To je najbolj slavni rimski kipar 17. stoletja Gian Lorenzo Bernini ob več priložnostih dejal svojemu prijatelju s francoskega dvora, zbiratelju Paulu Fréartu de Chantelouju. Zgornje besede vsekakor dajo vedeti, kako težko je obvladovati marmor, s čimer pa Bernini ni imel težav. Umetnostna zgodovina ga ni zaman imela za velikega kralja marmorja.
Mojster marmorja in umetne svetlobe
Mojster, ki je znal v trd kamen ujeti prefinjene preobrazbe v drevo spreminjajoče se Dafne, prožnost kože ugrabljene Perzefone in ekstatični obraz sv. Terezije, ni bil le kipar, h kateremu so se vedno znova obračali najbogatejši rimski naročniki in papeži, ampak je bil tudi slikar, arhitekt, dramatik, scenograf in izumitelj. Bil je velik ljubitelj teatra, kar se jasno kaže tudi v njegovem kiparskem delu, saj je baročnemu času primerno zgodba povedana skozi vso svojo dramatičnost, to pa še dodatno poudarja teatralna svetloba.
Ravno vprašanje svetlobe je eno tistih, ki jih je imel Bernini v malem prstu. Zanimivo je, da se je velik ljubitelj svetlobnih učinkov izogibal naravni svetlobi in je to, če je bilo le mogoče, usmeril na način, da je delovala umetno. Eden njegovih največjih vrhuncev poigravanja s svetlobo je gotovo slavna Cathedra Petri v Cerkvi sv. Petra v Vatikanu, kjer je sijajno prepletel preigravanje naravne svetlobe in kiparsko oblikovanih žarkov ter oblakov.

Mladi kipar vstopi v Rim in navduši največje naročnike
Gian Lorenzo Bernini se je leta 1598 v Neaplju rodil manierističnemu kiparju florentinskega rodu Pietru Berniniju in domačinki Angelici Galante. V stik s kiparstvom je prvič prišel v očetovi delavnici, kjer je takoj pokazal izredno nadarjenost. Ko je bil star sedem let, je očeta spremljal v Rim, kjer je očetova delavnica sodelovala v pomembnih projektih naročnika, kardinala Scipiona Borgheseja. Mladeničevo nadarjenost sta opazila slikar Annibale Carracci in papež Pavel V. Pod svoje okrilje ga je sprejel papežev nečak Scipione Borghese, lastnik zbirke antičnih kipov, ki jih je Bernini restavriral.
Berninijeva prva samostojna dela so nastala med papeževanjem omenjenega Pavla V. (1605-1621) in Gregorja XV. (1621-1623), v času, ko je bil Rim podoben velikanskemu gradbišču. Takratni osrednji projekt je bila Madernova prezidava Cerkve sv. Petra, ki ji je več kot 50 let pozneje prav Bernini prispeval nekaj svojih najpomembnejših del, od oltarnega baldahina in že omenjene Cathedre Petri do veličastne dvojne polkrožne kolonade, s katero je optično popravil preširoko pročelje cerkve.
Pod Urbanom VIII. je Bernini postal uraden papežev umetnik, ni pa se ukvarjal zgolj s kiparstvom in arhitekturo, ampak tudi slikarstvom, gledališčem in prirejanjem v tistem času zelo priljubljenih slovesnosti in karnevalov, ki so vključevala celo ognjemete. Umetnik je papežu ponujal projekte, ki so bili vse bolj ambiciozni in temu primerno praznili papeževo blagajno.
Tekmovanje z Borrominijem in obisk dvora sončnega kralja
Ob pogledu na avtoportret iz okoli leta 1640 ugledamo samozavestnega in ošabnega možakarja, ki se dobro zaveda svojega mojstrstva. Po času Urbana VIII., ki mu je zaupal največje in najodgovornejše naloge, se je v času Inocenca X. njegova sreča nekoliko obrnila, saj je bil papež večji ljubitelj Algardija in Berninijevega velikega tekmeca Borrominija. Star položaj glavnega umetnika si je uspel Bernini povrniti s Fontano štirih rek (Fontana dei Quattro Fiumi) na Piazza Navona. Glas o Berninijevem talentu je segel vse do angleškega in francoskega dvora. Po slikanem trojem portretu enega največjih takratnih portretistov Van Dycka je izdelal marmorni portret Karla II., njegov pečat pa si je v Louvru in svojih portretih zaželel tudi 'sončni kralj' Ludvik XIV. S potovanja, kamor se je odpravil leta 1665, se je kmalu vrnil in delo 'na svojih otrocih', kot je imenoval Cathedro Petri in Trg sv. Petra, nadaljeval z isto vnemo.

Dela, ki so služila Berniniju kot zgled
Poleg izkušenj iz očetove delavnice je na kiparstvo mladega Berninija vplivalo tudi pozorno in spoštljivo proučevanje njegovega velikega predhodnika, renesančnega mojstra marmorja, Michelangela. "Ko sem bil mlad, mi je Annibale Carracci svetoval, naj vsaj dve leti izdelujem skice iz Michelangelove Poslednje sodbe, da bi tako razumel razporeditev mišic," se je spominjal kipar. Od renesančnega 'uomo universale' je prevzel ekspresivno izražena čustva in dinamičnost v nizanju kiparskih skupin. Baročni kipar je pozorno opazoval tudi Carraccijev klasicizem, Caravaggievo dramatiko in ekstatično vizijo Guida Renija. Izhodišče za interpretacijo starih mitov in nenazadnje oblikovanja človekovega telesa pa mu je predstavljala tudi helenistična plastika.
Čas razkriva resnico
Bernini se je ukvarjal s problematiko, ki je nasploh značilna za čas baročne umetnosti. V svojih delih je znal ujeti gibanje, dramatičnost, teatralnost in neposredni nagovor kipov, ki so v celoti zajeli gledalčeve čute. Nič manjši pomen kot forma in tehnika nista imeli v njegovem delu simbolika in alegorija. Omenimo le njegovo delo Resnica, ki jo razkriva čas, s katerim je izrazil svoje mnenje o Borrominijevem delu.
Motiv smrti in kiparjevo slovo
Pred Berninijevim slovesom omenimo še motiv smrti v njegovi umetnosti. Baročno dojemanje smrti ni bilo otožno ali pesimistično, ampak nič drugega kot začetek novega, pravega življenja, torej nekaj, česar se ni treba bati, ampak je treba kvečjemu slaviti. Tudi Berninijeve upodobitve smrti - gre za značilne okostnjake s krili in peščeno uro - so bila torej prava živa bitja, ki so pospremila človeka v onostranstvo. Kot tisto na grobnici papeža Urbana VIII. Berninijevo delo je bilo, zlasti na stara leta, ko je postal izredno duhovno in pobožno razpoložen, vedno zaznamovano s silno spiritualnostjo, ki jo prepoznamo, na primer, na Blaženi Ludovici Albertoni in doprsju Gabirela Fonseca.
Govani Lorenzo Bernini je umrl 28. novembra leta 1680. Pokopali so ga ob dveh ponoči ob razsvetljavi štirih bakel v cerkvi S. Maria Maggiore, kjer je s svojim očetom naredil prve kiparske korake.
Bernini, ki je v svojem življenju služil osmim papežem, se je tako poslovil v 82. letu starosti. Ne le Rim, ampak tudi preostali del stare celine sta tedaj izgubila enega največjih mož tistega časa. Za seboj je pustil veličastni opus, ki ga v zelo opeharjeni obliki predstavljamo v spodnji fotogaleriji.