Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.3 od 9 glasov Ocenite to novico!
Režiser Marko Naberšnik in producent Franci Zajc v družbi generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca in direktorice Televizije Slovenija Ljerke Bizilj. Foto: FSF
Premier Miro Cerar je bil v svojem nagovoru optimističen, napovedal je, da si bo vlada še naprej prizadevala tudi za razvoj filma. Foto: FSF
Za nacionalno filmsko produkcijo je letos država namenila 3 milijone evrov in pol - kar bi bil v tujini proračun enega samega večjega filma, je v svojem govoru med drugim opozoril Zajc. Foto: FSF
Boris Petkovič (Košarkar naj bo)
Prvi festivalski dan ni bil namenjen samo ceremoniji, ampak tudi prvim projekcijam in predstavitvam filmov. Dopoldne je bil na sporedu mladinski celovečerec Košarkar naj bo, ki ga lahko že ujamete v slovenskih kinematografih. Foto: FSF
Slavnostni razrez torte: naj se 20. FSF začne! Foto: FSF
Karpo Godina in Miša Molk. Foto: FSF

Dodaj v

"Dokler ne bomo dojeli, da je financiranje kulture naložba, in ne strošek, se nam slabo piše"

Slavnostno odprtje 20. festivala slovenskega filma
13. september 2017 ob 11:07
Portorož - MMC RTV SLO, STA

S podelitvijo Badjurove nagrade producentu Franciju Zajcu in premiero novega celovečerca Marka Naberšnika se je v portoroškem avditoriju začel jubilejni, 20. festival slovenskega filma. Tudi letos filmarji niso zamudili priložnosti, državo opozoriti na njen mačehovski odnos do filma in širše, kulture.

"Mnogi ste trdno prepričani, da slovenski film uspehe dosega kljub kulturni politiki, ne pa zaradi razumevanja države ali njenega vizionarstva," se je v svojem uvodnem nagovoru z negativno percepcijo soočil častni pokrovitelj jubilejnega festivala, premier Miro Cerar. Čeprav opaža, da je slovenski film v zadnjem času - med drugim z uspehi Roka Bička, Špele Čadež in Damjana Kozoleta - "dobro zapisan na zemljevidu evropskega in svetovnega filma", se predsednik vlade zaveda, a evropske kinematografije in z njimi tudi slovenska ne morejo biti odvisne le od trga. "Veliko priložnost vidim v aktivni udeležbi cele vaše panoge v debati o pametni specializaciji," je Cerar položil na srce filmarjem. Obenem pa je premier napovedal, da si bo vlada še naprej prizadevala za "koordiniran razvoj vseh tistih dejavnosti, brez katerih danes filma sploh ni - gospodarstva, izobraževanja, kulture in znanosti".

Na MMC TV si lahko ogledate pogovore s filmskimi ustvarjalci v neposrednem prenosu iz Portoroža, prenose omogoča AKTV.

Letošnji Badjurov nagrajenec, izkušeni veteran slovenske filmske produkcije Franci Zajc, je bil, kot že številni nagrajenci pred njim, v svojem govoru tudi precej kritičen do položaja slovenskega filma. Poudaril je, da so v vseh evropskih državah televizijske hiše po zakonu in zaradi lastnega interesa tudi aktivni soustvarjalec nacionalnega filma. "Z združenimi močmi bi med drugim lahko vsako leto realizirali tudi vsaj en produkcijsko zahtevnejši film. Po predalih nam ležijo odlične, univerzalne zgodbe o vedno aktualnih človeških odnosih," je prepričan.

Življenje, posvečeno filmu
Producentski opus Francija Zajca je fascinanten, naj gre za njegov obseg, ki samo v izboru šteje čez sto televizijskih in kinematografskih del, ali pa za ta dela sama, od katerih so mnoga temeljno oblikovala in zaznamovala tako slovensko kinematografijo kot kulturo nasploh, je utemeljitev Badjurove nagrade za življenjsko delo povzela predsednica komisije za letošnjo nagrado Ženja Leiler. Podrobnejša predstavitev je, kot filmskemu festivalu sicer pritiče, pripadla sedmi umetnosti: biografski portret slavljenca je režiral Slavko Hren. V njem se sprehodimo skozi glavne etape Zajčevega dela, ki segajo od ambiciozne RTV-jeve produkcije Dekamerona v sedemdesetih (pod taktirko češkega režiserja Vaclava Hudečka) pa do številnih sodelovanj z Matjažem Klopčičem. Tako izvemo, kakšne preglavice je na snemanju Cvetja v jeseni povzročal hrup motornih žag na okoliških klancih in zakaj je režiser tolikokrat ponavljal romantične prizore med Meto in Janezom ("Že prvič je bilo dobro, a ju je rad gledal"). Prav Klopčič je bil tisti, se Zajc na filmu spominja s cmokom v grlu, ki mu je na srce položil, da je "v Film treba vlagati vse, ga pisati z veliko začetnico".

Žal pa je po Zajčevih besedah politika filmsko umetnost v samostojni Sloveniji pripeljala na rob preživetja, pri čemer so ji izdatno pomagali tudi neenotni filmarji sami. "Financiranje produkcije slovenskega filma je limitirano na mizerijo, ki nam ne omogoča več ustvariti profesionalnega filma," je ugotavljal letošnji nagrajenec. "O detajlirani kostumografiji, posebnih učinkih ali vsaj normalnih delovnih razmerah lahko že nekaj časa samo še sanjamo." Prav tako je po njegovem oteženo delo samih filmskih producentov, ki morajo za projekte zastavljati lastno premoženje in se odpovedovati deležem, ki njihovim kolegom v tujini samoumevno pripadajo. Slovenski film je tako iz leta v leto bolj le še podvig entuziastov, češ da je "nor, kdor se s filmom ukvarja", če parafraziramo velikega pesnika.

Ljubezen do kulture je za slovensko politiko le črka na papirju
Zajc je svojo kritiko usmeril tudi na državo in njeno skromno financiranje slovenskega filma. "Filmska umetnost je na papirju sestavni del nacionalne kulture, vendar ji ne damo možnosti, da bi to tudi zares postala," je dodal. "Dokler ne bomo vsi spoznali, da je financiranje v kulturo in znanost naložba, in ne strošek, se našemu narodu slabo piše," je še dejal Zajc in opozoril, da je za nacionalno filmsko produkcijo letos namenjenih le 3,5 milijona evrov, kar je toliko, kot v tujini znaša povprečna cena enega samega igranega celovečerca, ter da za "kolikor toliko normalno in profesionalno izvajanje kulturnega poslanstva slovenska filmska produkcija potrebuje letno vsaj deset milijonov evrov".

Prvi filmski dan je sicer v Portorožu minil v znamenju mrzlega dežja in vetra, zaradi česar je bila najbrž večerna udeležba nekoliko skromnejša, kot smo je vajeni iz preteklih let - kljub temu da se je slavje po podelitvi in uvodni projekciji iz avle Avditorija preselilo v veliko elegantnejši hotel Kempinski. Namesto ceremonialnega pompa se je druženje filmske srenje sicer razvilo "le" v vljudno zakusko, a upanje, da bo življenje na obali v naslednjih dnevih vsaj malce bolj slavnostno in filmsko obarvano, ostaja. K temu naj bi ne nazadnje pripomogle tudi večerne projekcije na plaži, ki jim je že prvo noč ponagajalo vreme. Če bo šlo vse po sreči, si bomo danes pod zvezdami lahko ogledali Čapovo klasiko Ne čakaj na maj.

Seveda pa se je festivalsko kolesje zagnalo še pred uradnim odprtjem: prvi dan so svoje filme med drugim predstavili Boris Petkovič (Košarkar naj bo), Dejan Babošek (Ksana) in seveda že omenjeni Marko Naberšnik (Slovenija, Avstralija in jutri ves svet). O prvem smo na naših straneh že poročali, o drugih dveh pa boste lahko več prebrali popoldne.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
raknac navi
# 13.09.2017 ob 12:17
Kar predlaga blarog je skregano z normalnim odnosom neke nacije do kulture. V nobeni normalni drzavi se kultura ne financira sama od sebe.
Ce pa zelimo boto narod Modrijanov in Hostarjev pa lepo prosim.
dejneseri
# 13.09.2017 ob 13:05
oh, ta kultura, nekaterim je tako v napoto...

mecenstvo: ja fino, ampak je tudi oblika cenzure.

in da je kriterij ustvarjalnosti nacije to, da se prezivlja sama na trgu?
kot pravi raknac, potem je rezultat modrijan. pa zagar itd.

ce je (oz naj bo) to skrajni domet slovenske kulture, ne vem zakaj sploh se it nek nacijo...
Dr. Kumrovec
# 13.09.2017 ob 11:21
Sramota! Če bi imeli pametno državo, bi ta oblikovala ustrezno strategijo na tem področju, da bi se stvari obrnile na bolje. Vsak evro vložen v kulturo se povrne 5x, ampak višja kulturna zavest je v direktnem nasprotju z neoliberalno logiko okoriščanja in sebičnosti. Zakaj država dovoli takšno stanje??
Celine
# 13.09.2017 ob 11:16
Kdor ne investira v kulturo, je pač nekulturen.
oleander
# 13.09.2017 ob 14:42
Ljubiteljska kultura se napaja iz profesionalne kulture in ni nic drugega kot hobi. Ne prinasa dodane vrednosti.

No, to pa je strel mimo ...
iluvatar
# 13.09.2017 ob 14:41
Še vedno znova in znova me fascinira nepoznavanje terminov. In to s strani tistih, od katerih bi človek pričakoval, da ločijo tako preproste reči, kot so stroški in izdatki.
No, ponovimo:
- stroški: (denarno) izraženi potroški prvin poslovnih procesov (del. sredstev, predmetov, storitev, del. sile..)

- izdatki: zmanjšanje denarnih sredstev.

Torej, kjer nastopajo stroški, govorimo o nekem poslovnem procesu (in to je dobro). Brez stroškov ni rezultatov poslovnega procesa.
Izdatki so pa tista reč, ki jih večinoma (tudi ti, ki pametnjarijo po medijih) vztrajno menjajo za stroške. So neke vrste zapravljanje...
Ehhh...
malidelnicar
# 14.09.2017 ob 23:50
Prešeren ni bil subvencioniran. Cankar tudi ne.
vojislav-novak
# 14.09.2017 ob 00:06
Hmm, ja, seveda, mi delavci naj garamo in plačujemo brutalne davke, zato da gre lahko denar takozvanim "umetnikom", ki delajo svojo "umetnost" za svojo dušo.

Nikakor!

Umetnost, ki je kaj vredna, bo našla tudi občinstvo, konzumente, ki bodo za dober umetniški izdelek pripravljeni plačati. Bizarnemu stanju, ko so režimski umetniki plačani iz davkoplačevalskega denarja za delo, ki nikogar ne zanima, moramo narediti konec.

Po drugi strani lahko razumemo, da je slovenski trg majhen, zato mislim, da bi lahko tistim umetnikom, katerim je slovenski jezik osrednje delovno orodje, lahko njihovo delo delno subvencionirano, e.g. za vsako prodano knjigo bi lahko dali še kakšen evro nagrade.

Ostali pa si tega ne zaslužijo. Zakaj bi subvencionirali slikarje? Saj njihovo delo ni vezano na nič slovenskega. Saj se venomer hvalijo, da umetnost presega državne meje.
Gaff
# 13.09.2017 ob 21:07
Proračun za obrambni resor je ocenjene na dobrih 383 milijonov evrov ter za leto 2018 na dobrih 404 milijone evrov. Celotna slovenska filmska produkcija (vključno s financiranjem festivalov) znaša 3 milijone. Toliko o tem.
oleander
# 13.09.2017 ob 14:56
Kultura bi se morala sama preživljati, s svojo ustvarjalnostjo in dejavnostjo, torej bi morala iskati mecene, kot vse druge dejavnosti. Sploh tukaj mislim na filmsko dejavnost. Noro je, da se z državnim denarjem snemajo filmi, ki jih potem nihče ne gleda. Ne vem, komu je to pravzaprav namenjeno in zakaj. Prav tako financiranje filharmonije. Zakaj? A niso sposobni preživeti s prirejanjem koncertov. Država pa bi s svojim vložkom seveda morala poskrbeti za kakovostno šolstvo, tudi glasbeno, za muzeje, knjižnice, narodne galerije, opero, teater, pri čemer bi ta vložek subvencionirani umetniki vrnili državi tako, da bi imeli učenci, dijaki študenti potem brezplačne predstave in oglede zbirk.

Njega dni, v prejšnji državi, financiranje ni bilo problem, ker je bil trg planski, grobo povedano.
Sistem financiranja je v nekem smislu še danes enak, toda nadgrajen z neoliberalnimi in deloma arbitrarnimi pravili brez vsake kontekstualne logike, ki spodbujajo hiperprodukcijo, ne pa kvalitete. Ni tak problem, da smo majhen narod, pač pa, da država ne prizna ustvarjalcem, da duhovno in materialno bogatijo skupni nacionalni dohodek po glavi. Če bi za vlaganja v kulturno ustvarjanje sprejeli znatne davčne olajšave, bi se situacija po mojem skromnem mnenju korenito spremenila. Za zgled bi si lahko vzeli države, kjer imajo kulturni ustvarjalci neobdavčen dohodek do višine 10.000 ali 15.000 evrov, mecenom pa priznali kot odhodek donacije v nastajanje kulturnih dobrin. Sem seveda spada tudi ljubiteljska kultura, ki skrbi za dviganje splošne kulturne zavesti in izobraževanje različnih družbenih skupin. Brez spodbujanja "tisočerih cvetov" namreč niti vrhunske kulture ni.
oleander
# 13.09.2017 ob 14:41
Zakaj država dovoli takšno stanje??

Domnevam, da gre za retorično vprašanje.
buco321
# 13.09.2017 ob 12:29
Malo jih ve kaj sploh je kultura,vsekakor ni tisto kar ljudje mislijo.
Ples
# 13.09.2017 ob 11:38
Bravo Franci Zajc, in čestitke za nagrado!
Ples
# 13.09.2017 ob 13:33
Mah, prav neumno je tole porivanje kulture na trg ... In isti, ki to počnejo, imajo pod članki o migracijah toliko za povedat o naši kulturi, kako je pomembna, kako jo moramo ohranjati itd. - cc
pace
# 13.09.2017 ob 12:32
Vse lokalne skupnosti negujejo kulturo. Povsod so pevski zbori, gledališke skupine, skrb za ohranjanje rodovnega etnografskega bogastva; od izročila ljudskih pesmi, glasbil, do ohranjanja starih obrti in veščin, proučevanja in izdajanja knjig iz zgodovine domačih krajev itd.. Tako, da kultura slovenskega naroda ni ogrožena.
H koritu državnega proračuna in cuzanju iz njega pa se z vseh koncev prisesava tudi srenja, ki prej producira popolno antikulturo najnižjih ravni, kjer samo preklinjajo in govorijo najbolj vulgaren jezik.
Npr., nasloviti neko predstavo s
http://www.mgl.si/sl/program/predstave/p
es-pizda-in-peder/
in to prodajati kot kulturo, ki naj bi bogatila slovenski narod?
maatee
# 13.09.2017 ob 11:50
Težava je tudi v tem da kulturniki ustvarjajo za kulturnike in ne za rajo. Plačuje se pa iz proračuna?
Kar predlaga balrog je edina pravilna rešitev. Dvomim pa da bo umetniški lobi to dovolil.
balrog
# 13.09.2017 ob 11:29
Kultura bi se morala sama preživljati, s svojo ustvarjalnostjo in dejavnostjo, torej bi morala iskati mecene, kot vse druge dejavnosti. Sploh tukaj mislim na filmsko dejavnost. Noro je, da se z državnim denarjem snemajo filmi, ki jih potem nihče ne gleda. Ne vem, komu je to pravzaprav namenjeno in zakaj. Prav tako financiranje filharmonije. Zakaj? A niso sposobni preživeti s prirejanjem koncertov. Država pa bi s svojim vložkom seveda morala poskrbeti za kakovostno šolstvo, tudi glasbeno, za muzeje, knjižnice, narodne galerije, opero, teater, pri čemer bi ta vložek subvencionirani umetniki vrnili državi tako, da bi imeli učenci, dijaki študenti potem brezplačne predstave in oglede zbirk.
Kazalo