Princesa Diana: žena britanskega prestolonaslednika, humanitarka in aktivistka ter nekoč najvplivnejša ženska na svetu, katere smrt je sprožila kolektivno histerijo celotnega naroda. Zakaj se skuša torej biografski film na vsak način izogniti vsem pomembnim poglavjem v že napol mitologiziranem življenju in se raje osredotoča na konvencionalno, skoraj banalno ljubezensko afero, v katero se je Diana (če verjamemo eni od teorij) zapletla pred smrtjo?

Oliver Hirschbiegel, nemški režiser fantastične drame o zadnjih dnevih Hitlerja, nam tukaj ponuja "Propad" druge vrste: popisuje zadnja leta Dianinega življenja, natančneje: njeno zvezo s postavnim kirurgom pakistanskega rodu, dr. Hasnatom Khanom, v katerega se tri leta po ločitvi od princa Charlesa na prvi pogled in nesmrtno zaljubi. (Sicer nič kriv Naveen Andrews je v vlogi omejen na dvodimenzionalnost izložbene lutke, osedlane z boleče formulaičnimi replikami.)

Tudi Khan je v Diano, tako film, sicer močno zaljubljen - a le ne toliko, da ne bi bil močno zgrožen že ob prvem stiku s paparaci, ali da ga od misli na poroko ne bi odvrnilo to, da je njegova tradicionalna pakistanska družina nikoli ne bi blagoslovila. Njegovo hladnost in sebičnost nam film skuša prodati kot možatost in neupogljivost načel.

Čeprav je nepremostljiv prepad med glavnima osebama očiten, to Hirschbiegla ne ustavi, da nam ne bi postregel z vsaj dvema prizoroma, v katerih svojo težavo izrecno ubesedita.

Če se sprašujete, kdaj na prizorišče vstopi Dodi Al Fayed (Cas Anvar), zadnja velika Dianina ljubezen, o kateri smo brali v tabloidih, lahko nanj mirno pozabite. Po različici scenarista Stephena Jeffreysa, ki se je opiral na (zelo) rumeno biografijo Diana: Her Last Love, Dodi za Di ni bil nič več kot rekvizit, s katerim je skušala - s pomočjo paparacev, ki jih je prav tako vrtela okrog prsta - v Hasnatu po njunem razhodu vzbuditi ljubosumje in ga vrniti v svoj objem.

Čez zaslon nekajkrat šine bežna slutnja, da se je za Dianinim srnjim pogledom in kalibrirano mehkim glasom, s katerima se je predstavljala svetu, morda skrivalo še kaj zanimivejšega. Prizor na samem začetku, ko za intervju z Martinom Bashirjem pred ogledalom vadi svojo antologijsko repliko ("V mojem zakonu smo bili trije, zato je bila rahla gneča"), s katero je v vojni za naklonjenost javnosti dokončno zmagala proti kraljevi družini, nakaže neko drugo Diano - Diano, v kateri je malo manj svetnice in malo več preračunljive izvedenke za stike z javnostjo, Diano, ki bi bila neprimerljivo bolj fascinanten predmet filmskega portreta. A žal se ta ženska z izjemo nekaj čustvenih izbruhov v Hierschbieglovem filmu ne pojavi. Pa še ti izbruhi so prej histerični izpadi zaljubljene najstnice kot prikaz vsestranske čustvene stiske. Kakršni koli globlji obravnavi njene (domnevne) bulimije, depresije in samopoškodovanja se je režiser - morda iz spoštovanja do še vedno skoraj brezmadežne javne podobe pokojnice? - odpovedal. In s tem svoj film prikrajšal za junakinjo iz mesa in krvi.

Podobno zgrešena logika je bila nemara na delu tudi pri odločitvi, da se v filmu (niti mimobežno) ne bo pojavil noben član kraljeve družine. Dianina ljubezenska zgodba, iztrgana iz konteksta kompleksnih okoliščin, skozi katere je morala manevrirati, je zato točno to: samo ljubezenska zgodba. In naj bo ljubezen z vsemi svojimi pritiklinami - sprehodi po plaži (na podlago Brelove Ne me quitte pas), s crkljanjem pod odejo, deklamiranjem Rumijeve poezije - še tako unikatna za zaljubljenca, pa je za vse druge, ki smo jo prisiljeni spremljati od zunaj, samo saharinast, generičen izlet v deželo telenovelskih klišejev. Obenem taka obravnava zbuja vtis, da Diane ni zanimalo nič, razen njenega ljubega Hasnata; otroka sta tako, denimo, samo neljuba prepreka njuni morebitni selitvi v tujino.

Naomi Watts, ki je v preteklosti že večkrat dokazala, da je sposobna ustvariti čustveno poglobljeno vlogo (21 gramov, Smrtne obljube, Nemogoče), je bila tukaj že v izhodišču obsojena na neuspeh. Njena vloga se začne in konča na maskerkinem stolu, s tem, da je lady Di kar najbolj (vizualno) podobna. V tem pogledu ima film podoben pristop k temi kot še ena biografska polomija, ki se te dni vrti v kinematografih, Jobs.

Če bi film razbremenili etikete "resnične, velike zgodbe", vanj vtaknili, denimo, Rachel McAdams in scenarij zaupali Nicholasu Sparksu, bi bila Diana popolnoma neofenzivna, omledna romantična komedija, kakršnih vidimo (in pozabimo) na kupe. A če je imel Hirschbiegel vsaj za las višje ambicije od tega, ga je korenito polomil.

Po drugi strani pa: sentimentalnost je tako globoko vpisana v mit "princese ljudskih src", da je pričujoči film na neki sprevržen način celo primerna (če že ne dobra) obravnava tematike.

Ocena: 2, piše Ana Jurc