Vaša ocena: 
Ocena 3,6 od 9 glasov
Ocenite to novico!
Ob 20. obletnici padca Ceausescujeve diktature so v Berlinu na oder postavili dokumentarno predstavo Zadnji dnevi Ceausescujevih.
Predstava z originalnim naslovom Die letzten Tage der Ceausescus, ki je dopolnila spored gledališča HAU (Hebbel am Ufer), ki slovi po svojih drznih eksperimentalnih projektih, je poskus natančne rekonstrukcije procesa proti Eleni in Nicolau Ceausescuju. V režiji Mila Raua in Simone Eisenring se v realnem času razplete božični proces, ki se je zgodil 25. decembra 1989. Predstava je poučna in za številne, ki ne poznajo podrobnosti romunske revolucije in izhoda Romunije iz diktature v demokracijo, tudi presenetljiv.
Odgovarjam le nacionalni skupščini
Morda najbolj preseneča lik odvetnika obeh Ceausescujev, ki kar naprej prosi, da bi njegovima varovancema dosodili smrtno kazen. Podobno absurden je lik tožilca, ki je pravzaprav mesarski vajenec in ki mu besede, ki naj jih izreka, prišepetava v sodnih zadevah podobno izkušeno sodišče. To nenavadno sodišče, pred katerim Ceausescu kot avtomat ponavlja besede: "Pred tem sodiščem ne odgovarjam, odgovarjam le veliki nacionalni skupščini," Ceausescuja obtožuje genocida, zločinov zoper človečnost in posedovanja bančnih računov v tujini. Očitajo mu tudi, da se prehranjuje zgolj z uvoženimi živili, na kar Ceausescu odgovarja z natančnim številom kalorij, ki da jih, v tem ko se strogo drži zelenjavne diete, zaužije vsak dan. Elena skuša ugovarjati in pokazati nekaj volje do sodelovanja s sodiščem, vendar ... Ne zaleže.
V sodelovanju z Mednarodnim inštitutom za politični umor
Da bi bila uprizoritev procesa še verodostojnejša, 18 igralcev igra v romunskem jeziku, gledalcem pa so namenjeni nemški podnapisi. Predstavo podpira predvajanje dokumentarnih videoposnetkov, pri predstavi pa je sodeloval tudi Mednarodni inštitut za politični umor s sedežem v Zürichu. Avtorji zagotavljajo, da je predstava popoln posnetek (oziroma 'reenactment' kot se temu danes rado reče v gledališkem žargonu) morda najslavnejšega politično motiviranega sodnega procesa po procesih proti nacističnim zločincem. Januarja se bo predstava preselila v Švico, kjer jo bodo uprizorili v Bernu, Zürichu in Luzernu.
Pa saj nimam neke utvare, da ste sposobni dojet.
Ne.
Ne.
Za izselt.
Pa dejte se že odločit:
Če se gre kdo jugonostalgijo, naj se požvižga na osamosvojitev, ki se na slovenskem smatra za nevemkako splošno vrednoto, in obratno, ne pa da meša oboje: jamra po "prej" in je hkrati ponosen "suveren" Slovenec.
Kljub vsem zločinom in napakam, ki smo jih preživeli v stari Jugi in se dogajajo še zdaj, NIKOLI nismo bili deležni grozot, kot marsikateri drugi narod na vzhodu. In kot jih je deležen marsikateri narod še danes. Bodite hvaležni za to kar imate in kar ste imeli.
To ne pomeni, da je treba bit tiho, ko se dogajajo nepravilnosti, utaje, kriminal in podobno, ampak ko berem nekatere izjave tukaj na forumih, se mi zazdi, kot da smo najmanj sredi genocida.
Folk, to da mate prenizko plačo in da mamo par mandeljcov, ki krade, še ne pomeni, da od nas ne živi slabše 95% svetovnega prebivalstva. In da so recimo Romuni še pred dvajsetimi leti imeli RESTRIKCIJE HRANE - 10 jajc in 500g mesa mesečno. MESEČNO. Ste sploh sposobni še dojet, kaj je to lakota..?
Ma ja... pejte raje igrat igrice naprej, ne se obremenjevat s temi stvarmi.
Mimogrede, meni se zdi slika z začetka '90 pri nas *bistveno* bolj vedra. In dvajset let pozneje tudi.
Je slika z začetka devetdesetih pri nas bistveno bolj vedra?
Se ti zdi bistveno bolj vedra dvajset let pozneje?
Za zjokat.