Morda ne ravno dovolj razdelana naklonjenost, ki jo narednik Boyle čuti do vdove svojega kolega, kar dostojno minutažo v filmu ponudi Katarini Čas. Žal kot užaloščena Gabriela McBride ni dobila priložnosti za preizkušanje svoje komične žilice. Foto:
Morda ne ravno dovolj razdelana naklonjenost, ki jo narednik Boyle čuti do vdove svojega kolega, kar dostojno minutažo v filmu ponudi Katarini Čas. Žal kot užaloščena Gabriela McBride ni dobila priložnosti za preizkušanje svoje komične žilice. Foto:
Narednik Boyle se sicer ne zmeni pretirano za pravila in zakone, ima pa zato neupogljiva etična načela in občutek za to, kaj je prav in kaj narobe.
Med protagonistoma je dovolj dinamike, da njuno prepiranje ne pade v ustaljeni kalup Matthau-Lemon.

Gerry Boyle (Brendan Gleeson) je ciničen, vsega naveličan narednik v meglenem irskem mestecu, ki ima s prostitutkami, ki mu prekrižajo pot, povsem druge namene, kot da bi jih aretiral ... Mrk izraz stoičnega buldoga ga ne zapusti niti, ko v več kot obetavnem uvodnem prizoru žrtvam prometne nesreče brska po žepih za LSD-jem, ki bi se jim ga dalo ukrasti.

Boylovo rutino kmalu iz tira vržeta dva prišleka: prvi je pohlevni pomočnik McBride (Rory Keenan), ki že po svojem prvem dnevu v službi izgine brez sledu, drugi pa agent FBI-ja Wendell Everett (Don Cheadle), ki so ga v zakotne kraje poslali, ker kaže, da bo prav turobni Galway v bližnji prihodnosti tarča za raztovorjenje ogromnih količin kokaina.
Wendell, ki ga Boyle sprejme z impresivno kombinacijo rasizma ("Mislil sem, da črnci ne znajo smučati ... čakaj, ali je to plavanje?") in pikrih opazk na račun Jenkijev in FBI-ja (ne izpusti, recimo, priložnosti za omembo obleganja Waca), je seveda zategnjena, delajmo-vse-po-pravilih vrsta policista, ki ga scenarij sicer na trenutke zreducira na opletanje s klišeji ("Ne morem se odločiti, ali si klinčevo butast ali pa klinčevo briljanten"), a ga Cheadlu s svojim preciznim občutkom za komiko uspe rešiti pred karikaturo. Tudi Boyle je vse prej kot čisti zakrknjenec: izkaže se za silno razgledanega ljubitelja literature in filmov, ki z ganljivo robato nežnostjo skrbi za svojo umirajočo mater.

Če vse skupaj zveni nekam znano, je to zato, ker tudi je. Policist pač ni film, ki bi ga človek gledal zaradi izvirnega zapleta; navsezadnje smo peripetij policijskih parov, v katerih je eden naiven, čeprav morda sposoben suženj pravilnika, drugi pa prasec z mehkim srcem, videli že nešteto. Format Smrtonosnega orožja je tukaj križan s ščepcem Tarantinovega Šunda v obliki gobezdavih sociopatov, ki med hladnokrvno likvidacijo nedolžnih mimoidočih razpredajo o tem, kdo je njihov najljubši filozof. V šopku kriminalcev izstopa Mark Strong, ki je dobil priložnost za reprizo svoje stalne vloge zajedljivega Angleža.

Režiser John McDonagh, ki si je Brendana Gleesona izposodil od mlajšega brata - Martin McDonagh je namreč posnel črno komedijo In Bruges, v kateri Gleeson igra v marsikaterem pogledu podobno vlogo introspektivnega plačanca -, je najbrž storil prav, da je film naslonil predvsem na fantastično napisani osrednji lik; brez njegove večplastne osebnosti in dinamične interakcije s Cheadlom bi Policist verjetno stal na precej trhlih nogah - pa čeprav Slovenci že nekje v prvi tretjini navdušeno zapiskamo, ko se na platnu pojavi Katarina Čas v precej enodimenzionalni vlogi zaskrbljene žene pogrešanega McBrida; McDonagh je njenemu rahlo vzhodnjaškemu naglasu pripisal hrvaško poreklo samo zato, da jo lahko potem na različnih točkah okličejo za "tisto Romunko".
Policistu se lahko zahvalimo za nekaj tako sočno rasističnih šal, kakršnih v hollywoodski produkciji ne bi našli niti v sanjah (še sreča, da Američani brez podnapisov najbrž skozi močan irski naglas razumejo samo 70 odstotkov dialoga), in za pogum, da odkrito brije norce iz policijskega žanra, ki mu pravzaprav ogromno dolguje (za vse žanrske klišeje, ki jih uporabi, se odkupi, denimo, z entuziastičnim poizvedovanjem lokalcev, ali novi FBI-jevec nemara ne prihaja z Oddelka za vedenjsko analizo, ter nato očitnim razočaranjem, ko se izkaže, da je "zgolj" specialist za narkotike). Nekaj pomežikov je vključenih še za domače občinstvo (predvsem šale na temo, kakšno svinjsko leglo bolezni je Dublin).

Ocena: 4; piše Ana Jurc