Zbirka Temna snov je zorela počasi. Napisana je v preciznem, nadzorovanem jeziku, ki z ničimer ne izdaja, da bi bil iztrgan molku. V astronomiji je temna snov nevidna in prepoznavna le po učinku. Tako tudi Mojca Kumerdej v novi zbirki šokantnih vdorov v vsakdanjik ne prikazuje neposredno, temveč jih ubesedi v polifoniji avtentičnih glasov, ki so jih ti dogodki zaznamovali. S psihološko pretanjenostjo odstira tanko mejo med osebno svobodo in različnimi poskusi sobivanja v družbi, ki ne prenese ne odstopanja ne kreativnosti ter poskuša človeka zreducirati na raven davčne številke, robota ali biološke snovi. Zopet je v središču telo, ki poskuša z erosom preseči thanatos in se vedno znova sooča s svojimi omejitvami in minljivostjo. Predvsem pa je Mojca Kumerdej v slovensko prozo poleg analitične ostrine in sočnega, briljantnega jezika vnesla še vse preredko komponento: inteligenten humor.
Pisateljica in umetnostna, pretežno plesna kritičarka Mojca Kumerdej je rojena 1964 v Ljubljani. Študirala je filozofijo in sociologijo kulture na ljubljanski filozofski fakulteti. Od leta 1988 redno piše v različne intelektualne in umetniške revije, kot so Problemi, nekdanji Razgledi in Maska, zlasti pa v časopis Delo, v katerem s kolumnami, članki, intervjuji in kritikami pronicljivo beleži dogajanje v sodobnem plesu, gledališču, performansu, filmu in literaturi.
Leta 2001 je izšel njen romaneskni prvenec Krst nad Triglavom, leta 2003 pa še knjiga kratkih zgodb z naslovom Fragma (2003).
Vabljene in vabljeni!
Vstopnine ni.
Novico je napisal uporabnik kibla.