Duba Sambolec se je v Litostroju tudi sama naučila variti in še nekaterih zahtevnih tehnoloških operacij. Skupaj z delavci je realizirala več pomembnih velikoformatnih del njenega opusa. Foto: Osebni arhiv Dube Sambolec
Duba Sambolec se je v Litostroju tudi sama naučila variti in še nekaterih zahtevnih tehnoloških operacij. Skupaj z delavci je realizirala več pomembnih velikoformatnih del njenega opusa. Foto: Osebni arhiv Dube Sambolec

Bila sem ravno eno leto po akademiji, ko sem šla na kolonijo v tovarno v Sisku. Tam sem začela razmišljati, da je tovarna super prostor: imaš dostop do tehnologije, materiala, delaš s celim spektrom ljudi, od varilcev do inženirjev. In ko sem se vrnila v Ljubljano, sem se vprašala, kaj imamo tukaj … Ja, Litostroj.

Duba Sambolec
Duba Sambolec, Litostroj
Z razstavo skulptur iz Litostroja je Duba Sambolec poskušala opozoriti na urbanistično problematične točke v Ljubljani. Dovoljenja za postavitev skulptur je pridobila težje kot pa možnost za delo v tovarni. Foto: Osebni arhiv Dube Sambolec

/Delavci/ so dobili nalog, da delajo za mene. Cela zgodba je pravzaprav subverzija sistema.

Duba Sambolec
Duba Sambolec, Litostroj
Duba Sambolec pravi, da se je v Litostroju skoraj razvadila, da je postala 'požrešna', saj je lahko dobila skoraj ves material, ki si ga je zaželela. Foto: Osebni arhiv Dube Sambolec

Stvari so bile zelo urejene. Direktor Marko Kržišnik, nekdanji konzul iz Celovca, je tovarno zelo kompetentno vzel v roke. Že po Jugoslaviji smo delali ogromno turbin, prav tako pa po Bližnjem vzhodu in Afriki. /.../ Za tako kakovost se po svetu hitro izve in nikoli nismo imeli težav na licitacijah v tistih časih, tam nekje od leta 1970 do 1980. Nekoč sem slišal od nekoga iz Voitha, da ko se je Litostroj pojavil na licitaciji, so oni začeli že kar kovčke pakirati.

Anton Jenko, strojni inženir
Tone Kralj: Gradnja Litostroja (1948)
Litostroj so zgradili v okviru prve petletke, katere cilj je bila industrializacija in elektrifikacija države. Foto: Katalog razstave Nova doba prihaja

Univerzalno socialistično podjetje je neka oblika socdružbene odgovornosti. Podjetja so vplivala na celotno življenje zaposlenih. Tovarne so gradile stanovanja, organizirale kulturno in športno življenje zaposlenih, gradile počitniške domove. Litostroj je, takoj ko se je začelo delo, začel graditi tudi stanovanja za svoje delavce. Od druge polovice 40. let do prve polovice 80. let je Litostroj tako ali drugače gradil ali sodeloval pri gradnji skoraj 1.000 stanovanj in skoraj 800 ležišč v samskih domovih po Ljubljani. V Litostroju je bila organizirana lastna zdravstvena služba, leta 1959 je tudi že imel referenta za socialno varnost, ki je skrbel za to, da so se delavci, ki so se poškodovali pri delu ali iz drugih razlogov niso mogli več opravljati napornih del, preizobrazili in dobili delo v okviru Litostroja v kakšnem drugem oddelku ali tozdu. Litostroj je bil v tem kontekstu zelo značilno univerzalno socialistično podjetje.

dr. Blaž Vurnik


Zgodba o Litostroju kot simbolu modernizacije povojne Jugoslavije je del oddaje Platforma - Nova doba prihaja, ki povezuje teme razstav Nova doba prihaja v Mestnem muzeju, Novi prostori, nove podobe v Moderni galeriji in Nikoli jim ni bilo bolje? v Muzeju novejše zgodovine. Posnetek oddaje si oglejte spodaj.

Tako nam o svojem vstopu v Litostroj leta 1979 pripoveduje Duba Sambolec, ki je nekaj mesecev pozneje – bilo je že leto 1980 – na več lokacijah po Ljubljani razstavila skulpture, narejene v največji ljubljanski povojni tovarni; v tovarni mestu, katere zgodovina je pravzaprav parafraza gospodarskega, pa tudi političnega razvoja socialistične Jugoslavije; tudi njene končne usode. "Potem so me dodelili Rudiju, ki je bil nekakšen mojster za celo tovarno in je popravljal stroje. Dali so me v njegov prostor in hitro sem opazila, da me je tudi varoval pred različnimi ognjenimi krsti v tovarni, ki pa se jim vseeno nisem mogla izogniti," pove Duba in pokaže na plakat za razstavo skulptur na prostem. "Ja, na tej sliki Rudija ni."
Plakat visi v njenem sedanjem ateljeju. Tu se srečamo. Srečamo se torej tam, kjer je odraščal Edvard Kardelj. V resnici. V vili v bližini Cankarjevega doma, v kletnih prostorih, kjer je mali Edvard živel s svojo mamo. Lahko bi rekli, da delovni prostori Dube Sambolec nekako parafrazirajo to, za kaj je šlo v jugoslovanskem socializmu in kakšna je bila njegova vizija družbe. Atelje je torej dobila v očetu sistema samoupravljanja, nekaj svojih ključnih projektov pa je ustvarila v tovarnah, ki so bile v Jugoslaviji ljudske tovarne, odprte za 'bazo'.

Tovarna kot atelje
"Razlagam si, da je bil namen približati umetnost ljudstvu."
Tako Sambolčeva, ki je tovarno kot delovni prostor prvič spoznala na umetniški koloniji v neki tovarni v Sisku, še en plakat v njenem ateljeju pa pokaže, da je umetnike gostil tudi rudnik bakra Bor v Srbiji. Ampak najdlje, s premori več kot deset let, je Duba Sambolec ustvarjala v Litostroju. Na vprašanje, kako je bilo to mogoče oziroma kako je vodstvo v svojih fakturah prikazalo delo livarjev in drugih zaposlenih zanjo in pa porabo materiala (ki ga ni bilo malo), Duba Sambolec med smehom in prižiganjem (še ene) cigarete pove: "Dobili so nalog, da delajo za mene. Cela zgodba je pravzaprav subverzija sistema." Doda še, da so nekatere stvari kot stroški šle tudi na nekatere projekte v tujini, v Iraku, kjer je Litostroj angažiral svoje visokospecializirane delavce.

Naročili so fiča, mi smo njim dostavili mercedesa
To je bil čas razcveta Litostroja. To nam potrdi Anton Jenko, strojni inženir, ki je celo delovno dobo preživel v Litostroju. "Predvsem v državah iz skupine neuvrščenih smo ogromno delali, v tistem času tudi v Iraku in Iranu. A projektov Litostroj ni dobival le 'po politični liniji', ampak je bil dejansko tehnološki velikan. Za prvo centralo, pri kateri sem sam sodeloval oziroma je šlo za projekt glavnega gonilnika in gonilnika pri turbini, sem pozneje izvedel, da so bili naročniki izredno zadovoljni. Nekako v smislu: Litostroj je dobil zahtevo za fiča, mi pa smo njim prodali centralo," nam pred vhodom v litostrojski kompleks – noter nas naslednik starega Litostroja, kljub razlagi, da gre za snemanje oddaje o industrializaciji povojne Jugoslavije, ni hotel spustiti - pove Jenko. "Taka kakovost se po svetu hitro izve in nikoli nismo imeli težav na licitacijah v tistih časih, tam nekje od leta 1970 do 1980. Nekoč sem slišal od nekoga iz Voitha, da ko se je Litostroj pojavil na licitaciji, so oni začeli že kar kovčke pakirati."

Poznal sem jo iz časopisa
"Njo sem bolj poznal prek časopisa,"
se spominja Jenko in potrdi, da je bil Litostroj pravo mesto, saj je izredno dobro skrbel za svoje delavce, zanje gradil tudi stanovanja in počitniške domove, v kompleksu pa so uredili tudi kinodvorano in zdravstveno ambulanto. In tudi za izobraževanje svojih delavcev ter za razvojni oddelek je tovarna skrbela: "Ko sem prišel v Litostroj, je bilo zaposlenih nekje 40 projektantov in konstruktorjev v kreativnem biroju, dvajset let pozneje jih je bilo več kot 80. Za dodatno šolanje je bilo dobro poskrbljeno. Ko je Litostroj začel delovati po letu 1947, je bilo inženirjev zelo malo. Po večini so prihajali v tovarno delat tehniki, ki pa so se pozneje lahko šolali na ljubljanskih fakultetah."
Zavodi strojnega ključavničarja Tita
Celotno ime Litostroja je bilo Titovi zavodi Litostroj. To je pravzaprav logično. Seveda ne le zaradi legendarnih (z današnjega pogleda tudi malo komičnih, pa vendar veličastnih) posnetkov predsednika Tita, ki si v maršalski uniformi s strehe še nedograjenega Litostroja ogleduje nov kompleks, ki je spremenil podobo celotne Šiške. Tudi zato, ker je bil Tito vendar strojni ključavničar in torej 'v stroki' z litostrojci. Livar in delavec v strojegradnji sta bila prototipa industrijskega delavca.

O tem, da je bil Litostroj verjetno paradigmatski primer povojne industrializacije in tudi prve petletke, katere cilja sta bila industrializacija in elektrifikacija države, nam več pove dr. Blaž Vurnik, avtor razstave Nova doba prihaja v Mestnem muzeju: "Značilen za ta čas je tudi zato, ker pred Litostrojem tako velikih tovarn v Ljubljani ni bilo. V svojem nastanku pa je značilen, ker je mobiliziral takšne množice ljudi, ki so ga gradile. Gradili so ga z udarniškim delom, angažirali so nemške vojne ujetnike in politične zapornike, tako da se je okrog njega nabirala vsa izvorna ideologija tistega časa."

Mesto tovarna Litostroj
Pozneje je bil Litostroj tudi vzor univerzalnega socialističnega podjetja. Izraz nam Vurnik razloži kot podjetje, ki nosi neko družbeno odgovornost, ki pravzaprav vpliva na celotno življenje zaposlenih. Prva naloga je bila seveda gradnja stanovanj, katerih pomanjkanje v Ljubljani je bilo endemično. "Litostroj je takoj po zagonu obratovanja začel graditi stanovanja za svoje delavce. Do prve polovice 80. let je Litostroj tako ali drugače gradil ali sodeloval pri gradnji skoraj 1.000 stanovanj in skoraj 800 ležišč v samskih domovih po Ljubljani." Največji simbol tega so litostrojski bloki oziroma kar cela Litostrojska cesta. Ta me zaradi nizkih blokov in zelenega pasu na sredi z elektrovodom ter nanj pritrjenimi lučmi vedno nekako spominja na nekakšen 'pomanjšan vzhodni Berlin', ampak to je druga zgodba.
Ko je torej v Litostroj vstopila Duba Sambolec, je bila to ena najuspešnejših firm. "Izvažal je po celem svetu, ni bilo celine, kjer ne bi montiral turbin za hidroelektrarne, pa mostnih dvigal in izvažal je tudi svoj 'know-how'," pove Vurnik.
In naenkrat je bila tišina. Pa saj ni tišine ...
Ja, delalo se je ves čas. Pa vendar … "Tam sem tudi doživela enkrat od treh popoldne. To si črn, moral si si umiti nos, to je prah, in kar naenkrat sem rekla: a se mi že blede. Skozi tista stekla je bila luč. Oranžno sonce je sijalo skozi in tam so bili neki žarki. Pa kar naenkrat je bila tišina. Pa, saj ni tišine, sem si rekla, saj mašine delajo … (smeh)" Tišine ni bilo … In tla so se tresla … In delali so ogromne stvari. »Oni so delali dele za čezoceanske ladje, to so bili več metrov visoki odlitki in vse to so potem še dali na rentgen. To je bilo res zelo natančno delo." In z natančnimi načrti je v Litostroj prišla tudi Duba Sambolec, ki je z veliki skulpturami iz Litostroja opozorila na urbanistične napake ali pa slabo izrabljene lokacije v Ljubljani.

"Naučila sem se lotanja in varjenja in sama sem delala tehnično vedno težje in dražje stvari. Dejansko so mi odpirali vrata, ko sem začela hoditi po tovarni. In postala sem prav požrešna na material, ker večinoma sem kar šla v skladišče in so mi dali vsak material, za katerega sem zaprosila. Ja, večinoma so rekli ja."
Problemi so bili. A na začetku.
In nikoli niste imeli nobenih težav, me zanima. Duba Sambolec, za katero vsakemu postane že po prvem pozdravu jasno, da ji gotovo ni lahko oponirati, in ki bi – če bi dokončala svoj izvorni študij prava – gotovo bila trdoživa pravnica in vešča retoričarka, se zasmeji. "Ko sem najprej prišla zjutraj, so žvižgali za mano. Nato pa sem se preoblekla v delovno obleko, dali so mi čevlje s kovinsko kapico, pa brezrokavnik z ovčko." In to je bilo to … Niti ne … In Duba Sambolec pove morda ključno anekdoto za to, da ji je uspelo v Litostroju realizirati nekaj njenih ključnih kiparskih projektov.
"Tam je bil delavec, ki mi ni hotel odžagati odvečnega jekla. In sem vsak dan hodila do njega in vsako popoldne je to tam ležalo. Pa se sprašujem, zakaj noče tega narediti. Mu ponudim cigareto, pa je noče. In bil je tak kot gora. In potem sem rekla: Vem, zakaj nočete tega narediti ... Sem slišala, da se po tovarni govori, da sem direktorjeva ljubica. Njim pač ni bilo nič jasno, kaj tam delam … Ampak jaz sem umetnica!"

Potem zagledam na njeni mizi fotografijo Dube med verigami, in ko želim nekaj pripomniti, me prekine: "Te verige … Veste, ključno je, da vas delavci sprejmejo. Meni so te verige nekaj časa lomili. Vsako jutro, ko sem prišla, sem našla polomljene verige, ki sem jih naredila prejšnji dan. Potem sem imela pa tega dovolj in sem vzela macolo in začela kričati in kleti. Oh, kako sem klela. Samo še enkrat mi zlomite te verige. In še po neki mašini sem udarila. No, od takrat mi niso več ničesar lomili."
Pozneje so Dubi Sambolec, ki je tudi poučevala v industrijsko-kovinarski šoli - slovitem teksasu –, delavci izdelali nekaj tehnološko izredno dovršenih projektov. Med njimi tudi izredno delikatno kupolo za skupinsko razstavo Sky-Earth v okviru sekcije Aperto beneškega bienala leta 1988. In nastale so tudi manjše skulpture za galerijske postavitve.
Iščemo stik z bazo
Usoda nekaterih od njih pa govori tudi o žalostni usodi pozitivnih plati gospodarstva v socialistični Jugoslaviji. Eno od skulptur z razstave na prostem, ki je ostala na ozemlju litostrojskega kompleksa, so brez Dubinega privoljenja prebarvali. Tisti, ki so podedovali Litostroj, imajo očitno malo posluha za imenitno dediščino. Tudi mi smo zaman skušali pridobiti dovoljenje, da bi smeli posneti intervju s sogovornikom na ozemlju Litostroja, niti do kipa idejnega očeta Litostroja Franca Leskoška Luke nismo smeli; tudi ne do skulpture, ki so jo oblikovali iz krila ponesrečene turbine … Ja, nove tovarne niso več ljudske tovarne. Stika z bazo, kot so temu rekli, vsaj v nekdanji obliki ni. Zato pa tudi čez dvajset, trideset let takšnih zgodb in ponosa ne bo.

Bila sem ravno eno leto po akademiji, ko sem šla na kolonijo v tovarno v Sisku. Tam sem začela razmišljati, da je tovarna super prostor: imaš dostop do tehnologije, materiala, delaš s celim spektrom ljudi, od varilcev do inženirjev. In ko sem se vrnila v Ljubljano, sem se vprašala, kaj imamo tukaj … Ja, Litostroj.

Duba Sambolec

/Delavci/ so dobili nalog, da delajo za mene. Cela zgodba je pravzaprav subverzija sistema.

Duba Sambolec

Stvari so bile zelo urejene. Direktor Marko Kržišnik, nekdanji konzul iz Celovca, je tovarno zelo kompetentno vzel v roke. Že po Jugoslaviji smo delali ogromno turbin, prav tako pa po Bližnjem vzhodu in Afriki. /.../ Za tako kakovost se po svetu hitro izve in nikoli nismo imeli težav na licitacijah v tistih časih, tam nekje od leta 1970 do 1980. Nekoč sem slišal od nekoga iz Voitha, da ko se je Litostroj pojavil na licitaciji, so oni začeli že kar kovčke pakirati.

Anton Jenko, strojni inženir

Univerzalno socialistično podjetje je neka oblika socdružbene odgovornosti. Podjetja so vplivala na celotno življenje zaposlenih. Tovarne so gradile stanovanja, organizirale kulturno in športno življenje zaposlenih, gradile počitniške domove. Litostroj je, takoj ko se je začelo delo, začel graditi tudi stanovanja za svoje delavce. Od druge polovice 40. let do prve polovice 80. let je Litostroj tako ali drugače gradil ali sodeloval pri gradnji skoraj 1.000 stanovanj in skoraj 800 ležišč v samskih domovih po Ljubljani. V Litostroju je bila organizirana lastna zdravstvena služba, leta 1959 je tudi že imel referenta za socialno varnost, ki je skrbel za to, da so se delavci, ki so se poškodovali pri delu ali iz drugih razlogov niso mogli več opravljati napornih del, preizobrazili in dobili delo v okviru Litostroja v kakšnem drugem oddelku ali tozdu. Litostroj je bil v tem kontekstu zelo značilno univerzalno socialistično podjetje.

dr. Blaž Vurnik
Platforma: Nova doba prihaja
Platforma: Nova doba prihaja