»Raje bi, da ne« so besede, ki jih Bartleby, pisar, izreče vodji pravniške pisarne, kjer je zaposlen, in jih nato vztrajno ponavlja v odgovor na kakršnokoli zahtevo, vprašanje in poziv začudenih sodelavcev. Nikoli pojasnjena življenjska drža enigmatičnega Bartlebyja v pisarno prinese nelagodje in negotovost, kaj naj bi takšen odziv sploh pomenil.

Ivica Buljan, umetniški vodja Mini teatra, je v Beogradu navdušen nad predstavo Sanjači mladega beograjskega režiserja Miloša Lolića povabil k sodelovanju. Tako se je pred dvema letoma začela zgodba odrske postavitve novele Hermana Melvilla Bartleby, pisar (Zgodba z Wall Streeta) iz leta 1853, ki je v nedeljo na 46. festivalu Borštnikovo srečanje prejela nagrado za najboljšo predstavo, Miloš Lolić nagrado za adaptacijo besedila Hermana Melvilla, Luka Ivanović za oblikovanje zvoka, Igor Samobor pa nagrado za igro (poleg vloge Bartlebyja še za vlogo Shylocka v Beneškem trgovcu in Neznanca v V Damask, oboje v izvedbi ljubljanske Drame).

Miloš Lolić in Ivica Buljan sta sprva razmišljala o različnih besedilih, večinoma dramskih. »Potem pa sem razmišljal o Mini teatru, kjer se fokusirajo na postdramska besedila, in o tem, česa v gledališču še nisem preizkusil. Naredil sem seznam besedil, ki sem jih vedno imel rad, in se spomnil ene svojih najljubših zgodb še iz časa srednje šole. Gre za monodramsko formo, zelo izpoveden tekst, ki pa v sebi na nek način nosi željo, da bi bil govorjen, ne le prebran. Ivica je bil navdušen, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da se bom moral za tekst boriti. Šele kasneje sem dojel, da sem se ujel v zanko, saj besedilo zahteva veliko režisersko koncentracijo, po drugi strani pa ne dovoljuje močnih režijskih intervencij,« je povedal Lolić. Nekoliko ga je prestrašilo tudi, da je bila tema pri nas že pod natančnim razmislekom. Revija Problemi je namreč leta 2004 v uredništvu Mladena Dolarja posvetila celotno številko Bartlebyju. Tu objavljene tekste so na začetku obravnavali, kasneje pa se posvetili predvsem samemu besedilu. Kar nekaj režiserskih odločitev je bil direkten odziv na »raje bi, da ne,« kot o odzivu razmišlja Deleuze, še dodaja Lolić.
Slovenski igralci so profesionalni in življenjski
Delo s slovenskimi igralci Lolić opisuje kot neverjetno izkušnjo. Prvič je delal zunaj Beograda in ga je bilo ob prihodu v Slovenijo malo strah, saj je pričakoval težave s slovenskim jezikom. A se je z igralci že na začetku odlično ujel. »Bil sem vesel, ker so iskreno pristopili k tekstu in se mu v celoti posvetili, brez želje, da bi se sami dokazovali na odru kot igralci. Po Bartlebyju sem delal v Münchnu in nemški igralci imajo na vajah izredno koncentracijo, a to se od nemških igralcev pričakuje, tu pa igralci poleg izredne koncentracije in vlaganja v predstavo nosijo še nekaj več. Na vaje niso prihajali le profesionalni, ampak tudi polni življenja.«
Igralci kot »glasbena skupina«
Za predstavo Bartleby, pisar je prejel nagrado tudi Luka Ivanović za oblikovanje zvoka. Igralci s seboj na oder prinesejo vsak svoj kasetofon, Samobor pa nekatere dele tudi snama na diktafon. Naprave igralci sami prižigajo, ugašajo in prevrtavajo. »Luka je v Evropi poznan po svojih eksperimentalnih koncertih, in ko sem ga slišal v Berlinu, kjer je nastopal samo s kasetofoni, sem bil navdušen,« pravi Lolić. »Tudi sama koncertna forma me je navdušila in na vajah smo iskali način, da igralci delujejo skorajda kot nekakšna glasbena skupina.«

V iskanju idealnega medija so se najprej pogovarjali celo o gramofonskih ploščah, je povedal Ivanović, nato pa so prišli do kaset, ki so prav tako stvar preteklosti, a hkrati danes doživljajo neko malo oživitev. »Diktafoni in kasetniki so tako pisarniški pripomoček za snemanje narekovanega besedila ali inštrukcij kot intimni pripomoček za osebno snemanje in poslušanje glasbe. Hvaležen medij je bil tudi glede same uporabnosti s strani igralcev, ki so z lahkoto sami upravljali z njimi.« Samobor je sicer edini, ki snema zvok, a z njim upravljajo vsi igralci in včasih se različne zvočne krajine pomešajo ter prepletajo. »Želeli smo imeti široko zvočno sliko. Mislim, da smo v tem uspeli. Zanimivo je, kako se včasih zvoki pomešajo in se malo kasneje spet lahko sledi enemu samemu toku te energije.«
Bartlebyjeva drža v današnjem svetu
Aktualnosti besedila so se ustvarjalci zavedali, a se z njo eksplicitno niso ukvarjali in je niso želeli potencirati v igri in režiji, saj aktualnost izstopi sama po sebi. »Veliko pa smo se pogovarjali o osebnem razumevanju Bartlebyja.« Na vprašanje, kako osebno razume Bartlebyjevo držo v današnjem svetu, Lolić pravi, da je sam točno to vprašanje postavljal igralcem. »Sam mislim, da smo vsi po malem Bartleby, a ga moramo malo tudi ukrotiti, da lahko preživimo. Saj pogosto nimamo možnosti, da rečemo 'raje bi, da ne'. Velikanska moč obstaja v tem, česar kot posamezniki ne želimo, a hkrati dovolimo, da je, ko se ravnamo po nekih pravilih, protokolih in mislimo, da je tako lažje. Morda tudi je. Težko je biti Bartleby.«
Na srečanju z Borštnikovimi nagrajenci smo srečali tudi direktorja Televizije Slovenija Janeza Lombergarja, ki je svoje razumevanje zgodbe o zagonetnem lika Bartlebyja podal kot izredno močan dialog samega s seboj. »Verjetno gre za razmerje sil v vsakem od nas in boj samega s seboj, iskanje smisla in pomena. Nenehni dvom je imanenten vsakemu razmišljujočemu posamezniku, vprašanje je, katera 'stran' preglasi drugo. To predstavo vidim kot izjemen notranji monolog glavnega protagonista in je močna ravno zato, ker se gledalec začne spraševati o samem sebi, svojem poslanstvu, delu, mislih.«
Lombergar je dodal še, da ga je predstava uročila. Ker z mnogimi slovenskimi igralci prijateljuje že dolgo, ima nekoliko poseben kriterij kakovosti predstave in igralcev. »Ko z distanco opazujem, kaj prijatelj Igor ali kateri drug igralec počne na odru in kako dobro dela, potem s predstavo nekaj ni v redu. Močne so tiste predstave, ki me tako potegnejo vase, da preprosto pozabim na to in padem v izjemno kreacijo vloge. Danes se mi je zgodilo natanko to. Bil sem uročen od izjemne kreacije. Melville je novelo napisal pred 150 leti, a je predstava popolnoma komunikativna z ljudmi današnjega časa.«
Prihajajoča gostovanja
Odmevi na uprizoritev na festivalu Borštnikovo srečanje so bili odlični tudi s strani vabljenih tujih gostov festivala. Direktor Mini teatra Robert Waltl nam je zaupal, da so že povabljeni v Beograd in Zagreb, v Mariboru pa so jih za zdaj še neformalno povabili tudi v Kopenhagen. V kolikšni meri bodo lahko gostovali v tujini, je odvisno tudi od igralcev, saj so zelo zasedeni.
Prepoznavnost in uspehi Mini teatra
Waltl je še poudaril, da je nagrada na najprestižnejšem slovenskem festivalu zanje ogromno priznanje, sploh letos, ko so bile predstave na festivalu izjemne. »To pomeni, da žirija ne presoja le v nekakšnih kriterijih spektakla, ampak ocenjuje intelektualni napor, ki je bil vložen v predstavo in ki je pri Bartlebyju očiten. Lolićeva režija je izjemno pronicljiva in inteligentna,« dodaja. Nagrado razume tudi kot posebno priznanje delovanju Mini teatra, ki se usmerja k »majhnim predstavam« – glede na prostor, v katerem delajo, in laboratorijski način dela – ter prepoznavanje Mini teatra kot enakovrednega akterja v slovenskem kulturnem prostoru. Seveda jih zavezuje k nadaljnji odgovornosti, a to verjetno za gledališče, ki sta ga Waltl in Buljan v zadnjih nekaj letih oblikovala v posebno mesto sodobne gledališke produkcije (in je nagrado za najboljšo uprizoritev na BS prejelo tudi 2009 z uprizoritvijo Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana) verjetno ne bo težava. 'Kjer je želja, tam je pot' ali kot pravi Waltl: »Vsakogar to (raje bi, da ne) kdaj zagrabi, a jaz sem tako trmast, da si rečem: 'ah, seveda bom'.«