Ocenjujemo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 20 glasov Ocenite to novico!
Na mlečni poti
Ko prvič uzre Kosto, Nevesta seveda v hipu pozabi na to, da je bila obljubljena enookemu Žagi. Foto: Cinemania group
Na mlečni poti
Film je nastal, izvemo pred uvodnim prizorom, "na podlagi treh resničnih zgodb in neštetih fantazij". Foto: Cinemania group
Na mlečni poti
Namesto Bregovićeve glasbe, ki jo povezujemo s "klasično" Kusturičevo filmografijo, tokrat kot avtor glasbe vskoči režiserjev sin Stribor Kusturica. Foto: Cinemania group
Na mlečni poti
Zaljubljenca si v kaosu vojne ustvarita solipsistično vesolje, ki ne upošteva klasičnih zakonov resničnosti. Foto: Cinemania group

Filmska recenzija: Na mlečni poti

10. avgust 2017 ob 06:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na mlečni poti, dolgo pričakovana vrnitev Emirja Kusturice, je s težko roko računalniško animirana živalska basen, lucidne sanje, v katerih te lahko požre mehanska ura in se jata gosi radostno ščeperi v kadi prašičje krvi. Veliko simbolike in nadrealizma, ki pa za baročno fasado skrivata praznino.

Dvakratni dobitnik zlate palme, srbski cineast Emir Kusturica, se je po večletnem ustvarjalnem zatišju (njegov zadnji samostojni celovečerec je bil leta 2008 dokumentarec o Maradoni, leto prej pa komedija Zavet) v festivalsko areno vrnil lani s fantazijsko dramo Na mlečni cesti. Tokrat na Mostro, stari "kraj zločina", kjer je pri pičlih 27 letih navdušil s komedijo Se spominjaš Dolly Bell?.

Na mlečni cesti, do ekscesnosti razkošna, nadrealistična vojna romanca, vsaj v prvi uri premore nekaj izjemnih trenutkov: Kusturica ne skopari z zanj tipičnimi pizori radostnih vaških bakanalij, glasbo in evforijo. Še enkrat nas popelje v vrtinec srbsko-bosanske vojne, v bojne jarke, nad katerimi žvižgajo krogle, ropotajo brzostrelke in so dogovorjena premirja prej priporočilo kot trdna obljuba. Uganite, koga je režiser postavil v vlogo protagonista, idealističnega Don Kihota na zgaranem oslu, ki se kot po čudežu vedno izogne kroglam, ki mu živali lezejo v naročje kot sv. Frančišku in ki nežna čustva vzbudi ne v eni, ampak v dveh lepoticah. K sreči premore Kusturica dovolj tistega na trenutke arogantnega, drugič poklapanega šarma, da je kot Kosta dejansko prepričljiv. Na mlečni poti je gotovo njegov najbolj spoliran in barvno zasičen film doslej, ki se ne boji s celo težo nasloniti na posebne učinke. (Posnetkov na napol računalniško animiranih živali, še posebej sladkosnede kače in Kostinega zvestega sokola, se človek sicer zasiti že daleč pred sredino filma).

V podrobnosti vojne se zgodba ne spušča. Kosta je samotar s travmatično, nasilno preteklostjo, ki se, oborožen samo z odprtim dežnikom, vsak dan na oslu poda v vojno vihro, da bi vojakom na fronti dostavil mleko (čeprav je čudež, da v prestreljenih kanistrih do cilja sploh spravi kako kapljico.) Pravijo, da je nor - ampak nora je, skuša povedati režiser, seveda vojna in vse, kar za seboj potegne. V zaledju Kostine obiske nestrpno pričakuje Milena (Sloboda Mićalović), neustrašna gimnastičarka, ki sanja o poroki s tem princem na zgaranem konju. Niti zaveda se ne, da ima konkurenco v svoji bodoči svakinji, italijanski begunki, ki jo je dobesedno kupila za ženo svojemu bratu Žagi (Predrag Manojlović), ki se vrača z bojišča v Afganistanu. Monica Bellucci, tako arhetipski lik, da nima drugega imena kot Nevesta, ima prepričljiv naglas in bizarno predzgodbo (na begu pred zaljubljenim britanskim generalom išče zatočišče v vojni vihri). Ko prvič uzre Kosto, Nevesta seveda v hipu pozabi na to, da je bila obljubljena enookemu Žagi. Italijanska diva je pred kamero magnetična, fatalna prezenca, a v resnici film z njo zgolj fetišizira lepoto, ki naj bi moške pehala v blaznost.

Po relativno slikovitem in dinamičnem prvem delu zgodbe - ljubezenskem trikotniku pred kuliso bojnega meteža - se pripoved razklene v razvlečeno, repetitivno štreno. (Med obe polovici Kusturica stlači sadistično, nepopisno kruto izvedbo balkanske poroke - prizor, ki ga ne boste kar tako pozabili). Kosta in Nevesta se znajdeta na begu pred njenimi zasledovalci. Vse gosteje se nizajo prizori magičnega realizma, še posebej tistih luskastih, pernatih in kosmatih akterjev, ki naj bi bili s svojo čistostjo in zaupljivostjo kontrast krustosti vojne in človeškega sveta. Norija doseže vrhunec z nadrealističnim, markantnim prizorom morije ovac na minskem polju, na katerem se naš - zdaj že skoraj svetniški - protagonist ruva s kačo, medtem ko okrog njega po zraku frčijo krvavi ostanki drobnice.

Gotovo ni naključje, da je Kusturica v svojem filmu največjo krvoločnost pripisal Britancu, pripadniku modrih čelad, ki v imenu osebne obsesije opustoši pokrajino, v kateri naj bi branil mir.

Z uporabo očitne simbolike Kusturica plete krvavo pravljico o lepi princeski, ki jo je ugrabil zlobni Kiklop; princ se mora, če jo hoče rešiti, boriti s pošastjo (kačo) in pobegniti iz uročene dežele (to kar nekajkrat stori s svojim stalnim prijemom - negiranjem zakonov težnosti.) Režiserjeva vitalnost, dinamičnost in energija so vidni v vsaki pori te pripovedke, ki pa je krepko predolga, repetitivna in stilistično tako karikirana, da meji na parodijo. Režiserjev nespoštljivi, katarzični smisel za humor je izginil neznano kam, ostali so le čudoviti pejsaži hribovite pokrajine. Če je Na mlečni poti kazalnik, kam je Kusturica namenjen v naslednji etapi svoje ustvarjalne poti, na filme na ravni Podzemlja ali Arizona Dream nima več smisla čakati.

Ocena: -3; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
kurirka
# 10.08.2017 ob 10:05
Kusturičina najbolj izrazita lastnost se mi zdi pretencioznost...kot da vsak film ustvarja (oziroma od njega/samega sebe) pričakuje, da bo avtomatično postal kult.
dimmukomun
# 10.08.2017 ob 10:46
A boste rekl,da je Črna mačka beli mačkon zanič film ? Zame en bolših sploh.
maher
# 10.08.2017 ob 09:22
na filme na ravni Podzemlja ali Arizona Dream nima več smisla čakati.

A je kdo (razen Ane Jurc) kdaj čakal na Kusturico?
Samorog
# 10.08.2017 ob 10:57
Meni ni všeč, mi je prenapihnjeno kičast.
Samorog
# 10.08.2017 ob 09:56
Kusturica je posnel samo tri zares dobre filme, ki so Dom za vešanje, Tata na službenom putu in Sječaš li se Dolly Bell?, vse ostalo je bolj comsi comsa.
HelenaAna
# 10.08.2017 ob 17:30
Kateri moški pa ne bi hotel igrati glavne vloge ob Monici Belucci? :)
evaevi
# 10.08.2017 ob 15:08
kot avtor glasbe vskoči režiserjev sin Stibor Kusturica

ime je Stribor
mstrgar1
# 10.08.2017 ob 11:32
Zanimiv mnenje o Kosturici ima Velimir Abramović. Tudi o tem, kako je dobil 2 zlati palmi...
nina2000
# 10.08.2017 ob 16:44
Najbolj moteče pri tem filmu je, da igra Kusturica glavno vlogo. Potem pa vse ostalo, kar je našteto v recenziji.
psychocandy7
# 13.08.2017 ob 20:41
ne spada med top njegove, slab pa tudi ni.
Mislim, da se bolj (kot na basni) nanaša na tipične ljudske povesti z območja širšega Balkana (tiste, ki jihnpr. najdemo v zbirki južnoslovanskih narodov, s krasnimi ilustracijami Milića od Mačve)
pobratimstvo z divjimi zvermi, beg.,reševanje drugemu obljubljene neveste, zavetje v orjaškem drevesu ..
skratka, mene je film zelo spomnil na to.
Mitko
# 12.08.2017 ob 10:57
Underground je tud dober film, pojmanimanci.
Ljubiljančan
# 10.08.2017 ob 15:55
Na mlečni poti ali na Rimski cesti?

Da ne bo spet zgubljeno s prevodom, tako kot so nikogaršnje ozemlje (vsebinsko točno to, kar Tanovićev film prikazuje) prevedli v nikogaršnjo zemljo.

P.S. Ampak bo najprej treba videti. :-) Bom potem nergal.
SF0100
# 10.08.2017 ob 15:19
naj ljubitelji jugo scene "produžijo" po cesti bratsva i jedinstva in tam doživljajo svoje balkanske izlive.

Kdaj bomo dobili spodoben članek o dunajski filmski umetnosti. Več kot zgodb o Rexu menda ne poznate?!
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tisto
28
11. september 2017 ob 17:53 Tako kot plešoči klovn Pennywise vsakih 27 let terorizira prebivalce mesteca v Mainu, tako tudi Hollywood v rednih ciklih briše prah z romanov Stephena Kinga, da bi z njimi strašil novo generacijo ...
Več novic ...
Kazalo