Romane, kratke zgodbe, pesmi, eseje, scenarije in premišljevanja Janija Virka odlikujeta osebni pogum in brezkompromisnost. Ne v smislu, da bi z avtorsko vehementnostjo zagovarjal prevzete moralne norme in filozofska stališča, nasprotno, njegov pogum je v tem, da spodmika temelj sleherni enoumnosti, dogmatični resnici in družbeni ideologiji, preberemo v utemeljitvi Župančičeve nagrade. Foto: BoBo
Romane, kratke zgodbe, pesmi, eseje, scenarije in premišljevanja Janija Virka odlikujeta osebni pogum in brezkompromisnost. Ne v smislu, da bi z avtorsko vehementnostjo zagovarjal prevzete moralne norme in filozofska stališča, nasprotno, njegov pogum je v tem, da spodmika temelj sleherni enoumnosti, dogmatični resnici in družbeni ideologiji, preberemo v utemeljitvi Župančičeve nagrade. Foto: BoBo

Nisem ravno privrženec posebno artificielnih, idejno skonstruiranih likov, bolj me zanimajo prvinske sile, narava, trki različnih usod in strasti in svetov, in to, kar nas v bistvu najbolj zadeva in kot ljudi tudi združuje v vsakdanjih življenjih, ljubezen, samota, smrt, hrepenenje in nasprotja, ki sestavljajo naš individualni in skupni svet.

Jani Virk, Med drevesi
Jani Virk je nagrado prejel za zbirko sedmih zgodb Med drevesi. Foto: Založba Beletrina

Mogoče je tudi zgodba o tem, kako običajni in preprosti ljudje pogosto pokažejo mnogo več srca in spontanega dejavnega sočutja do izkoriščanih, zapostavljenih, beguncev itd. kot politiki ali gostobesedni intelektualci, ki jim ti poraženci današnje civilizacije služijo kot material za njihove ideološke boje in medijsko retoriko.

Jani Virk
Kot pravi pisatelj, je svet, v katerem živijo njegovi junaki, nepregleden, kaotičen, lep ali tesnoben, poln nasprotij, naključij in presenečenj, dobrih in slabih. Foto: MMC RTV SLO

O tem paradoksu, ki ga Virk spretno in z izjemnim literarnim mojstrstvom vleče skozi zbirko sedmih zgodb Med drevesi, za katero je tudi dobil nagrado, o njegovih literarnih likih, ki "dvomijo, izgubljajo vero in smisel bivanja, a nikoli ne pristanejo na letargijo in brezbrižnost do drugih. Globoko razklane se borijo za to, da bi s svojim ravnanjem ohranile vsaj spomin na izgubljeno človekovo plemenitost in dostojanstvo", kakor je v spremni besedi zapisal Milan Dekleva, smo se pogovarjali s pisateljem.

Jani, čestitke za nagrado. Ob vseh nagradah je na vaš naslov za vašo zadnjo zbirko Med drevesi prispela še Župančičeva. Kaj vam pravzaprav pomeni?
Teh nagrad niti ni tako veliko, seveda pa pride prav, da z leti ob slabih stvareh, ki se jim ni mogoče izogniti, tu in tam pride tudi kakšna nagrada, da se stvari malce izravnajo.

Župančič je bil pesnik. In tudi vi ste na začetku svoje literarne poti izdali pesniško zbirko Tečeva čez polje. Zakaj ste se odmaknili od poezije?
Tečeva čez polje je bila leta 1990 moja tretja knjiga. Po njej sem izdajal bolj ali manj romane in kratko prozo. Nisem se odmaknil od poezije, je nekaj najlepšega in najboljšega, kar se je lahko zgodilo človeštvu, pa tudi meni. Spremlja me večji del mojega odraslega življenja, pravzaprav pa tudi že od otroštva, kot drugačen, bolj odprt pogled na svet. Takole je, poezija se je malce odmaknila od mene, iz tistega notranjega bazena črk, ki potem pride na površje kot pesem. Zato ne pišem več pesmi, brez škode za človeštvo, na srečo je dobrih pesnikov veliko, tudi v Sloveniji. Pravzaprav še posebno v Sloveniji, kjer se s Kosovelom, Kocbekom, Zajcem, Strnišo, Kovičem, Šalamunom lahko mirno štejemo med pesniške velesile dvajsetega stoletja.

Vaš literarni opus obsega šestnajst knjig in se giblje od novel in kratkih zgodb do romanov, poezije in esejistike. Župančičeva nagrada pripada zbirki sedmih kratkih zgodb z naslovom Med drevesi, ki jih povezuje osrednji lik moškega v zrelih srednjih letih, ki se mu svet vedno bolj snema s tečajev. Kakšen je ta moški? Kdo je ta moški?

Mogoče je predstavnik malce občutljivejšega dela človeštva, resigniranega od spoznanja, da človeška družba v resnici ne napreduje, vsaj ne v smer solidarnosti, razumnega sobivanja, povečevanja senzibilnosti in empatije do sočloveka in narave. V tem smislu družba napreduje nazaj, kar je seveda že po jezikovni logiki smešno in absurdno in groteskno, kaj šele v resnici. Tako kolektivno kot v prostorih posameznika se nevarno približuje breznu, v katerega zlahka zgrmi vse, kar je dobrega prinesla človeška civilizacija, skupaj z umetnostjo in vso kulturo v najširšem smislu.

Se ta moški lik s slovenskim potnim listom bere drugače, kot pa bi se bral lik lastnika denimo britanskega potnega lista?
Niti ne, je nekakšen globalni slehernik izumirajoče vrste z določeno mero slovenske senzibilnosti, nekoliko preveč občutljiv in človeški, ki kot seizmograf zaznava posurovelost in agresivnost zahodne civilizacije ter jo v različnih oblikah doživlja tudi sam. Ni na strani zmagovalcev, ne spada med prednike tistih modificiranih bitij prihodnosti, ki v romanih Atwoodove naseljujejo temni svet prihodnosti.

Vaši liki so zelo prvinski. Njihova zmožnost zlitja s svetom, ki jih obkroža, z naravo, ki jo opazujejo z odprtimi očmi in široko razprtih src ter prsi, skozi katere vpijajo njene lepote, se meša s hrepenenjem, z željo po vsrkavanju novih spoznanj in svetov, pa čeprav tega ne manifestirajo?


Nisem ravno privrženec posebno artificielnih, idejno skonstruiranih likov, bolj me zanimajo prvinske sile, narava, trki različnih usod in strasti in svetov, in to, kar nas v bistvu najbolj zadeva in kot ljudi tudi združuje v vsakdanjih življenjih, ljubezen, samota, smrt, hrepenenje in nasprotja, ki sestavljajo naš individualni in skupni svet.

V zgodbah se med seboj prepletajo različni svetovi. Svet mačizma, svet zasanjanosti, svet sovraštva, svet empatije ... Kakšen pa je v resnici svet, v katerem živijo vaši junaki in ki nas dejansko obkroža?
Kompleksen, nepregleden, kaotičen, lep ali tesnoben, poln nasprotij, naključij in presenečenj, dobrih in slabih. Popolno nasprotje tega, kar razglašajo učbeniki za hitro srečo in samopomoč s svojimi gesli, recimo, vsak je kreator svoje usode in svojega sveta, iz sebe lahko narediš, kar si želiš, in podobne bedarije. Črte individualnih življenj, družbe in zgodovine so mnogo manj pregledne, linearne, predvidljive, mnogo bolj izgubljene v zapletenih in temačnih meandrih in labirintih, kot si lahko predstavlja racionalna pamet. To je sicer slabo za vernike razsvetljenske paradigme, vsekakor pa dobro za literaturo.

Liki so med seboj nepovezani zgolj na videz, v resnici pa se med seboj prepletajo in se berejo kot en sam lik. Kaj povezuje vse te like?
Mogoče to, da so dojemljivi za ranljivost sveta, za presenečenja, ki spreminjajo njihov tok življenja. Da pustijo, da jih življenje nosi, da je močnejše od njihove zasidranosti v varnost in udobje domačijskega sveta.

V nekaterih zgodbah ste posegli v aktualno družbenopolitično situacijo, v aktualno stvarnost, prežeto s strahom pred begunci, recimo. Tovornjakar v zgodbi Klavdij na službeni poti na zunaj kot zaprisežen domoljub posluša narodno-zabavno glasbo, pa vendar mu notranji glas šepeče nekaj povsem drugega. Je to pisateljska intervencija ali morda zgolj opažanje pisatelja?
Ne vem, je predvsem zgodba o trku dveh svetov, o tem, kako usoda ali naključje na parkirišču ob Gardskem jezeru pripelje skupaj starejšega voznika tovornjaka nekje z Dolenjskega, ki je slabo plačani uslužbenec nekega iznajdljivega povzpetnika, in mlade temnopolte ženske, ki so jo mafijske združbe iz Nigerije zmamile v Evropo in jo pahnile v prostitucijo. Mogoče je tudi zgodba o tem, kako običajni in preprosti ljudje pogosto pokažejo mnogo več srca in spontanega dejavnega sočutja do izkoriščanih, zapostavljenih, beguncev itd. kot politiki ali gostobesedni intelektualci, ki jim ti poraženci današnje civilizacije služijo kot material za njihove ideološke boje in medijsko retoriko.

Vaši junaki se gibljejo po samem eksistencialnem robu. Na njem se obdržijo. Ga ne prestopijo in z njega ne zdrsnejo. Vas ni nič mikalo, da bi jim sami pomagali prestopiti to navidezno črto?
Niti ne. Se mi zdi, da ravno ta hoja po robu dela življenje zanimivo, najbrž tudi literaturo. Če bi junake potisnil čez rob, bi bil kot cirkuški direktor, ki nareže vrv, da njegov vrvohodec strmoglavi na tla, potem pa med patetičnim puljenjem las sam zasede prizorišče. Igra je prava, kadar je odprta do konca in kadar nihče nasilno ne poseže vanjo. Niti avtor, niti sodnik, niti cirkuški direktor.

Nisem ravno privrženec posebno artificielnih, idejno skonstruiranih likov, bolj me zanimajo prvinske sile, narava, trki različnih usod in strasti in svetov, in to, kar nas v bistvu najbolj zadeva in kot ljudi tudi združuje v vsakdanjih življenjih, ljubezen, samota, smrt, hrepenenje in nasprotja, ki sestavljajo naš individualni in skupni svet.

Mogoče je tudi zgodba o tem, kako običajni in preprosti ljudje pogosto pokažejo mnogo več srca in spontanega dejavnega sočutja do izkoriščanih, zapostavljenih, beguncev itd. kot politiki ali gostobesedni intelektualci, ki jim ti poraženci današnje civilizacije služijo kot material za njihove ideološke boje in medijsko retoriko.