Knjiga je razdeljena na tri tematske sklope, enako označene z moti proze Jurija Oleše Zavist, njihova povezovalna odlika pa je kritična zavest same literarne ustvarjalke, ki je enkrat bolj pozorna na širše – nacionalne, transnacionalne in evropske – vzporednice svojih literarnih potovanj, drugič se ustavlja pri podrobnostih, ki dajo slutiti moč njenega subtilnega opažanja, v sklepnem razdelku pa izpostavlja prav tisto, kar se vije kot rdeča nit skozi knjigo. To so: propad književnosti, sesedanje literarnega sistema, brisanje estetske kakovosti in miselne zahtevnosti ustvarjanja z ekspanzijo ter dosežki kulturne industrije, ki se prilagaja standardiziranemu okusu večinskega bralca, ja, tudi njegovi spodžagani recepcijski zmogljivosti – pravzaprav ga v to namensko vodi. Ni več smiselnega, osvobajajočega komuniciranja estetskih vrednot, ki izpolnjujejo človekovo dušo ali vsaj radovednost, obstaja le še diktat dobičkonosnih meril, ki se mu prilagajajo tudi slava, uspeh, družbeni položaj avtorja, odzivnost in ocena dela na knjižnem trgu.

Slednjega avtorica označuje kot »past«, v katero se je ujela tudi sama, saj pisatelji, avtorji, tudi založniki in promotorji danes nimajo druge možnosti. Bodisi postaneš »brezdomec« s simbolnim kapitalom, vendar preživetvenimi težavami, ali pa začneš sodelovati z »estradniki« (ali »eksekutorji«) in si prislužiš pozornost družbe, posledično morda tudi finančni kapital, celo zvezdniških razsežnosti. Eno in drugo je, navaja avtorica, ponižanje par excellance, če nisi najprej pisatelj-podjetnik, trgovec s književnostjo kot artiklom, pa tudi s svojimi »aduti«, recimo z eksotičnim poreklom, mladostjo, s spolzkimi privilegiji ali, pač, z vzporednimi dejavnostmi, ki te naredijo zanimivejšega za vse bolj zevajoče »območje brez smisla«. Zagovarja tudi kolege, ki so šli tako kot ona skozi proces »dispatriacije«, nihče pa jim – niti stroka – doslej ni vzpostavil opornega konteksta; ostajajo neke vrste dislocirani neonomadi in literarni vagabundi. V zvezi s svojim večletnim tavanjem »po izginulem koordinatnem sistemu« pisateljica piše: "Vzhod in Zahod definitivno ne obstajata več. Svet se je medtem razdelil na bogate, ki bogatujejo globalno, in siromašne, tiste, ki siromahujejo lokalno."

Splošna zmeda meril, ki jo Dubravka Ugrešić slika plastično večstransko, dosega takšne razsežnosti, da skoraj ni poti ne nazaj ne naprej. "Mojo svobodo je pojedla demokracija," dodaja, ker neoliberalni sistem v kulturi, ki bi ga lahko povzeli s tistim »vse je mogoče« in hkrati »nič več ne šteje«, votlí književnost in umetnost, pa tudi družbo in človeški svet v njunem lastnem ustroju; jim daje pečat samo še epizodične avanture brez presežka.

Nazadnje povejmo, da je ta resna avtobiografsko zastavljena knjiga napisana iskreno, nadvse duhovito, s pregledom in natančno, čeprav zna včasih tudi zbosti na nezaščitenem mestu ter zapustiti okus po enkrat več, drugič manj razvid ni frustraciji. Samo ne vem koga – avtorice ali bralca …? Hja, tu smo, »v samem srcu poraza«, iz katerega se lahko – toliko tolažba Ugrešićeve za oba – »rojeva novo besedilo«.