Freddie, ki Hester zapelje z najstarejšim stavkom iz
Freddie, ki Hester zapelje z najstarejšim stavkom iz "kataloga" - "Mislim, da si najlepše dekle, kar sem jih kdaj videl" - na njen obup reagira grobo; njegovo velikopotezno veselje se prelevi v hladen cinizem. Foto: Liffe
Davies, ki svoje protagonistke gledalcu sprva ne prikupi najbolj - Le kakšna ženska bi skušala narediti samomor, ker je fant pozabil na njen rojstni dan? - se loti počasne, nikoli eksplicitne analize globljih razlogov za njeno dejanje.
"Poročila se je s prvim, ki jo je prosil, in se zaljubila v prvega, ki jo je lepo pogledal," potoži "ubogi" Freddie svojemu prijatelju.
Temo romantičnega koprnenja, v primerjavi s katerim bo resnično življenje vedno nezadostno, je (sicer na drugačen način) raziskoval tudi Sam Mendes v Krožni cesti.

Britanski velikan Terrence Davies se po več kot desetih letih od svojega zadnjega igranega celovečerca vrača z minimalističnim, elegantnim filmom, ki kljub svoji (za 21. stoletje ne ravno aktualni) tematiki ne deluje kot okostenela, zatohla literarna adaptacija (sicer gre za priredbo drame Terencea Rattigana). Režiser, ki se s kliničnim hladom analitično loti tiste za klinično analizo najmanj dovzetne stvari na planetu - iracionalne, strastne ljubezni - v neskončnih odtenkih sepie dokumentira opustošenje človeškega srca, ki zrcali opustošenje od vojne razrvane dežele.

Zgodba o ženski, ki je ljubila preveč, se začne z (nesojenim) koncem: v desetminutnem prizoru brez besed, ki mu operni pridih dodaja dodaja skoraj vsiljivo glasni violinski koncert Samuela Barberja, spremljamo Hester (Rachel Weisz) med njenim slovesom od življenja. V majhnem, temnem stanovanju, ki ponazarja ujetost in utesnjenost njenega življenja, pogoltne tablete, prižge plin ter se v omotici prepusti impresionističnim izsekom spominov na svoj dušeči zakon in prve dni ljubezni s Freddiejem. Hester je namreč, kot takrat še ni bilo nenavadno, odrasla v veri, da izbira moža nima pretirane zveze s strastjo, in njeno življenje z dobrodušnim, a zategnjenim in dolgočasnim sodnikom Williamom (Simon Russell Beale) je bilo temu primerno mlačno. "Zadržan entuziazem" je vendarle neskončno varnejši od strasti, kot ji razložil njena ledeno hladna tašča. Ko se Hester zaplete z vojnim pilotom Freddiejem (Tom Hiddleston), ki jo zapelje na najbolj banalen in prozaično mogoč način, je poželenje zanjo povsem novo odkritje - in misel, da morda ni ljubljena v enaki meri, kot ljubi sama, je več, kot lahko prenese. Zato torej tablete in plin.

Davies večji del zgodbe v lenobnem tempu raziskuje čustva vseh treh akterjev nesrečnega ljubezenskega trikotnika, ki se morajo nekako spopasti s posledicami Hesterinega neuspelega poskusa samomora.
Moška v Hesterinem življenju se na njeno dejanje obupa odzoveta diametralno nasprotno: eden pozabi na svoj kruti prezir, drugi še podvoji napore, da bi se izvil iz njenega krčevitega objema. Ob tem se pred nami ves čas izrisuje ponižujoča globina prepada med idealistično sliko, ki si jo je o ljubljeni osebi izsanjala Hester, in njenim resničnim obrazom. Zanjo ne igra pretirane vloge to, da je objekt njene ljubezni očitno nečimrn slabič, ki mirno pozabi na njen rojstni dan, se pusti prositi za pomoč pri plačevanju najemnine in jo grobo zavrne še takrat, ko v javnosti moleduje za nekaj minut na samem z njim. Kljub temu, da ni preneumna, da bi razumela razmerje moči v njuni zvezi, se Hester z obupano silovitostjo oklepa svoje ljubezni še potem, ko je jasno, da jo Freddie počasi zapušča. Ne prepriča je niti zagrenjeni, jezni, a še vedno upajoči William, ki bi jo bil verjetno pripravljen rešiti iz cenenega penziona, v katerega se je pred njim zatekla.

Čeprav je V vrtincu strasti na površju "majhna" zgodba - Kaj pa konec koncev sploh pomenijo težave ene same nezadovoljne ženske v povojni, izčrpani Evropi, ki se mora spopasti s travmo pravkar minulih dogodkov? - a natrpana z epskimi čustvi, ki jih še dodatno podčrtuje orkestralna glasbena podlaga. Motni, ubiti rjavi toni, večino časa zastrti v cigaretni dim, dogajanju vdahnejo ton spominske impresije. Preteklost in vojna sta sicer mimo, a nikoli globoko pod površjem - podobno kot v še enem filmu letošnjega Liffa, Otroci Sarajeva, nas tudi tukaj že najmanjši zvok prenese nazaj v obdobje bombardiranja Londona; še posebej v spominu ostane prizor natrpanega predora podzemske žaleznice, v katerem nagneteni ljudje med bobnenjem s površja otožno prepevajo pesem Molly Malone.

Zaradi narave zgodbe je ogromno odvisno od igralske zasebe, in oba protagonista sta v svojih vlogah odlična; Hiddleston kot prisiljeno objesten veteran, ki se noče soočiti s globokimi čustvenimi ranami vojne, in Weiszova kot ženska, ki se zaveda prenapetosti lastnih čustev, hkrati pa nima moči, da bi se jim uprla. Igralkina hladna, asketska vrsta lepote najbrž do neke mere pripomore k temu, da njena čustva ne izpadejo prebaročno in prenapeto. Prav njeni zadržanosti - večji del Hesterine žalosti ostane zgolj nakazan, ne pa pojasnjen - gre zahvala, da film ne zdrsne (predaleč) v patetiko.

Ocena: - 4; piše Ana Jurc