Čeprav je dogajanje postavljeno v leto 1987, bi se kaj lahko dogajalo v sedanjosti. Majčke, frizure in glasba so resda nezgrešljivo povezani s časom dogajanja, a odnosi med glavnimi junaki, njihova hrepenenja, pričakovnja, težave in upi vas lahko spomnijo na kateri koli čas - čas vaše mladosti.

Vžigalica: biografski detajli po navadi "vžgejo"
Najbolj prepričljive zgodbe so po navadi tiste, ki imajo svoj izvor v kakšnem avtobiografičnem detajlu in ne v vedno ponavljajoči se hollywoodski matrici zgodb, ki mislijo, da so smešne oziroma zanimive že same po sebi. Lunapark je zakrivil Greg Mottola, ki je leta 2007 presenetil s svežo mladinsko komedijo Super hudo. Tokrat imajo njegovi junaki še nekaj let več, nekaj večjih problemov, svežino pa spet prinaša Mottola, ki je tokrat napisal tudi scenarij, v katerega je natresel nekaj avtobiografskih detajlov.

In medias res: lunapark namesto Evrope
James (Jesse Eisenberg) ima po maturi velike načrte. S prijateljem namerava študirati v New Yorku, prej pa jo za dober mesec mahniti na potep po Evropi. A očeta v službi premestijo na manj plačano mesto, James tako ostane brez Evrope, študij pa si mora zaslužiti s počitniškim delom v manjšem lunaparku v Pittsburghu. Tam se zaljubi v sodelavko Em (Kristen Stewart), druži pa se z nekoliko filozofskim prijateljem Joelom (Martin Star) in nekaj let starejšim vzdrževalcem Mikom (Ryan Reynolds), ki je priljubljen zaradi svoje glasbene kariere.

Za/proti: dobra igra, glasba in zgodba
Lunapark je zelo simpatičen film, v katerem pravzaprav vse stoji na svojem mestu. Mottola se izogne nadležnim stereotipom, njegovi junaki imajo resnične težave, v kar nas prepriča zelo dobra igra glavnih protagonistov (v oči bode predvsem Kristen Stewart, ki ji vloga veliko bolj leži kot tista iz vampirske sage). Svoje doda kopica pisanih stranskih likov, omeniti pa velja tudi izbrano glasbo, ki ima predvsem nostalgično funkcijo.

Sorodniki: Ameriški grafiti
V 70. letih so Ameriški grafiti v hipu postali referenčni film odraščajoče generacije, generacije, ki jo čaka še zadnje skupno poletje. Podobno bi lahko zapisal tudi za Lunapark, le da ta teče v nekoliko mirnejšem tonu, a gledalec vsekakor občuti vse dileme in stiske osrednjega junaka, ki stoji med vrati dveh obdobij in se zaveda, da poti nazaj več ni ...

Ocena: +4, piše: Slavko Jerič