Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 40 glasov Ocenite to novico!
Thomas Mann
Thomas Mann se je rodil v ugledni drućini lübeškega trgovca in patricija. Vzgojen je bil v družbo (in kulturo) vilhelminske cesarske Nemčije in še leta 1918 je kot najprimernejšo za Nemce zagovarjal avtokratsko obliko države. Zaradi kaotične politične situacije in verige političnih umorov v prvih letih Weimarske republike pa se je odločil, da je parlamentarna demokracija vendar najboljša oblika države. Foto: Bundesarchiv
       Zanimanje za bolezen in smrt je le druga oblika zanimanja za življenje.       
 Thomas Mann
Thomas Mann
Thomas Mann je meščan stare šole ostal do konca življenja, pri demokraciji (celo socialni demokraciji je vztrajal) zato, ker je z racionalnim razmislekom prišel do sklepa, da je to dobro za razvoj civilizacije. Foto: Bundesarchiv
       Polna usta napredka so vas. Ampak za napredek - če kaj takega sploh obstaja - se imamo zahvaliti geniju, ki ni nič drugega kot bolezen! Veliko ljudi se je zavestno in prostovoljno vdalo bolezni in norosti, da bi se dokopali do spoznanj, ki bodo služila napredku.       
 Profesor Naphta v Čarobni gori
Thomas Mann
Idejo za Čarobno goro je Mann dobil, ko je nekaj časa tudi sam preživel v davoškem sanatoriju za tuberkulozne bolnike, kjer je obiskal svojo ženo. Foto: Bundesarchiv
       - Bolezen je daleč od tega, da bi bila nekaj imenitnega, nekaj preveč častivrednega, da bi jo smeli še nekako znosno povezati z neumnostjo, marveč pomeni ponižanje – dam boleče, idejo žaleče ponižanje človeka, ki mu v posameznem primeru utegnemo prizanašati in mu streči, če pa ga duhovno spoštujemo, je to zabloda – vtisnite si to v spomin! – zabloda in začetek vseh duhovnih blodenj.       
 Lodovico Settembrini v Čarobni gori
Tuberkulozni bolniki na zračni terapiji v Davosu
Škodljivo nedejavnost duha je Mann ponazoril z opisi tuberkuloznih bolnikov, ki po nekaj mesecih v oddaljenem sanatoriju preprosto izgubijo interes za politiko in družbo 'spodaj' in se prepustijo brezdelju oziroma 'virtuoznemu uničevanju velikih enot časa'.
       Človek, zbudi se. Odpri oči!       
 Zadnje misli Hansa Castorpa v drami
Čarobna gora
Največja odlika predstave Čarobna gora je drugo dejanje, v katerem je dramaturginja Katarina Pejović izjemno strnila sicer bistvo mnogo intelektualnih dvobojev profesorja Naphte in humanista Settembrinija, ki predstavljata dva svetovnonazorska tipa, ki bi ju lahko grobo povzeli kot romantika proti razsvetljenstvu. Foto: Peter Uhan
       Človek, ki živi kot bolnik, je samo telo, to je tisto protičloveško in ponižujoče – v večino primerov ni nič boljši od trupla …       
 Lodovico Settembrini v Čarobni gori
Thomas Mann: Čarobna gora
Čarobna gora je postala velika uspešnica skoraj takoj po izidu leta 1924. Vseeno je leta 1929 Thomas Mann Nobelovo nagrado za književnost prejel za svoj prvi veliki roman Buddenbrookovi.
       Nenavadno dejstvo je, da sta temeljni ideji demokracije, torej svoboda in enakost, do neke mere protislovni. Če pomislimo logično, ugotovimo, da se svoboda in enakost izključujeta, kot je sta medsebojno izključujoča pojma tudi družba in posameznik.       
 Thomas Mann
Čarobna gora
Hans Castorp, mladi ladijski inženir iz Hamburga, ki pride 'na obisk' v mednarodno zdravilišče Berghof v Davosu, je pravzaprav parafraza Thomasa Manna, ki se je v obdobju nastajanja romana, to je med letoma 1913 in 1924, bojeval sam s sabo, ko je iskal svojo novo osebno politično filozofijo. Foto: Peter Uhan
VIDEO
Premiera Čarobne gore v Drami

Dodaj v

Thomas Mann ali zakaj je kombinacija neumnosti in bolezni nekaj najhujšega

Ob rob premieri Čarobne gore v ljubljanski Drami
3. oktober 2014 ob 06:14,
zadnji poseg: 3. oktober 2014 ob 09:22
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Meni je prav nenavadno pri duši, če je nekdo neumen in potem še bolan zraven, če se to dvoje združi, je to pač najbolj žalostno na svetu." Ta izjava je namig (eden od) na to, kaj je bil temelj osebne politične filozofije Thomasa Manna, ko se je po koncu prve svetovne vojne izkopal iz položaja 'nepolitičnega človeka'. K bolezni in neumnosti se še vrnemo …

Na trenutke se mi zdi Thomas Mann kot Angela Merkel. Za oba se zdi, da tisti del svoje politične drže in angažmaja, zaradi katerega sta v svetu postala znana kot glas razuma, širjenja strpnosti in zmernosti, izvajata nekoliko v 'krču'; bolj iz racionalnega prepričanja kot pa iz nekega notranjega občutka. Ko je denimo – tu gre za popolnoma samovoljno izbran primer – Merklova pred nekaj leti tako navdušeno s povzdignjenim glasom dajala izjave v liniji naslednjega citata: »Islam je del Nemčije in ji pripada (Islam ist ein Teil von Deutschland; gehört inzwischen zu Deutschland … ),« se je vendar zdelo, da tega ne izreka spontano in ne toliko iz notranjega, ampak iz premišljenega zagovora. Ampak tako je že od začetka, saj lahko že njen vstop v njeno sedanjo stranko krščanskih demokratov označimo za nespontan.

V času začetka konca Nemške demokratične republike je vstopila v Demokratischer Aufbruch (Demokratični prelom) in takrat se je večini njenih kolegov in prijateljev zdelo, da mlada Angela stoji na liniji Zelenih. No, pozneje, ko se je zaradi poraznega izida na prvih svobodnih volitvah za ljudsko zbornico v starem 'DDR-ju' cel 'prelom' začel nagibati na desno, se je popolnoma trezno in premišljeno in v svoji poznejši 'anständig' (spodobni) drži za vstop v CDU odločila tudi Angela. In od tedaj naprej je njena celotna politika zgrajena na pojmih Anständigkeit (pristojnost, spodobnost) in Korrektheit (korektnost), ki sta bila tudi pojma, ki sta obvladovala idejni svet, iz katerega je izšel Thomas Mann.

Preden preidem h glavnemu in resničnemu predmetu tega zapisa, torej h gospodu Mannu, naj le še opozorim, da to ni kritika političnega pragmatizma. Čeprav je to seveda kategorija, ki kar vabi k posmehu in satiri, je v zgodovini pomenila možnost za izogibanje marsičemu usodnemu in tragičnemu. To dobro ponazarja izjava, ki jo je o racionalnem vstopu med demokrate podala dr. Seta Knop, prevajalka in komparativistka, ki je doktorirala iz razvoja faustovskega motiva v evropski književnosti in se pri tem ukvarjala tudi z Mannovim Doktorjem Faustom: »Videl je, kam lahko te skrajnosti peljejo človeštvo, te skrajnosti v smislu teorij, ki so povzdigovanje duha nad vsakdanje in praktično življenje. Za vsakdanje življenje je najbolje imeti eno dolgočasno parlamentarno demokracijo. Čisto gotovo. In prva svetovna vojna je ta točka, kjer se v Mannu ta preobrat zgodi.«

Demokrat in republikanec iz razuma (aus Vernunft)
Pravzaprav, in kot bo kmalu jasno, je bilo za to, da je Mann postal demokrat in republikanec iz razuma (aus Vernunft) verjetno bolj ključno obdobje neposredno po vojni. To postane jasno takoj, ko preberemo nekaj največkrat citiranih odlomkov iz dveh znamenitih esejističnih besedil Thomasa Manna iz let 1918 in 1922. Ti leti, v katerih je tudi nastajala Čarobna gora (Mann jo je začel pisati 1913, izšla pa je leta 1924), tudi na neki način zamejujeta obdobje, v katerem je Mann postavil temelje za to, zaradi česar se je pozneje uveljavil kot političnomoralna avtoriteta; in v tem zasenčil celo brata Heinricha, ki je sicer že prej, ko je Thomas še krožil okoli cesarsko-hanzeatsko-trgovsko-meščanskega idejnega kreda, pod vprašaj postavil celotno kulturo in družbo vilhelminske Nemčije. Takrat ga je Thomas v maniri konservativcev zmerjal s 'Zivilisationsliteratom' tipa literatov francoske 'nekulture', medtem ko je sebe videl vpetega v sijajno nemško vzvišeno kulturo.

Thomas je torej še leta 1918 v obsežnem 'eseju' (zadeva ima kar več sto strani) z naslovom Razmišljanja nepolitičnega človeka (Betrachtungen eines Unpolitischen) še vedno razmišljal v kategorijah monarhije in zapisal: »Globoko sem prepričan, da nemški narod nikoli ne bo mogel ljubiti demokracije, in sicer preprosto zato, ker ne more ljubiti politike same. Za nemški narod je veliko primernejša – in to je tudi tisto, kar si nemški narod želi – tako zelo razvpita avtoritarna država.« No, leta 1922 pa je v govoru O nemški republiki (Von deutscher Republik) že predstavil radikalno drugačen položaj. Republiko zdaj Mann vidi kot edino mogočo obliko organizacije države, ki lahko obvladuje družbo in ki zagotavlja razvoj družbe in kulture. To sicer Mann še vedno vidi kot nujno usidrano v tradicijo naroda, saj nikoli ne sprejme kulturne modernosti, ne približa se kulturni avantgardi, čeprav z izjavami, kot je »Vsak razumen človek bi moral biti zmeren socialist,« politično stopi v njeno bližino.

Meščan od glave do peta
A prav to je bistvo tiste notranje razcepljenosti moža, ki je bil rojen v četrtem letu obstoja nemškega cesarstva v lübeški patricijski buržoazni družini, ki se je v weimarski republiki kljub notranjim zadržkom odločil sprejeti parlamentarno demokracijo in celo zastavke delavskega gibanja, ki je pozneje v nacizmu in predvsem zaradi govorov nemškemu narodu po BBC-ju iz ameriškega eksila postal glasnik boja zoper totalitarizme in ki je leta 1949 z obiskom Weimarja in Frankfurta zavrnil delitev Nemčije. Ta Mannova notranja razcepljenost je pravzaprav napovedovala povojno preobrazbo Nemčije in ponovno prisilno rojstvo nekaterih že v nacizmu kot politiki in uradne osebe formiranih mož v zahodnoevropske demokrate.

Ob rob temu procesu Knopova pravi: »Mann je pač meščan od glave do peta in ob tem na zelo paradoksalen način uteleša to nemško držo; namreč to, da je Nemčija sebe vedno utemeljevala kot 'Kulturvolk' – oni so zelo pozno prišli do države. Nemci so že zdavnaj prej imeli narodno gledališče in so v duhu dosegli tisto, kar so drugi narodi dosegli v dejanskosti; politični dejanskosti. Francoska revolucija na primer je bila uresničenje idej nemške klasične filozofije. In za Nemce je bila politika nekaj malce nizkotnega in manjvrednega. Omalovaževali so jo in menili, da je kultura veliko več vredna. Kultura je bila pravzaprav en plemenit nadomestek za politiko. In Mann je odraščal v tej nemški drži poudarjanja kulture; v drži, ki je povzročila, da se je kultura popolnoma odmaknila popolnoma od realnega življenja, obenem pa je postala tudi opravičilo za najbolj skrajna dejanja.«

Profesor Naphta proti Lodovicu Settembriniju
Thomas Mann se je torej v sebi bojeval s tem nasprotjem med reakcijo (romantiko) in humanističnim razsvetljenstvom, ki ga v Čarobni gori zastopata lika profesorja Naphte in italijanskega literata in humanista Lodovica Settembrinija. Prvi zavrača ideale liberalnega meščanstva, humanizma, razsvetljenstva, in sicer v imenu stare, srednjeveško-katoliške sinteze človeka z duhom in Bogom zagovarja boj, ki vključuje tudi teror; drugi je razsvetljenec, ki stoji v liniji političnih bojev, katerih ključna invguracijska točka je bila Francoska revolucija, predvsem pa je vernik znanja.

Njuni dialektični boji, katerim kot nekakšen Musilov mož brez obraza, nemi in še ne izoblikovani človek prisostvuje mladi Hans Castorp, se v romanu sicer 'vlečejo' čez nekaj sto strani. In vsaj zame je največja odlika predstave Čarobna gora v Drami prav dramaturška redakcija miselnih spopadov Naphta-Settembrini. Katarini Pejović je namreč uspelo v ozkem drugem dejanju dejansko strniti esenco tega dvoboja. Morda je del, kjer Naphta in Settembrini sopostavita svoja pogleda na vlogo znanja, najbolj poveden za razumevanje dveh svetovnih nazorov, ki trčita v tuberkuloznem Davosu. Razsvetljenec Settembrini pravi: »Samo znanje namreč človeka ne oropa dostojanstva in ga ne ponižuje!« Naphta pa v diametralno nasprotnem tonu: »Ha! Če smo že pri poniževanju: zgodovina tega pojava se natanko ujema z zgodovino meščanskega duha. /…/ Prav ta 'objektivna', nefilozofska, empirična znanost vodi človeka v čedalje globljo temo.«

Kateri je pobožen in kateri svoboden?
Tole se sicer še zdi koherentno, vendar pa oba modreca, ki jima seveda tudi zaradi šibkega in načetega zdravja ne bo več usojeno dejavno sodelovati v dejanski politiki, nekako tako kot Mann v sebi nista sklenjena. Čeprav nastopata z na videz suverenim izjavljanjem tistega, kar so po njuni presoji aksiomi razvoja človeške civilizacije, sta v sebi, tako kot Mann razdvojena. Zato tudi Castorp, ki v njiju poskuša najti nekakšna mentorja, v nekem trenutku opazi, da v boju Napthe in Settembrinija na koncu ni bilo več nobene jasnosti in »razpravljavca sta nasprotovala ne le drug drugemu, ampak tudi vsak sebi. Settembrini je bil v svojih govorih prav pogosto klical živio 'kritiki', zdaj pa se je vlekel za njeno nasprotje, kar naj bi bila 'umetnost' kot temeljno načelo plemenitega; in medtem ko je bil Naphta več ko enkrat nastopil kot branilec 'naravnega nagona' proti Settembriniju, ki je bil naravo obravnaval kot 'neumno moč', kot goli faktum in fatum, /…/ si je zdaj le-oni izbral postojanko na strani duha in bolezni, kjer da je edino najti človeštvo in plemenitost, medtem ko se je le-ta postavljal za zagovornika narave in njene plemenitosti v zdravju, ne glede na vso emancipacijo. Nič manjša ni bila zapletenost pri 'objektu' in 'jazu', da, tukaj je bila zmešnjava – ki je bila, mimogrede rečeno ves čas ista – celo najbolj brezupna in dobesedno taka, da nobeden ni več vedel, kateri je pravzaprav svoboden in kateri pobožen.« In prav iz teh dialogov je mogoče prebrati izvleček tistega zla idej, ki je Evropo večkrat pahnil v somrak, v Mannovem času pa v orgijo blata in prahu; izvleček zla in zmede idej, zaradi katerih se pragmatični položaj na strani dolgočasne parlamentarne demokracije zdi nuja. Čeprav človek - kar se je vedno zdelo pri Mannu – zaradi tega nekoliko trpi, ker je sam pač vseeno na strani ideje; in to ene od tistih, ki vodijo v usodno politiko.

Zoper virtuozno puščanje časa za seboj
Ampak Mann se je odločil za dejavnost, za katero je s treznim premislekom presodil, da je prava; civilizacijsko prava. Čeprav se na podlagi več romanov kaže kot labilna osebnost, ki jo privlači gon k smrti, je Mannu vendar uspelo preprečiti, da bi postal eno od 'teles' na ležalni terapiji. Gre seveda za tuberkulozne bolnike v Davosu, katerih nedejavnost je tako posrečeno opisal z naslednjimi besedami: »Po ležalnih lopah in zasebnih balkonih mednarodnega sanatorija 'Berghofa' so nemalo brali – posebno začetniki in bolniki s kratkim rokom; zakaj tisti z dolgimi meseci ali celo več leti so se bili že zdavnaj naučili, da so znali čas uničevati in z notranjo virtuoznostjo puščati za seboj, ne da bi raztresali in zaposlovali glavo, da, tiste, ki so se pri tem oklepali knjige, so razglašali za šušmarsko nerodne. Kvečjemu, da si človek drži knjigo na krilu ali jo ima na mizici ob sebi, to je čez in čez dovolj, da se čuti preskrbljen.« Ja, to so bili tisti, ki so bili sicer 'človeško' bolni; a ki so prostovoljno postali tudi neumni. Mann je ves čas bil 'bolan'; težko bi bilo drugače glede na njegov družinski izvor.

A preprečil je, da bi zanj začelo veljati to, kar je humanist Settembrini, za katerega se vendar do konca zdi, da je kljub senčnim platem razvoja zaznamovan z razsvetljenskim etosom bolj kot Naphta Mannov vzor, domislil tako: »To je tako nenavadno – bolna in neumna – ne vem, ali se prav izražam, ampak meni je prav nenavadno pri duši, če je nekdo neumen in potem še bolan zraven, če se to dvoje združi, je to pač najbolj žalostno na svetu. Človek sploh ne ve, kakšen obraz naj bi delal pri tem, zakaj bolniku bi človek vendar rad kazal resnobo in spoštovanjem kajneda, bolezen je vendar v nekem pogledu nekaj častivrednega, če smem tako reči. Če pa se zdaj ves čas vmešava neumnost s 'fomulusom' in 'kozmičnim zavodom' in takimi spodrsljaji, potem človek zares ne ve več, ali naj se joče ali naj se smeje, človeško čustvo je pred težavno izbiro, in to je tako klavrno, da tega sploh ne morem povedati …«

Nemški nagovor - poziv k razumu
In pravzaprav to je poanta Čarobne gore, katere objektivno sama pač ne morem presojati, saj je tako rekoč moj najljubši roman: boj proti ležanju v najudobnejših ležalnikih na svetu in boj zoper neumnost. Leta 1929 je Mann začasno izgubil boj proti neumnosti. 17. oktobra je v govoru Nemški nagovor; poziv k razumu v berlinski Beethovnovi dvorani komentiral uspeh NSDAP-ja na septembrskih volitvah za reichstag, na katerih so nacionalsocialisti postali druga najmočnejša stranka. Govor je imel na istem mestu, na katerem je osem let prej v govoru nemški republiki priznal svojo novi privrženost parlamentarni demokraciji in republiki.

Tokrat je povsem v ozadje potisnil svojo vlogo umetnika, celo imenitnega umetnika, ki je leto prej dobil Nobelovo nagrado za književnost. Stvarno je analiziral razmere in se predvsem obrnil na meščanstvo, na svoj razred, da naj neha razglašati ideje, sorodne ali povezane z nacizmom in da naj se raje izreče za socialno demokracijo. Tudi v tem trenutku je Mann še vedno verjel v kulturo, v njeno vzvišenost, a se je odločil, da mora govoriti jezik stvarnega socialnega demokrata. In tu velja omeniti še eno zanimivo, skoraj anekdotično izjavo dr. Sete Knop, ki dokazuje Mannovo racionalnost, do katere je dospel tudi v občutenju močnega spoštovanja do Goetheja, iz čigar Fausta je vendar tudi dobil navdih za naslov romana Zauberberg oziroma Čarobna gora; dokazuje Mannovo racionalnost v odločitvi, da je v prid racionalne politike treba žrtvovati tudi tisto, kar je ustvarilo sijajno nemško klasično filozofijo in celotno literaturo obdobja romantike: »Goethe je enkrat rekel, da bi bilo treba iz nemške književnosti za nekaj let umakniti besedo Gemüt, kar pomeni duševnost, čud. Mann pa je rekel, da bi bilo treba tudi besedo Tiefe, globina, za nekaj časa odstraniti iz nemške književnosti, dokler se ne očisti. In da bi bilo treba poudarjati besedo Anständigkeit, pristojnost, spodobnost. To je povezano z njegovim meščanstvom in on je en dostojen, pristojen meščan. V tem smislu pa je tudi povezan z Goethejevo srednjo mero: klasika je zdravje, romantika je bolezen. Čeprav Mann je v resnici v sebi zelo čutil to romantiko kot del njegove nemške duše in hkrati tudi pisateljske poti. Bil je človek nasprotij in se je nasprotij zavedal in jih niti ni skušal preseči. Tako kot v Čarobni gori je poskušal vsaj zdržati in vzpostaviti neko svojo krhko eksistenco v svetu, ki razpada. Ker svet je razpadal v prvi svetovni vojni in potem v drugi še enkrat."

Tek in presna prehrana namesto šestih obilnih obrokov in zračnih kopeli
Danes se ponovno zdi, da svet razpada. Ljudje smo pač še vedno bolni. Vendar glavna nevarnost niso skrajne ideje – te nikoli niso izginile. Glavna nevarnost je nov izbruh apolitičnosti, pendant ležečim telesom na zračnih kopelih, ki knjigo kvečjemu držijo, v virtuoznem premagovanju časa v velikih skokih knjige ne odprejo. Le da ta nevarnost danes ni toliko ležanje; bolj je to (pre)intenzivno divjanje; obsedenost z rekreacijo, novi 'presni' konservativizem. Ne, s tekom in z zdravim življenjem ni nič narobe. Tudi jaz tečem. Gre za obsesivno nastrojenost, ki okupira duha in ga zapre za dojemanje in udejstvovanje v Družbenem. Zato naj končam z duhovito izjavo profesorja Naphte, ki sicer ni namenjena kot komentar zapisanega v gornjih vrsticah, lahko pa da misliti vsem, ki jih vleče v sodobno modifikacijo ležanja v mrzlem gorskem zraku, modifikacijo teles, zavitih v dve odeji iz kamelje dlake: »Vsekakor, človek je v svojem bistvu bolan, ravno po tem, da je bolan, je človek, in kdor bi ga hotel ozdraviti, kdor bi ga hotel pripraviti k temu, da bi sklenil mir z naravo, se povrnil k naravi (ko vendar nikoli ni bil zraven), preroditelji, uživavci presne hrane, oboževalci čistega zraka in sončnih kopeli in vsi drugi taki preroki, ki se klatijo danes po svetu, torej Rousseauji vseh vrst, si prizadevajo samo razčlovečiti in poživiniti človeka …«

Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
Kemik
# 03.10.2014 ob 13:28
Izjemno dober članek, takšnih bi moralo biti po mojem še več. Pohvale avtorici.

Sicer pa je Thomas Mann vsekakor legenda in izjemen pisatelj, zelo rad sem vedno bral njegove knjige, tudi Čarobno goro sem z veseljem in natančnostjo prebral, čeprav je sicer dolga skupaj okoli 900 strani (sam sem jo prebral v slovenskem prevodu, ki je bil izdan v dveh različnih delih I in II). Želim si nekoč obiskati to njegovo hišo Buddenbrook v Lübecku, v bistvu tudi njegovo rojstno hišo, v romanu Buddenbrookovi je pa tako ali tako več ali manj opisal svojo rodbino in svojo družino v 4 različnih generacijah z različnimi časovnimi obdobji.

Lepo je slišati, da so v gledališki predstavi znali nekako strniti tiste bistvene ideje in razmišljanja, ki nastopajo v sami knjigi. Še vedno pa seveda priporočam knjigo, saj je v njej tista glavna magija z vsemi idejami in razmišljanji (to so protagonisti tam, ne ljudje, tako je v vseh Mannovih delih), vse skupaj s temi idejami in razmišljanji pa je tako zelo široko, da bi v primeru vsega tega omenjenega morala predstava trajati 15-20 ur, da sploh ne omenjam, kako pazljivo je treba pri vseh teh idejah in razmišljanjih brati vsako besedo posebej, saj ima vsaka v tem dolgem razmišljanju svojo pomembno vlogo. Vsekakor ni lahko branje, treba je knjigo brati počasi in ob tem razmišljati, a v končni meri, ko človek to prebere, res vidi, da gre preprosto za mojstrovino najvišje kakovosti. V prejšnjem članku o gledališki predstavi Čarobna gora sem dal tudi copy/paste nekaterih idej in razmišljanj Thomasa Manna iz njegovih najrazličnejših del, ki sem jih prebral, jih bom dodal tudi v naslednjem komentarju tu za boljšo preglednost.

Drugače se mi pa zdi, da ljudje še vedno gledajo na nemško kulturo in nemški jezik kot na nekaj, kar preveč povezujejo s samim nacizmom. Kdor se spozna na zgodovino nemške literature in nemško državo, ve, da ta izhaja več ali manj iz nemškega 18. stoletja, ko so delovali mnogi izjemno priznani filozofi (Kant, Hegel, Herder ...) in je na literarnem področju prevladovala t. i. Weimarska klasika z Goethejem in Schillerjem in še pred tem viharništvo (Sturm und Drang), kasneje je tudi romantika v 19. stoletju bila na izjemno visokem nivoju z recimo Heinejem, Novalisom, bratoma Schlegel, Tieckom, Brentanom, von Arnimom, Chamissom, de la Motte Fouquéjem, Eichendorffom, navsezadnje pa tudi s tako velikimi osebnostmi, kot sta brata Grimm, E. T. A. Hoffmann in navsezadnje tudi Gustav Schwab, ki je napisal Najlepše antične pripovedke, v katerih je zbral vse najrazličnejše zgodbe iz antične Grčije in Rima. Kot se spomnimo, je tudi Prešeren našel izjemen vpliv v nemški romantiki in bil nad njo navdušen. Thomas Mann pa je potem prefinjeno znal zbrati skupaj vplive tako 18. kot 19. stoletja in biti nekaj vmes, kar je dalo še večjo kvaliteto njegovim delom.

Sam Thomas Mann je povedal, da nacizem ni pravi obraz nemškega naroda in kulture, temveč je nanj gledal kot na nekaj izjemno negativnega in je tudi to v javnosti povedal. Ko je prišel v ZDA na svojo srečo še pred 2. svetovno vojno, je tam rekel, da je zanj Nemčija tam, kjer je on sam, da tiste prave Nemčije v resnični Nemčiji, ki je bila podvržena nacionalsocializmu, ni več. Potem se je po vojni sicer kdaj vrnil nazaj v Nemčijo pogledat, a se je še vedno raje naselil v Švici kot sosednji državi, ki ni bila tako kot Nemčija razpeta med zahod in vzhod z dvema precej različnima državama. Definitivno se mi zdi dodana vrednost članka tudi v citiranju nekaterih misli Thomasa Manna samega.

Kot vidimo, torej Čarobna gora še zdaleč ni zastarela in miselnosti tistega časa so še vedno izjemno aktualne v današnji družbi, zato bi jo tudi dal brati vsem našim politikom in bi jo dal tudi kot obvezno branje v šoli. Res so nekaj posebnega ta dela Thomasa Manna še v današnjem merilu. To mu daje samo še večjo kvalitetno vrednost in še bolj pokaže na to, kakšen mojster je bil kot pisatelj.
Kemik
# 03.10.2014 ob 13:37
Torej, še citati iz nekaterih del Thomasa Manna:

THOMAS MANN

Smrt v Benetkah
»Umetnost je tudi v osebnem pogledu povzdignjeno življenje: globlje osrečuje in hitreje izčrpava. V obličje svojega služabnika izdolbe sledove namišljenih in duhovnih pustolovščin, in tudi če zunanje življenje poteka v samostanski tišini, ustvari sčasoma neko razvajenost, preobčutljivost, trudnost in radovednost živcev, kakor jo komajda lahko prinese življenje, ki je polno razbrzdanih strasti in slasti.«

»To čudno vozilo (beneška gondola), ki je iz baladnih časov povsem nespremenjeno prešlo v naš čas, tako svojevrstno črno, kot so med vsemi rečmi sicer le še krste, nas spominja neslišnih in zločinskih pustolovščin v pljuskajoči noči; spominja nas še bolj na sámo smrt, na katafalk in mračen obred in poslednjo, molčečo pot. Pa je kdo kdaj opazil, da je sedež take barke – tisti kakor krsta črno pološčeni, motnočrno oblazinjeni naslonjač – najmehkejši, najbohotnejši, najomamnejši sedež na svetu?«

»Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečevanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.«

»Globoki so bili vzroki njegove ljubezni do morja: umetnik, ki težko dela, hlepi po počitku; pred zahtevnim mnogoličjem pojavov se želi zavarovati ob prsih preprostega, orjaškega; prav v nasprotju z njegovo nalogo ga je kot nekaj prepovedanega in prav zato zapeljivega navdajalo stremljenje k nerazčlenjenemu, neizmernemu, večnemu, k Niču. Počivati ob nedrih popolnega – to je hrepenenje človeka, ki se trudi, da bi dosegel dovršenost; in mar ni tudi Nič ena izmed oblik popolnosti?«

»Kdor ljubi, je bolj božanski od ljubljenca, kajti v njem je bog, a v onem ne.«

»Nič ni bolj čudnega, ne bolj kočljivega kot razmerje med ljudmi, ki se poznajo le na videz, ki se vsak dan, celo vsako uro srečujejo in opazujejo, a morajo pri tem zavoljo nasilstva običajev in lastnih muh varovati videz brezbrižnega tujstva, brez pozdrava in besede. Med njimi je nemir, je prerazdražena radovednost, je histerija nezadovoljene, nenaravno zatrte potrebe po spoznanju in izmenjavi, a zlasti tudi neke vrste napeto spoštovanje. Kajti človek ljubi in časti človeka, dokler ga ne more presojati, in hrepenenje je plod pomanjkljivega spoznanja.«

»Tudi on je služil, tudi on je bil vojščak in bojevnik, kakor mnogi med njimi, - kajti umetnost je bila vojska, bila je izčrpavajoča borba, ki zanjo dandanes že ni bil več prav sposoben. Življenje samopremagovanja, življenje kljubovanja, trpko, stanovitno in vzdržno življenje, ki ga je bil izobličil v spomenik nežnega, času primernega heroizma.«

»Mojstrska udržanost našega (pesniškega) sloga je laž in pavlihovstvo, naša slava in čast sta le burka, zaupanje množic v nas je sila smešno, vzgoja ljudstva in mladine s pomočjo umetnosti je tvegano početje, ki bi ga bilo treba prepovedati. Kako namreč naj bi bil primeren vzgojitelj tisti, ki mu je vrojeno nepoboljšljivo in naravno nagnjenje k prepadu?«

Mali gospod Friedemann
»To je bila huda bolečina za Johannesa Friedemanna, in hranil jo je dolgo. Užival jo je, to bolečino, predajal se ji je, kakor se človek predaja veliki sreči, negoval jo je s tisočerimi spomini na detinstvo in jo izkoriščal kot svoje prvo silno doživetje. Mar ni življenje samo po sebi nekaj dobrega, ne glede na to, ali se je za nas res izoblikovalo takó, da bi ga imenovali srečno?«

Tonio Kröger
»Kdor najbolj ljubi, je premaganec in mora trpeti.«

»A četudi je natančno vedel, da mu bo ljubezen prinesla mnogo bolečin, stisk in ponižanja, da mu bo vrhu tega razjedala mir in prenapolnila srce z melodijami, ne da bi našel pokoj, v katerem bi izoblikoval kaj zaokroženega in skoval v ubranosti kaj celega, jo je vendarle sprejel z radostjo, se ji ves prepustil in jo varoval z vsemi silami svojega čustvovanja, ker je vedel, da bogati in oživlja.«

»Toniu Krögerju se je srce ob ljubezenskem razočaranju bolestno skrčilo. Čutiti, kako se v tebi dramijo čudovito igrive in otožne sile, a pri tem vedeti, da so prav tisti, ki hrepeniš k njim na drugi breg, v radostni nedostopnosti tuji tem silam – to hudo boli. Pa četudi je samoten, izključen in brez upa stal pred zaprtimi žaluzijami in se v svoji bridkosti pretvarjal, češ da lahko gleda skoznje, je vendarle bil srečen. Kajti takrat je njegovo srce živelo. Toplo in žalostno je bilo zate, Ingeborg Holm, in njegova duša je v blaženem zatajevanju samega sebe obkrožala plavolaso, svetlo in prešerno-navadno malo osebnost.«

Čarobna gora
»Praznota in enoličnost sicer utegneta raztegniti trenutek in uro in ju narediti dolgočasna, velike in največje časovne gmote pa skrajšujeta in jih celo izpuhtita prav do ničnosti. Nasprotno nam bogata in zanimiva vsebina sicer zamore skrajšati in pospešiti uro in celo še dan, če pa računamo v velikem, daje toku časa širino, težo in trdnost, tako da potekajo dogodkov polna leta veliko počasneje kakor tista revna, prazna, lahka, ki jih nosi veter pred seboj in jih razpihuje. Kar imenujemo dolgčas, je torej pravzaprav le bolezenska kratkotrajnost časa, ki izhaja iz enoličnosti: ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi poteklo, ne da bi se zavedali. Navada je zaspalost ali vsaj pešanje čuta za čas, in če doživljamo mladostna leta počasi, poznejše življenje pa nam poteka in beži zmerom spešneje, mora biti tudi to posledica navade. Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh. To je namen spreminjanja kraja in zraka, potovanja v kopališče, tako nas poživljata menjava in prigoda. Prvi dnevi v novem bivališču tečejo mladostno, se pravi krepko in široko – kakih šest do osem jih je. Potem, kolikor bolj se vživljamo, lahko opažamo postopno skrajševanje: kdor visi na življenju ali, bolje rečeno, bi se rad obesil na življenje, utegne z grozo opaziti, kako začenjajo dnevi postajati spet lažji in švigati; in zadnji teden, recimo med štirimi, je grozljivo hiter in bežen. Seveda učinkuje poživitev čuta za čas potem tudi tja čez vrinek, uveljavi se spet, ko smo se povrnili k pravilu: prve dni doma doživljamo po menjavi prav tako spet novo, široko in mladostno, ali samo malo jih je: zakaj nazaj v pravilo se vživimo hitreje kakor v življenje brez pravila, in če je čut za čas že truden od starosti ali – znamenje prirojene življenjske slabosti – nikoli ni bil močno razvit, potem zelo hitro spet zaspi, in že po štiriindvajsetih urah je človeku tako, kakor da sploh ni bil odsoten in kakor da je popotovanje sen ene noči.«

»Človek je gospodar nasprotij, ob njem nastajajo, zatorej je imenitnejši od njih. Imenitnejši od smrti, preimeniten zanjo – to je svoboda njegove glave. Imenitnejši od življenja, preimeniten zanj – to je pobožnost v njegovem srcu. Tako sem zložil pesem, sanjsko pesem o človeku. Mislil bom na to. Dober hočem biti. Ne bom dal smrti, da bi gospodovala mojim mislim! Zakaj dobrota in človekoljubje sta v tem, v ničemer drugem. Smrt je velika moč. V njeni bližini človek sname klobuk in se ziblje naprej po prstih. Smrt nosi dostojanstveno nabornico tistega, kar je bilo, in tudi človek sam se njej na čast oblači strogo in črno. Pamet pa stoji neumna pred njo, zakaj pamet je samo krepost, smrt pa svoboda, lahkomišljenost, brezličnost in slast. Slast, pravijo moje sanje, ne ljubezen. Smrt in ljubezen – to je slab stih, oguljen, napačen stih! Ljubezen stoji smrti nasproti, samo ona, ne pamet, je močnejša od smrti. Samo ona, ne pamet, daje dobrotne misli. Tudi oblika izhaja le iz ljubezni in dobrote: oblika in omikanost razumno prijazne skupnosti in lepega človeškega staleža – s tihim pogledom na krvavo gostijo. Oh, to so razločne sanje in dobro vladanje! Mislim bom na to. V srcu bom zvest smrti, vendar se bom živo spominjal, da je zvestoba smrti in minulemu samo hudobija in mračna naslada in ljudomrzništvo, če nam določa mišljenje in vladanje. Zavoljo dobrote in ljubezni naj človek smrti ne da, da bi gospodovala njegovim mislim.«

»Srečno – bodi, da živiš ali ostaneš! Kaže ti slabo; zlo plesno kratkočasje, v katero te je potegnilo, bo trajalo še marsikatero grešno leto, in ne bi si upali dosti staviti, da jo boš odnesel. Odkrito povedano, to vprašanje puščamo precej brez skrbi nerešeno. Prigode v mesu in duhu, ki so povzdignile tvojo preprostost, so ti dale v duhu preživeti, kar boš v mesu pač težko preživel. Prihajali so trenutki, ko so ti iz smrti in telesne nečistosti v slutnjah in kakor vladaje zrastle sanje o ljubezni. Ali se bo tudi iz tega svetovnega praznika smrti, tudi iz tega hudega vročinskega žara, ki vnema deževno večerno nebo naokoli, kdaj vzdignila ljubezen?«
Tao3
# 03.10.2014 ob 07:48
"Thomas Mann ali zakaj je kombinacija neumnosti in bolezni nekaj najhujšega"

Tale naslov pa provokativno spominja na jokajoče V odbornike ;)
kingstone
# 03.10.2014 ob 08:10
uffff, tale pa je malo pomenljiva. in dobro opisuje slovenijo.
tu ostanejo samo neumni (pametni se večinoma izselijo), pa tudi pri zdravnikih so dolge čakalne vrste.
torej naslov opisuje slovence!
Kemik
# 03.10.2014 ob 17:07
V sami nemški kulturi pa bom sam osebno večno hvaležen tudi Ernstu Theodorju Amadeusu Hoffmanu, ki je napisal res izjemne pripovedke, ki so sicer nekatere morda v prvi vrsti res namenjene otrokom (recimo Mišji kralj in drobilec orehov), a so same po sebi precej več kot to in v nekaterih delih za otroke celo neprimerne (podobno kot recimo v samem originalu pravljice bratov Grimm s tistimi recimo kaznovanji, ko so sestrama od Pepelke zaradi vsega slabega bile s strani ptičev izkljuvane oči), vsekakor pa izjemno kvalitetne. Tudi tista pripovedka o izgubi sence, ki je bila napisana po vzoru Chamissovega Petra Schlemihla, mi je bila izjemno zanimiva. V njej glavni junak hudiču proda svojo senco, podobno kot Faust v Goethejevi drami in stari nemški legendi hudiču (Mefistu) proda svojo dušo, da bi lahko spet dobil nazaj svojo mladost, popolno znanje in vse ostale užitke, ki jih je v svoji starosti izgubil. Kot se izkaže, je brez duše in sence izjemno težko živeti, prav tako pa ima tudi hudič svoje kalkulacije in zna oba prevarati. :) Mislim, da so ta motiv znali zelo dobro izkoristiti tudi v 4. in zaenkrat predzadnjem delu risanega filma Shrek, kjer so Špicparkeljca (iz ene izmed pravljic bratov Grimm) predstavili kot trgovca z uresničenimi pogodbami (če so bile podpisane) in preračunljivca, ki je s pomočjo pogodbe Shreku želel praktično vzeti življenje, potem ko mu je obljubil, da se bo za izgubljen en dan (tega je Špicparkeljc preračunljivo in tiho postavil za rojstni dan, Shreku pa razlagal o dnevu enkrat nazaj, daleč v preteklosti, ki se ga ne spomni) lahko vrnil v preteklost, ko je bil še t. i. "pravi grdobec", ko so se ga ljudje še bali in ni imel svoje družine in otrok, po enem letu se je pa nekako družinskega življenja že naveličal in si zaželel sprememb.

Naj opozorim tukaj še na to, da je Hoffmannov Mišji kralj in drobilec orehov literarna predloga za izjemno priznan balet ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega, imenovan Hrestač. Ko sem si ga ogledal lani v SNG Maribor, sem bil nad njim navdušen, saj je glasba v njem ob sami zgodbi res izjemna. E. T. A. Hoffmann je bil navsezadnje tudi sicer skladatelj, ki si je tretje ime Amadeus dal v znak podpori in čaščenju avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, pred tem preimenovanjem je bilo njegovo tretje ime Wilhelm. Tudi Jacques Offenbach je njegove pripovedke uglasbil v operi Hoffmannove pripovedke, ki še danes doživljajo veliko slavo. V glavnem, res zanimivo je vse skupaj meni glede nemške kulture nasplošno.
Kemik
# 03.10.2014 ob 16:37
Tanatos, to je pa lepo slišati glede predstave, morda pa si kdaj v prihodnosti to predstavo tudi ogledam. ;) Poleg seveda tega, da si bom sigurno enkrat med poletjem ali božičnimi prazniki vzel čas, da preberem še nekatere Mannove romane, ki si jih doslej še nisem in sem o njih zaenkrat samo bral. Pri tem sigurno mislim recimo na roman Buddenbrookovi, ki je požel toliko uspeha na mednarodnem literarnem nivoju. Si bom še od tam prepisal zame najljubše ideje in razmišljanja, kakor sem to počel pri prejšnjih prebranih Mannovih delih. Kot se vidi, so nekatera njegova razmišljanja prav izvrstna, tako da si je njegova dela res zelo dobro prebrati in jih priporočam vsem.
Tanatos
# 03.10.2014 ob 15:51
@Kemik: Odličen komentar. Ja, predstava bi dejansko lahko trajala 15 do 20 ur, kar je bil tudi največji problem, s katerim se je morala spoprijeti avtorica dramatizacije. Mislim, da ji je to uspelo, zlasti v drugem dejanju. Je pa res, da so ti besedni dvoboji v živo zelo risky: če imaš knjigo v mezincu (trenutno jo imam), jih lahko spremljaš in zraven še uživaš, sicer pa malo težje, saj je to delo, ki - kot si omenil - zahteva res počasno branje. Zlasti takšni pasusi. Samobor in Mandić sta nalogo izvrstno opravila: Samobor je pri Settembriniju udaril s poudarkom na posmehljivosti, Mandić pa je iz Naphte naredil precej drugačen lik, bolj eteričen lik, kot sem ga pričakovala - in v tem je odličen.
janezdolzan
# 20.03.2015 ob 08:16
Na trenutke se mi zdi Thomas Mann kot Angela Merkel. Za oba se zdi, da tisti del svoje politične drže in angažmaja, zaradi katerega sta v svetu postala znana kot glas razuma, širjenja strpnosti in zmernosti, izvajata nekoliko v 'krču'; bolj iz racionalnega prepričanja kot pa iz nekega notranjega občutka. Ko je denimo – tu gre za popolnoma samovoljno izbran primer – Merklova pred nekaj leti tako navdušeno s povzdignjenim glasom dajala izjave v liniji naslednjega citata: »Islam je del Nemčije in ji pripada (Islam ist ein Teil von Deutschland; gehört inzwischen zu Deutschland … ),« se je vendar zdelo, da tega ne izreka spontano in ne toliko iz notranjega, ampak iz premišljenega zagovora. Ampak tako je že od začetka, saj lahko že njen vstop v njeno sedanjo stranko krščanskih demokratov označimo za nespontan.

In pravzaprav to je poanta Čarobne gore, katere objektivno sama pač ne morem presojati, saj je tako rekoč moj najljubši roman: boj proti ležanju v najudobnejših ležalnikih na svetu in boj zoper neumnost. Leta 1929 je Mann začasno izgubil boj proti neumnosti. 17. oktobra je v govoru Nemški nagovor; poziv k razumu v berlinski Beethovnovi dvorani komentiral uspeh NSDAP-ja na septembrskih volitvah za reichstag, na katerih so nacionalsocialisti postali druga najmočnejša stranka. Govor je imel na istem mestu, na katerem je osem let prej v govoru nemški republiki priznal svojo novi privrženost parlamentarni demokraciji in republiki.


Sem prebral kar nekaj Mannovih del...

Po kakšnem ključu je Merklova podobna Mannu?

Se bojim, da je novinar zamenjal pragmatičnost za razumskost.

Angela Merkel je iz politične pragmatičnosti zamenjala svojo izjavo: "Multikulti v Nemčiji ni uspel" za "Islam je del Nemčije", ker je pač že toliko muslimanov v Nemčiji in vsak glas šteje.

Thomas Mann pa je obratno, kljub naraščajoči popularnosti nacistov ostal umetniško pokončen in posvaril pred naraščajočo podporo nacistični politiki.

Seveda imata oba popolnoma drugačen profil: Mann izhaja iz višjega meščanskega razreda, v zibko mu je bila položena srebrna žlica in se je lahko posvečal bolj humanističnemu in humanitarnemu socialdemokratskemu duhu, sledil je nekemu romantičnemu idealizmu, saj je bil naveličan materialnih dobrin, medtem ko Merklova izhaja iz nižjega srednjega razreda DDR, in se vse življenje poskuša uveljaviti...

V resnici pa imata oba manjši vpliv na gibanje naroda. V obeh primerih bo Nemčija postala manj demokratična (po Mannu nacistična, po Merklovi - ali komurkoli drugemu, bolj muslimanska).
Tanatos
# 04.10.2014 ob 01:45
@Kemik: Hoffmanove pripovedke sem prebrala šele letos - dobila sem jo v eni tistih hišk, kjer lahko vzameš/daš knjigo, mislim, da se temu reče "mimobežnice" ali nekaj takega. Vesela sem, da sem jih prebrala šele zdaj, in ne takrat, ko sem bila še otrok, saj bi takrat lahko uživala samo v njihovi "površini".
vitohoce
# 03.10.2014 ob 07:20
Booddenrbookovi?(napaka pod sliko) Boodenbrookovi
hepimen
# 03.10.2014 ob 09:17
kingstone

Ne posplošuj :P
alcatraz
# 03.10.2014 ob 09:05
"Thomas Mann ali zakaj je kombinacija neumnosti in bolezni nekaj najhujšega"

Tale naslov pa provokativno spominja na jokajoče V odbornike ;)


Mene bolj spominja na odbor 2014
Kazalo