V celotni Pavčkovi poeziji je ogromno otroškega čudenja, saj je bil, kot se spominja njegova hči, dramska igralka Saša Pavček, tudi sam na neki način večen otrok. Foto: BoBo
V celotni Pavčkovi poeziji je ogromno otroškega čudenja, saj je bil, kot se spominja njegova hči, dramska igralka Saša Pavček, tudi sam na neki način večen otrok. Foto: BoBo
Domu in rodu
Zbirka Domu in rodu obsega pesmi iz obsežne rokopisne in revijalne zapuščine pesnika, večina jih je v knjigi objavljena prvič. Foto: Cankarjeva založba
Tone Pavček
Razdelek Pesmi o Istri obsega pesmi o solinah, pticah in vinu. Foto: BoBo

Vendar očetove zapuščine v celoti še ni obdelala, saj je gradiva ogromno. Pesmi pa je našla vsepovsod, v beležkah in računalniku, rokopisih in papirnih okruških. Nekaj jih je bilo v težko čitljivih rokopisih, ki jih je pisal bolan, pred smrtjo. Pavček je do zadnjega neumorno pisal in pisal.

Posthumna izdaja nosi naslov Domu in rodu, naslov, ki ga je pesnik izbral na bolniški postelji le malo pred smrtjo, izšla pa je pri Cankarjevi založbi, kjer je Pavček nekoč tudi urednikoval. Gradivo je v tematske sklope razvrstil Peter Kolšek, prvi in ključni izbor pa je opravila Saša Pavček.

Med že urejenimi cikli je omenila Prevzete in povzete pesmi, v katerih ima pesnik nekakšen dialog s svojimi prijatelji in kolegi. Zato bi sama cikel poimenovala kot Pesmi pesniku, je Pavčkova povedala za Kulturnice, oddajo 2. programa Radia Slovenija Vala 202. "Zelo lepe so pesmi, ki jih je pisal poleti v Seči, ko je hodil na Soline. Gre za pesmi, posvečene solinam, solinskim ptičem." Najlepši pa se ji zdi cikel žalostink za poletjem, "prekrasnih pesmi o minevanju, ki jih zaznamujeta melanholija in izjemno izbrušen jezik." Našla je tudi nekaj prigodnic. "Najlepša med njimi je prav gotovo sonet, ki ga je posvetil svoji ženi, in pesem, ki jo je napisal svoji sestri, ki jo je imel strašno rad."

Pesnik, ki se je najbolje počutil med otroki
Pesmi je ilustriral Matija Medved, ki se je naslonil na najbolj prepoznavni element Pavčkovega jezika - otroško začudenost nad svetom. "Te otroškosti je v celotni njegovi poeziji ogromno, ker je bil tudi sam na neki način večen otrok. Najbolje se je počutil med otroki. Veliko je čudenja, igrivosti in nagajivosti," še pravi Saša Pavček. Njej so morda najbolj pretresljivi verzi, kjer se sprašuje, kaj je na oni strani jasnega neba, na drugi strani griča. "'Se tam kaj skriva? Ali bom tam našel svoje bližnje?' In sam verjame, da jih bo. Na svoj način se je spraševal o transcendenci. Vedno si je kot človek, zlasti pa kot pesnik želel, da bi ostal nesmrten," se še spominja Pavčkova. "In sem ga v poslavljanju od življenja potolažila samo z mislijo, da je tako ali tako nesmrten. Nasmejal se je in se vdal v to, da njegove pesmi živijo naprej, on kot pesnik, velik rodoljub in domoljub pa ostaja v srcih in v slovenskih besedah."

Celotnemu pogovoru, ki ga je s Sašo Pavček opravila Kaja Kokot Žanič prisluhnite v priloženih Kulturnicah.