Predstava se bo skozi glavni lik, ki ga bo odigrala Polona Juh, spraševala o današnjem svetu. "Naša predstava bolj sprašuje, kot daje odgovore," je pred premiero povedala Žanina Mirčevska, ki je za Slovensko narodno gledališče (SNG) Drama Ljubljana priredila dramo.

Zgodbo o zatonu civilizacij in cesarstev, o trenutku, ko je človeštvo na križišču med duhovnostjo in čutnostjo, je zrežiral Eduard Miler. Iz francoščine pa je besedilo prevedel Primož Vitez.

Nevera v vrednote, kot so empatija, čutnost in ljubezen
Drama se zgodi, ko judejska princesa, poosebljenje sveta materializma, intrig, hedonizma, strasti in vojn, sreča svoje popolno nasprotje – preroka Johanaana, ki pripada svetu duhovnosti; odigral ga bo Igor Samobor. Ker ne more izsiliti poljuba, ga da obglaviti.

Kot enega od mogočih odgovorov, zakaj Saloma obglavi nosilca altruizma, je Mirčevska pred premiero omenila nevero v vrednote, kot so empatija, čutnost in ljubezen. Na tej točki pa so želeli potegniti vzporednice tudi s "trenutno globalno sliko človeštva", ki je polno manipulacij in prevar.

Tiha in intuitivna spremljevalka moškega sveta
Ustvarjalci so povedali, da govori zgodba tudi o ženski kot tihi in intuitivni spremljevalki moškega sveta skozi 2000-letno zgodovino. Polona Juh pravi, da torej tudi o tem, kako se družba obnaša do ženske, ki je čutna, empatična in drugačna od hladne, telesne, svobodomiselne in destruktivne Salome, ki s svojo pojavnostjo vzbuja strah v moškem. Ravnatelj SNG-ja Drame Samobor pa meni, da se Wildova igra vklaplja v letošnjo sezono prav s tem nasprotjem, pomanjkanjem ljubezni, ki ga je opisal kot "čustvo, ki ga v današnjem svetu morda najbolj pogrešamo".

Dramaturginji se zdi glavni lik drame, ki jo je irski pisatelj in dramatik objavil leta 1891, eden najfatalnejših ženskih likov v dramatiki. In to ne zaradi dekadentnosti in ekstravagance ter močne izpostavljenosti v umetnosti, temveč verjetno predvsem zato, ker je uganka.

Legitimno izvoljeni manipulanti. O teh govori Wilde.
Režiser v besedilu prepoznava preroškost, saj je po njegovem mnenju današnja slika sveta natančno tista, ki jo je zarisal Wilde: "Svet je pred razpadom, požari v Braziliji in Sibiriji pa nam dajejo vedeti, da gre hitreje, kot nam to dopovedujejo znanstveniki. Zavedamo se, da nas vodijo legitimno izvoljeni manipulanti. O teh govori Wilde."

V gledališkem listu uprizoritve Svetlana Slapšak zapiše, da je v zgodovini drame Saloma blizu Hamletu, vendar v nasprotju z njim nima nobenih iluzij o družbi, v kateri živi – ni naivna plemenita princesa, izgubljena v breznu pokvarjenosti.

"Saloma je Wildova edina odkrito uporniška junakinja in tudi edina, ki odkrito uporablja seksualnost v politični borbi. V nasprotju z drugimi njegovimi dramskimi tanagrinami, ki v vrtoglavo duhovitih replikah rafinirano in diskretno kažejo svoje sposobnosti racionaliziranja seksualnosti v okvirih družbeno sprejemljive oblike ljubezni in zakona, Saloma strmi v seksualno revolucijo in revolucijo seksualnosti, ki je nekje na obzorju, morda samo kakšnih sedemdeset, osemdeset let od Wildovega trenutka, prav tukaj, v Parizu."

Miler je predstavo oskrbel tudi z glasbo, scenograf in avtor videa je Atej Tutta, kostumograf Leo Kulaš, koreografka Maša Kagao Knez, masko je oblikovala Špela Ema Veble, svetlobo pa Andrej Hajdinjak. V predstavi nastopajo še Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar ter v alternaciji Andraž Harauer in Matic Valič.

Wilde je Salomo napisal v Parizu leta 1891. V Angliji je bilo namreč v tistem času prepovedano prikazovanje bibličnih likov, zato so Salomo sprva uprizarjali le na zasebnih prireditvah. V ljubljanski Drami je bila do zdaj uprizorjena dvakrat: v sezoni 1905/6 v režiji Adolfa Dobrovolnega in v sezoni 1919/20, ko je uprizoritev režiral Osip Šest. Tretja Saloma tako na oder stopa po kar stotih letih.