramago', kar pomeni divjo redkev, ki so jo bili Portugalci prisiljeni jesti med revščino - žaljiv vzdevek, s katerim so obkladali njegovega očeta. Foto: EPA
V svojem zahvalnem govoru ob prejetju Nobelove nagrade se je Saramago ljubeče spominjal svojih starih staršev, nepismenih poljedelcev, ki sta nanj prenesla ljubezen do folklore in spoštovanje do narave. Foto: EPA
José Saramago
José Saramago je Nobelovo nagrado za književnost dobil leta 1998. Foto: EPA

Dodaj v

Umrl je portugalski pisatelj José Saramago

Avtor Evangelija po Jezusu Kristusu
18. junij 2010 ob 15:21
Tías - MMC RTV SLO

Na svojem domu v (prostovoljnem) izgnanstvu na otoku Lanzarote je v 88. letu umrl portugalski nobelovec José Saramago.

Prvi Nobelov nagrajenec za književnost, ki je pisal v portugalskem jeziku, je bil zaradi dihalnih težav v zadnjem času večkrat hospitaliziran, danes malo pred prvo uro popoldne po krajevnem času pa je umrl na svojem domu v Tíasu na enem izmed Kanarskem otoku, kjer je že od začetka devetdesetih naprej živel z ženo, špansko novinarko Pilar del Rio.

Na pogled morda krhki pisatelj je oster jezik in luciden um ohranil do konca: nazadnje je svoje rojake razburil lani, ko je na predstavitvi svojega zadnjega romana Caim (Kajn) izjavil, da bi bilo človeštvo verjetno na boljšem, če ne bi bila Biblija, "priročnik nemoralnosti", nikoli napisana. (Roman je ironična reinterpretacija svetopisemske zgodbe o Evinem sinu Kajnu, ki je ubil svojega mlajšega brata Abela. Saramago je na očitke, da knjiga katoličane žali, lakonično odvrnil, da preprostoni ni tako zato, "ker Biblije ne berejo". Ostro je še napadel "krutega, ljubosumnega in nevzdržnega Boga, ki obstaja samo v naših glavah".)

Trn v peti Katoliške cerkve
Plodoviti pisec, v svetu znan predvsem po apokaliptičnem romanu Esej o slepoti, je odraščal v revni kmečki družini na jugu Portugalske. Cerkveno institucijo je užalil že pred izidom Kajna: pred 20 leti je v romanu Evangelij po Jezusu Kristusu v središče postavil Jezusa, ki živi z Marijo Magdaleno in se skuša izogniti križanju. Roman, v katerem se je skušal približati figuri Jezusa kot človeka, ki se zoperstavi svojemu pokroviteljskemu in manipulativnemu očetu, je bil v domovini nemudoma prepovedan, češ da žali verska čustva, obenem pa se ni smel potegovati za evropsko literarno priznanje. Pisatelj je domovino takrat zapustil in se za stalno naselil na otoku Lanzarote.

Brez dlake na jeziku
Iz svojega prostovoljnega izgnanstva je nekdanji radikalni komunist vedno rad kaj povedal na račun te ali one vladajoče garniture, globalizacijo je rad opisoval kot "novi totalitarizem", kritičen pa je bil tudi do sodobnega demokratičnega sistema, ki ne zna ali noče omejiti rastoče moči multinacionalnih korporacij.

Pred nekaj leti je svoje rojake razkačil s pozivom, naj se Portugalska kot avtonomna provinca s Španijo združi v novo državo, "Iberio", lani pa je udaril po Berlusconijevi Italiji. "Niti najmanj ne dvomim o tem, da skuša Berlusconi znova vzpostaviti fašizem. To sicer ni isti fašizem kot v tridesetih, tisti z neumnimi gestami, kakršna je bila dvigovanje desnice. Ima pa druge, prav tako neumne geste. To ne bo fašizem črnosrajčnikov, ampak fašizem Armanijevih kravat," je izjavil med obiskom dežele. Marsikomu se je globoko v spomin vtisnila tudi njegova izjava iz leta 2002, ko je med obiskom Zahodnega brega ravnanje Izraelcev s Palestinci primerjal s holokavstom.

Uspeh ga je dohitel pozno
Do leta 1974, ko je na Portugalskem s koncem diktature kultura svobodneje zadihala, se je Saramago preživljal kot novinar, pisateljska kariera pa je bila do njegovega 60. leta komaj omembe vredna (prvemu romanu, ki ga je izdal pri 23 letih, je sledilo 30 let tišine). Pisanju se je popolnoma posvetil šele precej po 50. letu, potem ko je med drugim delal kot avtomobilski mehanik, uradnik, v tiskarni, kot lektor, prevajalec in kolumnist. (Po puču, ki je leta 1975 strmoglavil komunistične revolucionarje, ki so oblast prevzeli leto prej, je bil nemudoma odpuščen z mesta namestnika urednika časopisa Diário de Noticias in postal nezaželen kader. Leta 2007 se je v nekem intervjuju spominjal teh časov: "To je bila največja sreča v mojem življenju; prisililo me je, da sem postal pisatelj.")


Njegova najslavnejša dela so poleg že omenjenih Eseja o slepoti (Ensaio sobre a cegueira) in Evangelija po Jezusu Kristusu (Evangelho segundo Jesus Cristo) še Zapis o samostanu (Memorial de convento) (ta tri so dostopni tudi v slovenskem prevodu), Leto smrti Ricarda Reisa (Ano da morte de Ricardo Reis), Dvojni človek (O homem duplicado) in predlansko Slonovo popotovanje (A Viagem do Elefante). Esej o slepoti, antiutupijo o skrivnostni epidemiji, ki nenadoma oslepi vse prebivalce nekega mesta, je Fernando Meirelles leta 2008 prenesel na veliko platno (z Julianne Moore v glavni vlogi).

Izkušnja diktature
O najbolj opresivni senci v svojem življenju, fašističnem režimu, ki je imel Portugalsko v primežu med letoma 1926 in 1947, je pisal le redko. Neposredno je diktaturo Oliveire Salazarja tematiziral le v Letu smrti Ricarda Reisa, zgodbi o izseljenem zdravniku in pesniku, ki se ob smrti svojega prijatelja, velikega modernista Fernanda Pessoe (resnična osebnost) iz Brazilije, vrne v Lizbono. Roman se stopnjuje v vse bolj morbidno serijo srečanj med duhom Pessoe in njegovim fiktivnim alter egom Reisom.

Samooklicanega ateista in nekdanjega člana komunistične partije so pogosto citirali z besedami, ki jih je izrekel ob prevzemu Nobelove nagrade: "To je nagrada za vse, ki govorijo portugalsko ... Denar bom pa vseeno pobral jaz."

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
PhytonMonty
# 18.06.2010 ob 17:49
Kaksna izguba za clovestvo! Ta plodoviti pisatelj je presenecal z vsakim romanom, menjal stile, zgodbe, a prepricanj nikoli. Izjemen clovek, katerega romani prinasajo krasne bralne uzitke.
tibhar
# 18.06.2010 ob 19:47
Zaenkrat sem prebral samo Esej o slepoti. Izjemno in vrhunsko. Bodo pa vsaj njegove knjige nesmrtne, če že človek ne more biti.
ledzeppelin
# 18.06.2010 ob 18:34
Esej o slepoti je vrhunska knjiga
R.I.P.
madgerald
# 18.06.2010 ob 18:06
Izvrsten pisec...upam, da se ga ob tej žalostni priložnosti spomni kakšen prevajalec in kmalu dobimo spet kakšen prevod v slovenščino.
Politkomisar.
# 18.06.2010 ob 16:50
Slava mu!
Artemisa
# 18.06.2010 ob 15:27
RIP
te-nej5
# 19.06.2010 ob 09:58
Adijo prijatelj, hvala ti za vse, za knjige in nepozabna druženja.
Kazalo