Otroci Sarajeva je letošnji sarajevski kandidat za oskarja. Foto: Liffe
Otroci Sarajeva je letošnji sarajevski kandidat za oskarja. Foto: Liffe
Sarajevski 'otroci' so v filmu prikazani kot kolateralna škoda balkanske vojne. Foto: Liffe
Sarajevo v filmu je prikazano kot mrtvo mesto, za katerega prihodnosti v bistvu ni. Foto: Liffe

je nase opozorila pred štirimi leti, ko je v Cannesu prejela veliko nagrado tedna kritikov za svoj prvenec, Sneg. Film je postavila v obdobje po vojni, v njem pa se je lotila posledic te balkanske tragedije in ponudila intimen pogled v življenje prebivalcev dve leti po koncu vojne.

Otroci Sarajeva to tematiko nadaljujejo - od vojne je minilo že precej več časa, a Sarajevo še vedno kaže svoje rane, režiserkin portret mesta pa pravzaprav ne daje nobenega upanja na boljše čase in spravo. V filmu je Sarajevo upodobljeno kot temačno, zlovešče mesto, prazna lupina, v kateri skušajo obstati še vedno prizadeti preživeli.

V središče Begićeva postavi sestro in brata, 23-letno Rahimo (Marija Pikić) in 14-letnega Nedima (Ismir Gagula), siroti bosanske vojne. Ona je po vojni zatočišče našla v islamu in trmasto nosi naglavno ruto, čeprav ji prijateljica govori, da se ji to zdi malce "nepotrebno", brat pa se tudi zaradi tega v šoli spravlja v težave. Rahima se po najboljših močeh trudi skrbeti za brata, ki se pogreza vse globlje in globlje v svet kriminala, za katerega se zdi, da prežema vse Sarajevo.

Kot kuharica v elitni restavraciji opravlja po dve izmeni zaporedoma, pri tem pa je od šefa deležna dovtipov, kakršen je, denimo: "Pa daj se malo naliči, samo zato, ker si pokrita, še ne pomeni, da moraš izgledati mrtva." Ob neki drugi priložnosti, ko krasi božično drevesce, pa ji šefica navrže, ali je rasla v jami, da ne ve, da se krasi od zgoraj navzdol, ne nasprotno. "Ne, v vojni," ji zabrusi nazaj Rahima.

Zvočna slika vojne
Vojna je vseskozi navzoča v Otrocih Sarajeva, pa čeprav nikdar ne vidimo krvi, nikdar ne izvemo, kaj se je zgodilo s starši Rahime in Nedima, in Begićeva je nikdar ne naslovi neposredno. Je pa posrednih aluzij toliko, da gledalcu v uri in pol pred očmi stke tesnobno, zloveščo sliko brezizhodnosti in tragičnega položaja povojnih sirot, za katere se zdi, da ni prave prihodnosti.
Rahima je ujeta v začaran krog občutka krivde, morečih spominov in trdega dela brez kakšnega večjega izkupička, ob tem pa si ne pusti niti ljubiti. "Ti boš boljši od svoje sestre," po vseh Rahiminih obupnih poskusih preživljati in držati skupaj, kar je še ostalo od družine, navržeta Nedimu ob ločenih priložnostih socialna delavka in policist ter s tem še okrepita občutek nemoči in brezupa osrednjega lika.

Balkanskih stereotipov v filmu ne manjka - povojne travme, revščina, mladostniško nasilništvo, skorumpirani politiki, brezčutna država in zgarana protagonistka brez vsakršne volje do življenja. A Begićevi uspe z minimalizmom, pretanjenim občutkom za detajle in skoraj poetično morečo atmosfero, ki jo dopolnjujejo stari posnetki pojočih otrok v porušenem Sarajevu in izvrstno poigravanje z zvokom (novoletne petarde in oglušujoč ropot prenavljanja sosednjega stanovanja kot zvočna podlaga nikdar zares izginule vojne) ustvariti izviren pogled na bosensko sedanjost, povsem prežeto s preteklostjo.

Ocena: +4; ocenjuje: Kaja Sajovic

Film si lahko ogledate še 12. novembra ob 19.15 v Kinu Šiška in 14. novembra ob 17.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.