A ni bilo vedno tako. Čeprav je svojevrstno brcanje žoge navduševalo naše prednike po vsem svetu že pred več kot dva tisoč leti in so Angleži določili nogometna pravila in ustanovili klube že leta 1846, je prvo svetovno prvenstvo potekalo šele leta 1930 v Urugvaju. Prvenstva, ki je bilo izvedeno predvsem zaradi izjemne volje, trme in preroških idej predsednika do tedaj še povsem prezrte Mednarodne zveze nogometnih združenj Fifa Julesa Rimeta, se je zaradi gospodarske krize in neurejenih političnih razmer po prvi svetovni vojni udeležilo le 13 držav – izpustila ga je tudi Anglija, ki sicer velja za izumiteljico sodobnega nogometa. A kljub pičlemu odzivu in precejšnjemu finančnemu polomu se je nogometno kolesje zavrtelo v novo smer.
Fifa nekaj več kot štiriinosemdeset let pozneje in po devetnajstih uspešno izvedenih prvenstvih svojo zgodovino, zaznamovano z vzponi, padci, predvsem pa z neomajno voljo treh izjemnih posameznikov, predstavlja tudi na filmskem platnu. Precej zahtevnega, 19 milijonov funtov vrednega projekta se je lotil francoski režiser Frédéric Aubertin. Ob sodelovanju z nekaterimi velikimi igralskimi imeni, ki pa se v zadnjem času redkeje pojavljajo, to sta Gerard Depardieu in Sam Neill, je ustvaril precej nekritično in predvsem zelo patetično nogometno sago, precej površen pregled Fifine zgodovine, ki radovednežem sicer nekoliko odstre pogled v zakulisje dogajanja, a ga nato prav tako hitro tudi zastre, da ne bi videli česa preveč. No, navsezadnje je večji del denarja prispevala kar Fifa sama ...
Edina svetla točka filma FIFA: Združene strasti, ki mu, ironično, manjka predvsem zadnjih, je odlični Tim Roth v vlogi kontroverznega Fifinega predsednika Seppa Blatterja. Čeprav en igralec morda lahko pridobi naklonjenost navijačev, je to za osvojitev svetovnega vrha vendarle precej, precej premalo.
Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.