"Znak današnjega življenja ni več jasnost, ampak splošna in hotena nejasnost." To niso besede Georgea Orwella, ampak misel Edvarda Kocbeka iz članka Premišljevanje o Španiji (1937), ki jo je kot uvod v svojo spremno besedo k Poklonu Kataloniji zapisal Peter Vodopivec in ki pravzaprav odlično povzema dogajanje med špansko državljansko vojno. Ko se je pod vplivom potovanj po angleških delavskih in rudarskih predmestjih iz 'konservativnega anarhista' (tako se je označil sam) prelevil v socialista in se predan boju za 'našo stvar' podal v Španijo, da bi se bojeval na strani ljudskofrontnega gibanja, je Orwell zapisal: "Bolj ali manj po naključju sem se znašel v edini skupnosti v Zahodni Evropi, bodisi majhni ali veliki, kjer sta bili politična ozaveščenost in nevera v kapitalizem nekaj običajnejšega kot njuni nasprotji." To je bilo izhodišče, skozi knjigo pa spremljamo rušenje Orwellovih iluzij in njegovo spoznavanje, da je bilo krvavo dogajanje v Španiji le simbol krize humanosti, čeprav vere v socializem in vere tudi v prav svoje prvotne odločitve za vstop v vojno ni zavrgel.

Zato preden kaj več povemo o sami knjigi in o Orwellu samem, zapišimo še en za razumevanje izteka knjige in tudi 'zaresne' zgodovinske zgodbe o španski državljanski vojni bistven Orwellov uvid: "Nihč e, ki je imel količkaj soli v glavi, ni verjel, da je mogoče v tako razdeljeni in izčrpani deželi, kot bo Španija po koncu vojne, upati na kakršno koli demokracijo, vsaj ne na takšno, kot jo razumemo v Angliji ali Franciji. Edina možnost je bila diktatura in jasno je bilo, da je priložnost za diktaturo proletariata zamujena. Se pravi, še najverjetnejša je bila nekakšna oblika fašizma. Fašizma, ki si bo seveda nadel kakšno bolj blagozveneče ime in ki bo - zakaj to je bila vendarle Španija - bolj človeški in manj učinkovit kot njegova nemška ali italijanska različica. Edina druga možnost je bila neskončno hujša Francova diktatura ali pa (ta možnost je bila nenehno odprta) to, da se bo vojna končala z razdelitvijo Španije, bodisi na posamezne države ali ekonomske cone."

Založnikov strah pred Orwellovo domnevno protirevolucionarno propaganso
Orwellova knjiga Poklon Kataloniji je v nekaj ozirih dvoumna, kot je bilo dvoumno dogajanje, v katerega se je zapletel Orwell. Priča smo duhoviti pripovedi, ki je odločno zaznamovana z Orwellovimi simpatijami do republikanske strani oziroma predvsem do delavskih milic, ki delavstva in revnih kmetov niso mogle odrešiti prav zaradi komunistične neodločnosti oziroma nasprotovanja revoluciji, kar je po Orwellovem mnenju odločilno prispevalo k oslabitvi republikanskega tabora, ki pa obenem tudi odločno biča hibe te struje. To in predvsem Orwellov nastop zoper komunistično 'cincanje' sta bila tudi povod za to, da Orwellov založnik Victor Gollancz leta 1938, ko španska kalvarija še sploh ni bila končana, ni hotel izdati Poklona Kataloniji, saj bi po njegovem mnenju utegnil škodovati protifašističnemu povezovanju levice. Zato je knjigo izdala založba Secker & Warburg, ki je očitno bolje razumela podton Orwellovega pisanja, ki je kljub humornim in skoraj posmehljivim momentom vendar ohranjalo privrženost združenemu republikanskemu taboru.

Vojni teater španske prenapete mladine
Poklon Kataloniji je odličen portret (malo tudi karikatura) španskega značaja in temperamenta, španske naivnosti in obenem poštenosti. Te lastnosti Orwell predstavlja predvsem v prvem delu, ko opisuje priprave na prvi odhod na fronto in dogajanje ne njej pred dopustom v Barceloni. Tukaj Orwell piše o tem, da je španski revolucionarni tabor vojno jemal bolj kot resničen dogodek kot 'vaško šopirjenje' ali 'teater': "Ta razpuščena množica navdušenih otrok, ki jih bodo že čez tri dni vrgli na bojno črto, pa ni vedela niti tega, kako sprožiti puško ali izvleči iglo na ročni bombi. Takrat mi še ni bilo jasno, da je tako zato, ker orožja kratko malo ni bilo."

In morda poleg opisa izločkov, gora smeti in grozljivo skopih oblačil vojakov še najbolj pomenljiv opis (ne)opremljenosti republikanske vojske, ki je bila ob 'abstinenci' morebitnih zaveznikov Sovjetske zveze (Sovjeti pozneje vendar začnejo pošiljati orožje in drugo opremo), Velike Britanije in Francije ter prav nasprotno entuziastičnega angažmaja predvsem hitlerjanskega rajha, ki je Španijo pojmovala kot neke vrste vojaški poligon za preizkušanje novih orožij, še toliko bolj vojaško betežna: "V rabi so bile tri vrste pušk. Prva je bila dolga mavzerica. Te so bile redkokdaj mlajše od dvajset let, njihove muhe so bile približno tako uporabne kot pokvarjen brzinomer in pri večini so bili cevni zavoji brezupno zarjaveli; približno vsaka deseta puška pa le ni bila čisto zanič. Potem je bila tu kratka mavzerica oziroma mousqueton, v resnici namenjena konjenici. Te so bile bolj priljubljene kakor druge, saj jih je bilo lažje nositi in je bilo z njimi manj sitnosti v jarku, pa tudi razmeroma nove so bile in dozdevno učinkovite. V resnici so bile skoraj neuporabne. Narejene so bile iz rabljenih delov, noben zapah ni pripadal svoji puški in lahko si se zanesel, da se jih bo po petih strelih tri četrt zataknilo. /.../"

Po krivem obtožen paktiranja s fašizmom
Orwell sam je bil večkratna žrtev teh neverjetno zapletenih odnosov v španski državljanski vojni. Njegov boj se je namreč končal tako, da so ga mesece po tem, ko je veljalo - "Vsi so bili zelo prijazni z mano. Kot Anglež sem bil nekakšna znamenitost in karabinjerski častniki so mi izkazovali veliko pozornost in me gostili s pijačo"-, po krivem ožigosali za sodelavca fašistov in je moral zbežati iz Barcelone, poleg tega pa je še več let po izidu Poklona Katalonije, ki je v mnogo ozirih v natančnosti in korektnosti močno presegal vsa žurnalistična poročila o španski državljanski vojni, obstajala nekakšna averzija do te knjige. Posebej med tistimi, ki naj bi bili 'naravni' Orwellovi ideološki zavezniki, a to niso mogli biti. Pri ra zumevanju tega si pomagajmo kar z Orwellovim dovtipom, ki ga zapiše Vodopivec, da se je britanska levičarska inteligenca pri kuhanju ozirala v Pariz in pri oblikovanju svojih stališč v Moskvo. Nekako po modi torej.

Moden je sčasoma vendar postal tudi Orwell. Tudi med zgodovinarji, ki danes v Poklonu Kataloniji vidijo zelo dober popis dogajanja v španski državljanski vojni ali kot je zapisal Noam Chomsky: "Orwellova analiza političnih implikacij španskih bojev se je z več desetletne razdalje izkazala za presenetljivo točno." Na žalost se je ta sloves knjige etabliral šele konec šestdesetih, medtem ko je avtor na žalost umrl že več kot desetletje prej.