Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 24 glasov
Ocenite to novico!
Pogovoriti se moramo o Kevinu v čudovito estetskem filmskem jeziku ubesedi najhujšo nočno moro vsakega starša in si obenem upa postaviti tabuvprašanje: Je materinska ljubezen res brezpogojna? Imaš lahko svojega otroka hkrati rad in ga sovražiš?
Škotska režiserka Lynne Ramsay si je za svoj tretji celovečerec (in prvi film po skoraj desetih letih) izbrala adaptacijo kontroverzne literarne uspešnice iz leta 2003. Istoimenski roman izpod peresa Lionel Shriver je za veliko platno priredila s pomočjo moža Roryja Kinnearja. Pri tem sta se morala spopasti z izzivom, kako subjektivni zorni kot svoje protagonistke, ki se v knjigi razkriva prek njenih pisem možu, ujeti na film - in to brez naracije iz offa in podobnih "bergel" (ter celo z zelo malo dialoga).
Ogromen del zaslug za to, da se ta poskus subjektivne naracije ne sesuje kot hiša iz kart, gre gotovo Tildi Swinton, ki uspe z minimalnimi sredstvi pokazati vso brezizhodnost situacije, v kateri se je znašla njena junakinja. Njen androgini, eksotičen videz tukaj na nek način še poudarja tujost in odrezanost od okolice, ki jo je izločila iz svojega okolja.
Eva Khatchadourian (Tilda Swinton) je ujetnica svojega malega zasebnega pekla: njen sin Kevin je v zaporu, ker je, kot se postopoma razkrije, krivec za pošasten pomor tipa gimnazija Columbine ali Virginia Tech. A Kevin pravzaprav ni protagonist te zgodbe: vanjo vstopamo skozi oči Eve, za katero tudi dve leti po tragediji ne mine dan, da ne bi na cesti srečala katere od žalujočih mater, ki so ji pripravljene pljuniti v obraz, ali "prijaznih" sosedov, ki ji ponoči hišo polivajo s krvavo rdečo barvo. Eva vso to zlorabo in malenkostna ponižanja stoično prenaša - nazadnje je ona tista, ki je "pošast" rodila. Medtem ko se na vsakem koraku srečuje s posledicami sinovega dejanja - pa naj bodo to obsojajoči pogledi ali luže barve na verandi, ki jo trmasto riba - se ji pred očmi vrtijo prizori iz Kevinovega življenja in vprašanja o lastni vlogi v njem.
Tujka v lastnem življenju
Ramsayjeva nakaže, da Eva, ki se je, ne da bi sama dobro vedela kako, znašla v vlogi žene in mame, nikoli ni zares hotela otroka. (Kaj nisem bila še pred kratkim svobodna?, je implicirano vprašanje uvodnih kadrov, ko se spominja nekega čisto drugega morja rdeče barve, paradižnikovega bakanala na španskem festivalu Tomatina.) Je torej kriva, ker dojenčka na tihem (ali vsaj podzavestno) ni dovolj ljubila? Je vse skupaj posledica nediagnosticirane poporodne depresije? Ali pa je Kevinovo zlo naključno "darilo" narave, lastnost, s katero se je pač rodil?
(Rahlo karikirano) utelešenje Zla
Ob pogledu na Kevina - kot 6-letnika ga igra Jasper Newell, kot najstnika pa Ezra Miller - bi se človek skoraj lažje odločil za slednje. Jasno je, da se za očmi, ki Evo na vsakem koraku spremljajo z zabodenim, sovražnim pogledom, kuha nekaj zloveščega, in skoraj neverjetno je, da njegov oče (John C. Reilly) tega ne opazi.
Odnos med materjo in sinom režiserka izrisuje s pomočjo nelinearnih preskokov vse od časa še pred Evino nosečnostjo pa do sedanjosti. Posamezne epizode tako dekonstruirane pripovedi so na neki (zelo, zelo temen) način celo duhovite (denimo, ko Eva svojega malčka odpelje na gradbišče, da v bobnenju svedrov vsaj za trenutek pobegne pred njegovim nenehnim vreščanjem), a bolj kot postaja jasno, da Kevin ni "samo" avtist, ampak šolski primer sociopata, manj je človeku do smeha. Ko se pojavi srčkani mali morski prašiček, gospod Smrček, seveda samo še čakamo, kako ga bo Kevin "smrčnil" v onstranstvo ...
Da mamo prišteva v sovražni tabor, se je Kevin iz razlogov, ki jih film zavestno ne skuša razvozlati, očitno odločil takoj, ko se je začel zavedati samega sebe. Prijateljev nima, sestro (Ashley Gerasimovich) prezira, z očetom pa s hlinjeno prijaznostjo manipulira za psihološko mučenje Eve, ki se v moževih očeh počasi spreminja v neuravnovešeno žensko, krivo neodpustljivega zločina: da svojega otroka nima rada.
Govorica predmetov
Čeprav se kamera skoraj nikoli ne umakne z Evinega obraza, ima režiserka izjemno oko za okolico in predmete iz vsakdanjega življenja, ki jim zna vdihniti zlovešče podtone. Z minimalnimi sredstvi na primer doseže, da gledalec ob nečem tako preprostem, kot je prizor fanta, ki ugrizne v sočen liči, dobi neprijetno asociacijo na očesno zrklo.
Ponekod je ta simbolika predmetov sicer na meji preveč prozornega (Eva, ki je brezizhodno ujeta v svoje življenje, si spalnico prelepi s starimi zemljevidi - in seveda njen mali zakladek ta "pobeg" v hipu, ko se obrne stran, uniči s pištolo za paintball), a je še vedno dovolj učinkovita, da občutek nelagodja v zraku visi tudi, ko se na platnu ne dogaja nič zloveščega. Jasno je, da Ramsayjeva filmski jezik obvlada do najmanjše podrobnosti, pa naj gre za uporabo vseprisotne rdeče barve (mimogrede: rdeča barva že, dejanske krvi pa v filmu praktično ne vidimo) ali pa to, kako zna svoje like v kader vedno postaviti tako, da Eva deluje popolnoma sama in izolirana, tudi, kadar je obdana z ljudmi.
Film, ki si ga ne želiš videti večkrat
Pogovoriti se moramo o Kevinu. Ironija je seveda v tem, da se nikoli (zares) niso. Lynne Ramsay je posnela pogumen film, ki si drzne načeti enega od redkih še obstoječih tabujev naše družbe (da materinska ljubezen morda le ni brezpogojna in samoumevna) in ki ga je vsaj tako neprijetno gledati, kot je težko od njega umakniti pogled.
Verjetno je varno napovedati (vsaj) oskarjevsko nominacijo za Swintonovo, obenem pa "Kevina" že zdaj uvrstiti med vrhunce letošnjega Liffa. A pozor: če ste še neodločeni glede starševstva, bi vas znal ta film od takšnih idej dokončno odvrniti.
Ocena: 5; piše Ana Jurc
Poanta romana pa je, da bi se morali mi vsi pogovoriti o Kevinu. Si nehati zatiskati oči pred temnimi stranmi starševstva, temnimi stvarmi v nas in v naših otrocih. Se otresti romantičnega idealizma samoumevne in brezpogojne materinske ljubezni - in občutkov krivde mater, ki iščejo napake pri sebi.
Zadnji stavek članka morda zveni pretirano - ampak po prebrani knjigi (očitno je podoben vtis tudi po ogledanem filmu) vem, kaj je avtorica imela v mislih.
Knjiga ne da odgovora na vprašanje, ali je "kriva" Eva kot mati ali se je Kevin pač rodil tak ... ali so morda krivi občutki krivde pri Evi, zaradi katerih je bila njena vzgoja občasno nedosledna - še večja nedoslednost pa je bila pri vzgoji z njene strani in s strani njenega moža. Predvsem bi se morala onadva pogovoriti ... in to ne le o Kevinu.
Z njima pa tudi mi vsi ...
Ja, statistično so taki ekstremi redki, a point se skriva drugje. Četudi iz vsakega propadlega odnosa starš-otrok seveda ne bo izšla motena osebnost, je med psihopatom in "srečnim otrokom" cel spekter variant, ki jih mit brezpogojno srečnega starševstva ne upošteva. Tu je problem. Tako da je še predobrodošlo rušenje tabujev, kot se ga loteva ta film. V današnjem času obstaja prevelik pritisk glede začrtane življenjske poti posameznika in predvsem posameznice, sploh kar se tiče ustvarjanja družine. Mama je lahko samo neskončno srečna in izpolnjena ženska, poporodna depresija pa sramota in znak šibkosti. Kvantiteta pred kvaliteto in zatiskanje oči, skratka. V teh vrsticah se skriva sporočilo filma, Kevinova sociopatija pa je samo umetniški izraz. :)
Čeprav je zadnja poved tega članka malce impulzivna in izpade naivno, pa je v kontekstu tudi zelo razumljiva.
Saj ne gre za zanikanje, da imeti otroka lahko pomeni izpolnitev in srečo, ampak neupoštevanje druge plati starševstva je vir velikega dela tegob današnjega časa.
Da pa bi odsvetoval otroke je pa malo huda, ker ce das na tehtnico ne imeti otrok ali tvegati da jih en par pobije je se vedno statisticno gledano precej na strani imeti otroke ;-).
Skratka, film je eno, življenje pa drugo enačenje tega je neumestno. Film je zmeraj absulutističen pogled ustvarjalcev.
Kakršna koli povezava z realnim življenjem je zgolj marketinška poteza, ki gledalca pritegne.