Mala terasa in spodaj Ljubljana ... Nebotičnik bo oživel

Z odprtjem terase se počasi končuje tudi prenova zgornjih, gostinstvu namenjenih etaž ljubljanskega nebotičnika arhitekta Vladimirja Šubica.

To poletje bomo končno spet lahko uživali v znamenitem ljubljanskem razgledu, v kontrapunktu razgledu z Ljubljanskega gradu. Gre za razgled z ljubljanskega Nebotičnika arhitekta Vladimirja Šubica. Rezultat investicije avstralskega podjetnika slovenskega rodu Anthonyja Tomažina v prenovo zgornjih, nekoč zloglasnih, na pol legalnih (o tem več sledi) etaž, bo namreč kmalu predstavljen javnosti. Od tega konca tedna se tako lahko spet podate na teraso, do prvih dni septembra pa bodo že odprli vse lokale v Nebotičniku, torej tudi nočni klub in restavracijo.

Prenova je potekala v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine oziroma pod nadzorom višje konservatorke ljubljanske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Tatjane Adamič. Nebotičnik je namreč zaščiten celostno, kar pomeni, da je zaščitena tudi njegova notranja oprema in da ni mogoče spreminjati namembnosti njegovih gostinskih prostorov. Ti so že ob inavguraciji stavbe leta 1933 postali priljubljeno shajališče ljubljanskega omikanega meščanstva. Predvsem je to veljalo za kavarno in lahko si le želimo, da bo Ljubljana končno spet dobila kavarno 'stare šole', o kateri bi lahko pisali tako kot o prvi kavarni na vrhu nebotičnika. Časnik Slovenski narod je tako ob odprtju Nebotičnika in kavarne februarja 1933 zapisal: "Včeraj popoldne je bil nebotičnik, zlasti pa kavarna na njem, otvorjen brez pompa z intimno čajanko, pri kateri so navzoči lahko občudovali vso prelestno lepoto kavarne, njeno bogato in elegantno opremo ter poleg z najrafiniranejšim okusom izbranega servisa tudi izredne sposobnosti direktorja kavarne g. Jefte Petrovića ter njegovega uslužbenstva."

Nujnost vsaj približno klasične zunanjosti
In zdaj k (ne)legalnosti zgornjih petih nadstropij oziroma k nadstropjem, za katere menda tudi birokracija ni natančno vedela, kako naj jih registrira. Zgodovina Nebotičnika se namreč začenja pri Plečniku, ki je prvi podal idejo o osemnadstropnem 'vogalnem stolpu' na mestu sedanjega Nebotičnika. Mestni magistrat je tako 9. maja 1930 sprejel Plečnikovo zamisel in podelil soglasno načelno stavbno dovoljenje za zgradbo, "katere vogal ob Dunajski in Gajevi ulici bi imel v tlorisni izmeri 380 kvadratnih metrov in bi bil 8 nadstropij visok, podaljšek v Gajevi pa 5 nadstropij". (citat iz knjige Ljubljanski nebotičnik – Denar in arhitektura Boga Zupančiča) Vladimir Šubic je idejo o postavitvi Nebotičnika gojil že vse od leta 1922, in da bi jo realiziral, je celo zamenjal službo. Ko je namreč Pokojninski zavod, eden največjih investitorjev v nepremičnine, leta 1930 razpisal javni natečaj za 'vogalni stolp', je bil Šubic še zaposlen na gradbenem oddelku ljubljanske mestne občine, bil pa je tudi v sedemčlanski komisiji, ki je presojala natečajne predloge.

Morda je svoj glas k zavrnitvi vseh predlogov oziroma k zaključku natečaja s podelitvijo treh enakovrednih nagrad oddal tudi zaradi preračunljivosti. No, pomembno je tudi to, da so trije najvišje uvrščeni predlogi predstavljali nekakšen izbruh funkcionalizma, ki pa ga je komisija s Šubicem vred odbila. Kot piše Zupančič, je šlo verjetno za to, da previdni Pokojninski zavod ni želel tvegati s pri nas še neuveljavljeno funkcionalistično formo. Naložba je vendar morala biti donosna, kar podčrta tudi izjava predsednika zavoda Vekoslava Vrtovca ob polaganju temeljnega kamna 19. aprila 1931: "Naš zavod mora v smislu določb zakona in statuta nalagati plodonosno svojo imovino tudi v nepremičnine, in sicer po ključu in proporcu vplačanih premij v posameznih banovinah. Za bazo te naložbe v nepremičnine je določenih v sporazumu z g. ministrom za socialno politiko približno 20 odstotkov imovine zavoda." Da bi naložba torej mogla biti donosna, je nebotičnik postal v notranjosti zares najsodobnejša stavba z denimo prvo klimatsko napravo pri nas in z 'revolucionarnimi' tremi dvigali, vendar pa je bila njegova zunanjost zelo klasična.

'Preveč' potresno varna stavba
Če se torej vrnemo k Šubicu. V zavrnitvi vseh natečajnih predlogov je videl priložnost zase in za svojo vizijo in se je zato avgusta 1930 tudi odločil zamenjati službo in prestopiti v Pokojninski zavod. O tem, da se je že od začetka računalo s stavbo, višjo od prvotno predlaganih osmih nadstropij, govori tudi izračun statike. Nebotičnik ali »blok hiš Nebotičnika«, kot so ga tedaj imenovali, je bil v svojem času potresno najbolj varna stavba v Jugoslaviji. Statik Dimnik je namreč statiko računal po pri nas sicer neuveljavljenem, a od evropskega veliko bolj kompleksnem in zanesljivem japonskem modelu in je pri statičnem izračunu upošteval namesto 0- do 15-kratnega kar 35-kratni potresni faktor. Za to se je verjetno odločil tudi zato, da bi se nebotičniku pozneje lahko dodalo še nekaj nadstropij v stolpu.

Plečnik je vedno nekje v ozadju … pa še prostozidarji
O Šubičevem Nebotičniku se je govorilo tudi kot o stavbi, ki se je zaradi postavitve na obrobju mestnega jedra izognila 'Plečnikovi roki'. Medtem ko je, kot je v oddaji Nebotičnik režiserja Tuga Štiglica povedal že pokojni umetnostni zgodovinar Nace Šumi, Plečnik v tridesetih v ožjem centru pozidal vse, kar je lahko, naj bi na obrobju vendar pustil nekaj svobode. Vendar pa je jasno, da se Nebotičnik ni mogel zgoditi mimo Plečnika, o čemer priča tudi zapisnik gradbenega odseka ljubljanske občinske uprave z dne 18. marca 1932. V njem najdemo formulacije kot: "Dobiti je treba jasno in glasno izjavo od g. arh. Plečnika, če se s tem strinja … G. arh. Plečnik naj bi se izrekel tudi glede zasenčenja po teh objektih …“ Plečnikova roka je bila vsaj posredno prisotna tudi pri oblikovanju zaključka Nebotičnika z glorieto, s potezo, ki so jo v nebotičnik v tistem času vnašali tudi v New Yorku. Šubic je pri oblikovanju zadnjih treh nadstropij k sodelovanju povabil arhitekta Iva Medveda ter Plečnikova študenta Marjana Mušiča in Bojana Stupico. In prav v delu zadnjih naj bi se jasno videla plečnikovska gesta, saj naj bi zaključek Nebotičnika risali v Plečnikovem seminarju. In v tem sodelovanju se po Zupančiču tudi kažejo "dvojnost, odprtost in osebna kakovost Šubica, saj je znal svetovne novosti prenašati v lokalni kontekst, sodelovati z drugimi, jim prisluhniti in dodajati v projekt vse, kar se mu je zdelo dobro."

Plečnik naj bi tudi določil višino stavbe in prav višina nebotičnika 70,20 metra nad tlakom v pritličju naj bi bila tudi eden od indicev za vpliv prostozidarjev v Nebotičniku, ki tudi v resnici ni bil zanemarljiv. Število 702 je namreč enako 2-kratniku števila 351, kar je enako številski vrednosti hebrejskega imena Hirama Abifa, graditelja Salomonovega templja, medtem ko šteje Plečnikov epitaf arh. Jože Plečnik 153 ali zrcalno število števila 351. Z nekoliko šale in z nadihom teorij zarote bi tako lahko sklenili, da so bili prostozidarji krivi za nedonosnost Nebotičnika, h kateri je gotovo vsaj nekaj prispevalo zvišanje stavbe za kar petnadstopni stolp.

Nebotičnik, ki so ga začeli načrtovati v času gospodarske konjukture, nato pa ga gradili med veliko krizo, je tako postal „strelovod za vse tedanje nepravilnosti in sinonim za megalomanijo“. In tako se nam, če si privoščimo malo cinizma, skoraj lahko zdi zabavno, da bodo njegove gostinske prostore znova odprli v času, ko lahko pri nas identificiramo več takih 'strelovodov', ki so jih prav tako začeli načrtovati pred izbruhom krize in ki se danes kažejo kot nebodigatreba. Veliko bolj kot je bil nebodigatreba Nebotičnik, ki je v ljubljansko arhitekturno-urbanistično situacijo kot deveta najvišja stavba v Evropi leta 1931 in kot zelo kvalitetno oblikovan kompleks vendar vnesel potrebno 'velemestno' urbanistično potezo.

Prijavi napako