Kuntner se kot pesnik vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Foto: BoBo
Kuntner se kot pesnik vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Foto: BoBo

71-letni Kuntner je po poklicu igralec, pesmi pa je začel objavljati že leta 1966 (Vsakdanji kruh). Za svoje pesniško delovanje je leta 1970 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada za vlogo Kreonta v Smoletovi Antigoni pa leta 1983 Borštnikovo nagrado.

Med pesniškimi zbirkami je ob lanskem praznovanju 70. rojstnega dneva med pesniškimi zbirkami izpostavil delo O domovina iz leta 1994, za katero si je naslov sposodil pri Cankarju. Ob 10. obletnici osamosvojene Slovenije je izdal zbirko Mati Slovenija, lani pa je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla še tretja zbirka z domovinsko tematiko Podorane sanje. Kot je na takratni predstavitvi zbirke dejal avtor spremne besede Aleksander Zorn, so pesnikovi toni v njej nekoliko temnejši.

Svojo igralsko kariero je ustvarjal na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je igral od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve, vmes pa je igral tudi v več filmih.

Kuntner se kot pesnik vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Objavil je več kot 20 pesniških zbirk. Njegove pesmi so izšle tudi v več tujih jezikih.

Lani zlatnik poezije za Nika Grafenauerja
Zlatnik poezije podeljuje Fit media - tudi pobudnik in organizator Veronikine nagrade - od leta 2005. Lani ga je prejel Niko Grafenauer, pred njim pa še Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer in Svetlana Makarovič.