Kaj smo počeli je v bistvu igrica, ki se jo grejo zvečer, ko jim oče namesto pravljic pripoveduje o časih, ki so že davno mimo, in o zgodah in prigodah ljudi, ki jih je srečeval skozi življenje. Foto: Emka.si
Kaj smo počeli je v bistvu igrica, ki se jo grejo zvečer, ko jim oče namesto pravljic pripoveduje o časih, ki so že davno mimo, in o zgodah in prigodah ljudi, ki jih je srečeval skozi življenje. Foto: Emka.si

Če malce pretiravamo, bi lahko rekli, da gre za sago o Steinerjih, v petintridesetih poglavjih naslovljenih kar po vodilnem motivu tistega poglavja. Prvoosebni pripovedovalec, ki je hkrati predstavnik tretje generacije Steinerjev, svojo pripoved začne s pripovedjo o romantični ljubezni med njegovim dedkom, mladim spogledljivim gostilničarjevim sinom, in babico, dekletom, ki jo je zaskrbljena mati odvračala od ”luftarskega” snubca. To je bilo tik pred drugo svetovno vojno, dedka so vpoklicali v nemško vojsko in mu kot Nemcu tudi na dopustu onemogočali zakon s Čehinjo. Poročila sta se šele, ko ji je dedek pisal o bombnih napadih, pred katerimi se ljudje v Dresdnu zatekajo tudi v cerkve, kjer se množično poročajo, da ne bi umrli v grehu.
Tako se je babica s prvorojencem (pripovedovalčevim očetom) odpravila na pot. V Dresdnu je skoraj ves teden čakala na bombni napad, ko pa sta se z dedkom končno poročila, je že naslednji dan bomba uničila cerkev in matično knjigo, v kateri sta bila zapisana kot mož in žena. Potem je trajalo kar dolgo, da sta bila spet skupaj in od takrat se nista več ločila. Poglavje se hudomušno konča: "In prababica je skrbela po nepotrebnem: dedek se je vse do smrti zanimal le za babico."



Med nadaljnjim prebiranjem izvemo, da je bil protagonistov oče eden izmed najboljših čeških nogometašev, ki je vedno igral v dresu številka sedem in ki ga ni hotel zaupati nobeni pralnici, tako da je zanj morala vedno skrbeti mama. Izvemo tudi, da je ob večerih rad popival s svojimi prijatelji, kar je sam imenoval krepljenje društvene moralke, in da je na eni izmed tekem dobil poškodbo vratu, ki je bila tako usodna, da je za vselej prekinila njegovo uspešno športno kariero. Malce pozneje izvemo tudi, zakaj pisatelj sam ni uspešen nogometaš – že kot majhen fant se je izogibal udarcem, ki jih je povzročala žoga. Pozneje se je preizkusil še s tekom na smučeh, a "tudi to se je končalo s popolnim polomom. Od tega trenutka očka ni več poskušal z mano, kar me je prizadelo bolj kot vsi dosedanji porazi". Veliko pozneje, ko je bil že polnoleten, se je naključno srečal s plezanjem in tako sam sebi dokazal, da ni popolnoma brez športnega talenta. Vmes je dokončal gimnazijo, šel za dve leti v vojsko, se poskusil vpisati na pedagoško fakulteto, kjer pa ga niso sprejeli, zato se je odločil, da sprejme povabilo kolega iz vojske in šel v Ustje ob Labi za odrskega delavca.

Na tem mestu je treba poudariti, da poglavja, ki predstavljajo odraščanje pipovedovalca, nenehno prekinjajo poglavja, ki pripovedujejo o smešnih in žalostnih dogodkih njegovih staršev, babice, stricev, prijateljev Honze in Bende, njegove prve ljubezni Lucije ...

Eno izmed nadvse zabavnih poglavij iz življenja njegovih straršev je naslovljeno Johnnie Walker. Tu jo pripovedovalčeva mati prikupno zagode svojemu možu, takrat še mlademu nadobudnemu nogometašu. Mlada zakonca sta namreč dobila v dar takrat zelo dragoceno steklenico viskija Johnni Walker in sklenila sta, da jo bosta odprla, ko bo njun prvorojenec slavil prvi rojstni dan. A skušnjava je bila za očeta prevelika, zato je steklenico na skrivaj odprl in poskusil to cenjeno pijačo. Mlada žena je to ugotovila ravno pred obiskom takratnega reprezentanta v češki nogometni ekipi in velikega vzornika njenega moža, kar pa je ni ustavilo, da ne bi možu pokazala, kar mu gre – popila je celo steklenico. Nevajena alkohola je seveda obležala nezavestna, mož pa jo je pred obiskovalcem skril v splanico, ki jo je skrbno zaklenil. Tako je sprejel pomemben obisk, a je žena ravno takrat začela povzročati hrup. Oče se je izgovoril na mačko, ki da ima mladičke, in si s tem nakopal še dodatno težavo. Pomemben gost je bil namreč strasten ljubitelj mačk in je očeta prosil, če bi mu dal enega mladička. Pozneje je oče "z maminim dovoljenjem vse priznal. Na veliko olajšanje mojih staršev se je očkov vzornik smejal in tako se je začelo lepo očkovo prijateljstvo, ki je bilo celo daljše od kratke športne kariere, celo daljše od mačjega življenja. Mimogrede, to je bilo razgibano mačje življenje, kajti mucek je za dolgo postal maskota nekega našega slavnega kluba. Za mačko je imel malce nenavadno tujerodno ime. Poimenovali so ga: Johnnie Walker".
V knjigi je seveda opisana tudi pripovedovalčeva prva ljubezen. Pozneje pa zgodbe o svoji družini pripoveduje svojima dvema otrokoma. Kaj smo počeli je v bistvu igrica, ki se jo grejo zvečer, ko jim oče namesto pravljic pripoveduje o časih, ki so že davno mimo, in o zgodah in prigodah ljudi, ki jih je srečeval skozi življenje.

Čeprav se nam ob prebiranju te knjige ponekod orosijo oči, pripoved nikakor ni tragikomično osladna, temveč jo prežema pravi humor, ki ni vedno prijeten, je pa zato toliko bolj pristen in resničen.

Nataša Gaši