Ocenjujemo
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 6 glasov Ocenite to novico!
Komedija solz je zgodba o težkem, napetem, pogosto tudi skrajno konfliktnem, toda vedno tako toplo človeškem odnosu med dvema osebama. Glavni vlogi v filmu sta prevzela Marjuta Slamič in Ivo Barišič. Foto: Kinodvor
Marjuta Slamič je nedvomno ena najbolj podcenjenih igralk, saj ji po njeni nekonvencionalni lepoti in čudoviti izraznosti obraza med slovenskimi igralci skorajda ni para. Foto: Kinodvor
Komedija solz z bridkim humorjem postavlja zrcalo sodobni družbi, ki jo razjedajo sovraštvo, rasizem in ksenofobija, so o filmu zapisali ustvarjalci. Foto: Kinodvor

Dodaj v

Filmska recenzija: Komedija solz

Film režiserja, ki je v prvi vrsti pisatelj
6. maj 2017 ob 18:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tržačan Marko Sosič je eden tistih, ne prav številnih avtorjev, za katere lahko brez pomislekov rečem, da v svojih delih oživljajo svet, ki mi je še prav posebej blizu, drag in domač.

Pa ne le zaradi dejstva, da gre za okolje, v katerem sem odraščal. Bolj kot vsi tisti znani in poznani kraji, v katere umešča svoje like ter njihove vedno zanimive in vznemirljive zgodbe, mi je blizu duh tega pogosto, če prav ne izključno, urbanega mediteranskega okolja, tista toplo človeška multikulturna in večjezična atmosfera. Drznil bi si celo reči, da Sosič ni eden tistih avtorjev, pripadnikov narodnostne manjšine, ki svojo vlogo vidi predvsem v glasnem opozarjanju na ogroženost svoje matične kulture in jezika. Zanj bi veliko prej veljalo, da je glas tistega prepleta kultur in jezikov, ki je vzniknil v habsburškem Trstu in se nato razlil po Istri vse do Kvarnerja. Glas, ki opozarja na njegove temeljne vrednote in na njegov boj s povojnimi nacionalizmi z obeh strani meje. A čeprav je Sosič že med študijem na akademiji za gledališče in film v Zagrebu posnel dve krajši filmski deli, ga vse do njegovega filma Komedija solz kot cineasta nisem poznal. Sosič je namreč v prvi vrsti pisatelj in človek gledališča, avtor štirih romanov in niza kratkih zgodb ter številnih gledaliških in radijskih režij. Seveda pa sem se srečanja z njim v tej novi vlogi nadvse veselil. Nestrpno sem pričakoval trenutek, ko bo ta preplet kultur in jezikov, ki ga je znal v besedah tako pristno povzeti, zaživel tudi v filmski podobi.

Komedija solz je zgodba o težkem, napetem, pogosto tudi skrajno konfliktnem, toda vedno tako toplo človeškem odnosu med dvema osebama: med gospodom Albertom, zamejskim Slovencem, ki živi razpet med spomini na neko izgubljeno idilično preteklost ter strahom ob soočanju s sedanjostjo, ki mu grozi z osamljenostjo in duševno bolečino, ter istrsko Bosanko Aido – nežno in toplo ter skrajno potrpežljivo žensko, ki ga obišče dvakrat tedensko, da bi ga oskrbela in poskrbela za gospodinjska opravila.

In že s samim posrečenim izborom in karakterizacijo likov, prek katerih tako čudovito ujame oba obraza tega istrsko-primorskega okolja, na eni strani tistega, z grenkobo prežetega in vseskozi jeznega duha, ki živi v preteklosti in se čuti dolžnega, da je v večnem boju z do njega domnevno sovražno nastrojeno sedanjostjo, ter na drugi že prav ganljivo toplo in človeško dušo številnih ljudi iz tega okolja, Sosič pove več kot številne druge zgodbe na to temo. Žal pa je to tudi njegova hiba. Težko je namreč spregledati, da je Sosič v prvi vrsti pisatelj, ustvarjalec, ki goji umetnost, temelječo na besedi, ki, poenostavljeno rečeno, opisuje svet, ki ga opazuje in posreduje bralcu. Nasprotno pa film, ta umetnost podob, svojo izrazno moč pridobi predvsem iz tistega, česar ne prikaže, kar daje slutiti, a to gledalcu prikriva, izmika njegovemu pogledu. Tako je pri meni med ogledom Komedije solz vzniknil in nato že prav nesramno trmasto vztrajal neki nelagodni občutek, da je Sosič s tem svojim filmskim delom obtičal nekako vmes, da mu ni uspelo zapustiti sveta besedne umetnosti in prestopiti v kraljestvo podob. Kljub izjemni zasedbi vlog – Marjuta Slamič je nedvomno ena najbolj podcenjenih igralk, saj ji po njeni nekonvencionalni lepoti in čudoviti izraznosti obraza med slovenskimi igralci skorajda ni para –, čudoviti karakterizaciji in vsekakor zanimivi, čeprav ne povsem dosledni zgodbi, pa na koncu žal prevlada nelagodni občutek spodletelosti srečanja. Občutek zbeganosti, kakršnega gledalec dobi že v začetnih prizorih avtobusne vožnje, ko se ta enkrat pelje proti Izoli, že v naslednjem ovinku proti Kopru, postane pred Žusterno in se nato čudežno znajde v Miljah pri Trstu. No, res pa je, da vsak film potrebuje tudi nekaj čarovnije.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Prijavi napako
Komentarji
nina2000
# 06.05.2017 ob 21:22
Spoštovani g. Valič, sicer lepo napisana recenzija, a ena trditev v vašem zapisu ne odraža resnice, To, da je igralka Marjuta Slamič podcenjena. Če bi to bilo res, potem bi Marjuta Slamič morala tokrat zaigrati na filmu prvič ali morda drugič in biti na tem področju nenagrajena, prezrta. Resnica pa je prav nasprotna. Marjuta Slamič je sodelovala z mnogimi pomembnejšimi sodobnimi slovenskimi režiserji. Njeno kakovost so prepoznali Kozole, Burger, Naberšnik, Maksimović,... Do sedaj je nanizala filme kot so Delo osvobaja, Circus Fantasticus, Nika, Šanghaj,... Na Festivalu slovenskega filma je prejela kar 3 vesne in eno posebno nagrado. Filmska stroka ji je tako že večkrat povedala, da jo ceni in spoštuje njeno delo. Bolj kot o podcenjenosti Marjute Slamič je govora o podhranjenosti slovenskega filma. Če bi za to vejo umetnosti namenjali več sredstev, bi tudi igralke kot je Marjuta Slamič (ali pa Polona Juh, Nataša Barbara Gračner, Nataša Matjašec, Pia Zemljič, Nina Ivanišin,...) lahko dokazale mojstrstvo večkrat. Ena do dve večji filmski premieri letno proti nekaj deset premieram v gledališču je pač neprimerljivo in priložnosti je premalo. Tako za igralke, igralce in režiserje.
alex1970
# 07.05.2017 ob 10:48
@balrog, prehitre zaključke delaš. Ravno je bil v kinu Pr'hostar, ki ga je videlo 200.000 ljudi, pa Houston, imamo problem, ki ga je predvajal HBO. Za 15 minut zgodbe je v večini hollywoodskih blockbusterjev. Hitri in drzni 8, Duh v školjki - lahko bi bili tudi kratki filmi, kar se zgodbe tiče. Jo je ravno za dolžino enega napovednika.
alex1970
# 07.05.2017 ob 18:36
@balrog, spet kar nekaj. Houston, imamo problem je od SFCja dobil 170.000 evrov. Bil je uradno podprt že v letu 2012.
balrog
# 07.05.2017 ob 17:58
No ta sta dva filma, svetli izjemi, ki sta bila posneta brez pomoči filmskega sklada ali kulturnega tolarja. Kar je dokaz, da je denar države slaba potuha. Blockbusterji imajo namen v zabavi in zaslužku, slovenski režiser, z redkimi izjemami, pa snema filme, ki jih še sam ne želi gledati. Da pa se posneti dober, gledljiv in zabaven film tudi brez velikega budžeta ali vladne subvencije, kar dokazuje denimo Kranjčan Okorn ali pa kakšen Jarmusch in še kdo, njegov Paterson je taka ena nepretenciozna in neverjetno lirična mojstrovina. Pa nastopata prav tako samo dva igralca v glavnih vlogah tako kot pri Sosiču.
balrog
# 07.05.2017 ob 08:46
Še en dokaz, da Slovenci ne znamo snemati filmov, ki bi bili vsaj kolikor toliko gledljivi in se po ogledu ne bi spraševal o smislu odhoda v kino. Film zahteva od gledalca res kar precejšen napor, kajti zgodbe je za največ 15 minut. Da velike nedoslednosti in nepotrebno moraliziranje niti ne omenjamo. O trčenju "dveh svetov" je bilo tudi že veliko napisanega in posnetega. Nazadnje odličen francoski film Intouchables, ki pa ne moralizira ali opravičuje nestrpneža ali po drugi strani viktamizira migranta. Ni pojasnjeno, zakaj se Tržaški Slovenec obnaša in uporablja besednjak italijanskega fašista, ki so ga ti uporabljali proti Slovencem. Le en tak čuden paradoks, na katerem temelji film.
Ocenjujemo
link
Peter Stamm: Sedem let
24. november 2017 ob 11:54 Večkrat nagrajeni švicarski pisatelj Peter Stamm, ki je pred leti pozornost vzbudil tudi z nominacijo za mednarodno nagrado man booker, je za uvodni moto v romanu Sedem let uporabil misel arhitekta ...
Več novic ...
Kazalo